Jedro

Bistvo zagovora obtoženca, ki je sicer priznal, da je oškodovanca udaril s steklenico po glavi, je v njegovi trditvi, da je dejanje storil v samoobrambi.

Silobran je obrambno dejanje, ki je nujno potrebno, da se odvrne neposreden sočasen protipraven napad.

Sodišče je ugotovilo, da s strani oškodovanca zoper obtoženca ni bilo istočasnega protipravnega napada, ki bi terjal nujno obrambo z njegove strani.

Oškodovanec ni imel pri sebi noža, kot je trdil obtoženi, ki je oškodovancu povzročil poškodbe z dvema ločenima izvršitvenima ravnanjema. Oškodovančevo dlje časa trajajoče agresivno vedenje v lokalu, kjer je nadlegoval goste v lokalu in udaril obtoženčevega prijatelja, predstavlja tehtno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se ob nespremenjeni preizkusni dobi določena kazen zapora zniža na 8 mesecev, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta in 6 mesecev, šteto od pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki so do izreka sodbe znani v višini 1.256,76 EUR, prav tako pa je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati tudi sodno takso v višini 200,00 EUR. Obtoženec je dolžan povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanca odvetnice B. B., o čemer bo odločeno s posebni sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 20.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženi po svojem zagovorniku. Uvodoma je navedel, se pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obtoženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Čeprav je v uvodu pritožbe navedeno, da je vložena iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa zagovornik v nadaljevanju pritožbe obširno navaja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da se oškodovanec ni spominjal podrobnosti dogodka delno zaradi vinjenosti, delno pa zaradi poškodbe, ki jo je utrpel. Meni, da ni bilo ugotovljeno, da se oškodovanec ne bi spominjal dogodka zaradi poškodbe, temveč zaradi njegove vinjenosti, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Po zatrjevanju pritožbe je namreč izvedenec zgolj dopustil možnost, da je izguba spomina lahko povezana s poškodbo, ni pa nujno. Obramba meni, da v kolikor bi poškodba oškodovanca dejansko vplivala na njegove spominske sposobnosti, se ta zagotovo ne bi spominjal predhodnih okoliščin druženja s prijatelji tistega dne, tako pa se ni spomnil zgolj dogajanja v gostinskem lokalu, za kar je sam izpovedal, da je bil močno vinjen, to pa so potrdile tudi številne zaslišane priče. Nenazadnje navedeno izhaja tudi iz toksikološke preiskave, iz katere je razvidno, da je imel oškodovanec v telesu 1,22 g/mg alkohola.

6. Takšna razlaga zagovornika je napačna in temelji na lastni razlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje, ki ga je izdelal sodni izvedenec prof. dr. D. D., dr. med. svetnik, prepričljivo dokazno ocenilo v točki 23 izpodbijane sodbe. Izvedenec je v svojem pisnem izvedenskem mnenju ter neposredno ob zaslišanju na glavni obravnavi podal mnenje o vrsti, teži in načinu nastanka poškodb pri oškodovancu. Pojasnil je, da je oškodovanec poškodbe glave utrpel kot posledica delovanja zunanje sile na oškodovančevo glavo. Sila je delovala topo in je bila dovolj velika, da je dokumentirana kratkotrajna izguba zavesti in retrogradna amnezija za dogodek. Po mnenju izvedenca je tako amnezija za dogodek na eni strani posledica delovanja udarnine glave, na drugi strani pa tudi akutne alkoholiziranosti, ki je sopovzročila relativno dolgotrajno amnezijo. Na ta način je izvedenec pojasnil, zakaj se oškodovanec ni spominjal, kako je bil poškodovan in kaj se je dogajalo, saj slednje ve zgolj iz pripovedovanja prijatelja E. E. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da gre oškodovancu povsem verjeti, ko je pojasnil, da se ne spominja kako je prišlo do poškodbe, zaradi katere je tisto noč pristal v bolnici in tudi ne, kdo mu je poškodbo povzročil, spominjal pa se je dogajanja pred tem.

