Jedro

Ker je ugotovljeno, da je upravnik - tožeča stranka, izpolnila obveznost za vse etažne lastnike in sedaj to, kar je dobaviteljem plačala, terja od posameznih etažnih lastnikov, ne more za take terjatve veljati enoletni zastaralni rok iz 378. čl. ZOR oz. 355. čl. OZ. Gre za pogodbo o naročilu (749. čl. in 759. čl. ZOR oz. 766. in 776. čl. OZ), za take terjatve pa velja splošni petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR oz. 346. čl. OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I z dne 10.2.2003 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. tč. izreka, to je za znesek 104.571,41 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2002 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 23.900,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003 dalje do plačila. Toženi stranki je v posledici neuspeha v pravdi naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 68.980,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2003 dalje do plačila, vse pa v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka oz. podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da je nastopilo zastaranje. Tožeča stranka je upravnik večstanovanjske hiše na podlagi pogodbe o izvajanju upravljanja. Njena terjatev nasproti toženki kot posameznemu etažnemu lastniku je terjatev iz 1. tč. 1. odst. 378. čl. ZOR. Tudi ne drži, da za terjatve iz 759. čl. ZOR velja splošni petletni zastaralni rok, saj takega pogodbenega razmerja ni mogoče opredeliti kot pogodbo o naročilu, kot to šteje sodišče prve stopnje. Gre za terjatev iz 378. čl. ZOR, za katero velja enoletni zastaralni rok. Tudi Obligacijski zakonik (OZ) v 355. čl. med terjatve, za katere je predviden enoletni zastaralni rok, šteje tudi terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih (tč. 6). Po 2. odst. 378. čl. ZOR pa je skupna značilnost zastaranja terjatev iz 378. člena ta, da zastaranje teče, čeprav se dobave ali storitve nadaljujejo. Posamezne izpolnitve teh terjatev so torej ločene in nadaljnja izpolnitev ne pomeni priznanja prejšnje (sicer zastarane) izpolnitve. Zastaralni rok je torej enoleten in je tudi pred uveljavitvijo OZ sodna praksa štela terjatev upravljanja za terjatev, za katero velja enoletni zastaralni rok in to kljub temu, da v členu 378. ZOR terjatev upravljanja ni bila izrecno navedena. Tudi ne gre za pogodbo o naročilu po čl. 749 ZOR (in ne 759. čl., kot navaja sodišče v sodbi). Ta zaključek nikjer ni niti obrazložen, po razlogovanju sodišča bi bilo mogoče smiselno enako vrednotiti tudi vsa ostala razmerja med upnikom in dolžnikom, kot so navedena v 378. čl. ZOR (na primer terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, vzdrževanje snage, terjatve pošte, telefona....). Za take terjatve je predviden enoletni zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske hiše, ki je na podlagi pogodbe o izvajanju in upravljanju izpolnila obveznosti iz naslova dobav in storitev v korist skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše oz. posameznega etažnega lastnika in to za vse etažne lastnike v stanovanjski hiši, kar je izkazala tudi s predloženimi računi, dobavnicami in delovnimi nalogi (obdobje od 28.3.2001 do 28.8.2002). Zato je zaključilo, da je sedaj na drugi dejanski in pravni podlagi in to po merilih, ki so določena v pogodbi o izvajanju upravljanja, stroške celotne hiše iz teh naslovov porazdelila med posamezne etažne lastnike, na pogodbeno dogovorjeni način. Zato je ocenilo, da je potrebno pogodbeno razmerje, ki je podlaga obveznosti etažnega lastnika, opredeliti kot pogodbo o naročilu in za take terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz čl. 371. ZOR (ta zakon je za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, še uporablja - 1060. čl. OZ).

Ker je torej ugotovljeno (dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija in ta pritožbeni razlog tudi ne bi bil dopusten, saj gre za spor majhne vrednosti), da je upravnik - tožeča stranka, izpolnila obveznost za vse etažne lastnike in sedaj to, kar je dobaviteljem plačala, terja od posameznih etažnih lastnikov, tudi od toženke, ne more za take terjatve veljati enoletni zastaralni rok iz 378. čl. ZOR oz. 355. čl. OZ. Pogodbeno razmerje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot pogodbo o naročilu (749. čl. In 759. čl. ZOR oz. 766. in 776. čl. OZ), za take terjatve pa velja splošni petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR oz. 346. čl. OZ). Taka je tudi sodna praksa (n.pr. odločba VS RS št. II Ips 256/99), in drugačna sodna praksa pritožbenemu sodišču ni poznana. Ne gre namreč za terjatev, ki bi jo uveljavljal upravnik kot dobavitelj oz. izvajalec storitve nasproti etažnemu lastniku, pač pa za terjatev, ki jo ima upravnik zato, ker je namesto etažnega lastnika plačal storitve in zato na drugi pravni podlagi to, kar je plačal, terja od toženke kot etažnega lastnika. Pritožba opozarja na 355. čl. OZ, pri tem pa spregleda, da je predlog za izvršbo vložen 16.12.2002 in že zato terjatve tožeče stranke iz obdobja po 1.1.2002, ko je OZ stopil v veljavo, niso mogle zastarati. Ker pritožbeni razlogi niso podani in sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).