7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sodbo v pretežnem delu utemeljilo na podlagi izpovedbe priče E. E., ki je oškodovančev prijatelj in na podlagi izpovedbe priče natakarice F. F., ki dogodka ni videla, temveč je o njem slišala iz pripovedovanja drugih, medtem ko je sodišče ostale priče ocenilo kot pristranske in prirejene postopku, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo celovito analitično dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tako izpovedb vseh zaslišanih prič, mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ter listinskih dokazov. Vse izvedene dokaze je tudi medsebojno kritično primerjalo in dokazno ocenilo ter na podlagi analize izvedenih dokazov napisalo prepričljive razloge glede dokazne ocene zagovora obtoženca na eni strani ter izvedenih dokazov na drugi strani.

8. Zagovornik v pritožbi podaja lastno dokazno oceno izpovedbe priče F. F. (stran 3 pritožbe), katero skuša prikazati v luči neverodostojnosti, saj izhaja prvenstveno iz izjave, ki jo je priča podala neposredno po dogodku policistu G. G. in je zapisana v obliki uradnega zaznamka. Res je, da v uradnem zaznamku ni zapisano, da bi priča takrat govorila tudi o tem, da naj bi obtoženi oškodovanca neposredno za tem, ko ga je s steklenico udaril po glavi, udaril še z roko oziroma nogo v predel obraza, vendar pa je priča o tem, kar je sama zaznala in tudi o tem, kar je kasneje izvedela od neposrednih prič dogajanja, izpovedovala ves čas konsistentno.

9. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljivo dokazno oceno izpovedbe priče F. F. same zase in v povezavi z drugimi dokazi – izpovedbami ostalih prič, ki so bile takrat prisotne ob dogajanju, pa tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke glede nastanka poškodb pri oškodovancu ter podalo življenjsko logičen zaključek, da je navedeno pričo oceniti kot verodostojno. Takšnim prepričljivo obrazloženim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 10. K pritožbenim navedbam glede izpovedbe priče F. F. pa je vendarle potrebno dodati, da priča samega udarca s strani obtoženca ni videla, medtem ko je kritično opisala obnašanje oškodovanca vse od njegovega prihoda v lokal tistega dne (močna vinjenost, brez majice, obrit po glavi, arogantno obnašanje do gostov v lokalu, ″psihopatski pogled″, ko mu ni hotela postreči alkoholnih pijač, nadlegovanje gostov …), čemur pa pritožba verjame.

11. Zagovornik v pritožbi nadalje trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede bermuda hlač in noža v celoti zmotna, saj niti obtoženi niti oškodovanec niti priče niso mogli vedeti ali imajo hlače, ki jih je takrat nosil oškodovanec, na zadnji strani žepe ali ne.

12. Bistvo obtoženčeve obrambe tekom celotnega kazenskega postopka je, da je kaznivo dejanje storil v silobranu, ker je bil prepričan, da je imel oškodovanec, ki je v lokalu dlje časa deloval agresivno, ki je tudi fizično napadel njegovega prijatelja in stopil v obtoženčevo neposredno bližino, pri sebi nož. V zagovoru v preiskavi in na glavni obravnavi tekom prvega sojenja je obtoženi trdi, da je oškodovanec agresivno pristopil v njegovo neposredno bližino, pri čemer je eno roko držal stisnjeno v pest, drugo pa je imel skrito za hrbtom. Ob tem mu je večkrat izrekel, da ga bo zaklal in ubil, kar je sicer govoril tudi drugim gostom v lokalu. Glede na opisano situacijo je sklepal, da ima oškodovanec v roki, katero je držal za hrbtom, nož. Šele v ponovljenem sojenju pa je obtoženi pričel trditi, da bi oškodovanec nož lahko imel tudi v žepu. V zvezi s to trditvijo obtoženca je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljivo dokazno oceno vseh dokazov, ki jih je izvedlo za to, da bi lahko preverilo zagovor obtoženca v smeri morebitnega protipravnega napada nanj s strani oškodovanca, pa tudi v smeri ali je obtoženi imel utemeljen razlog verjeti, da ima oškodovanec pri sebi nož.

13. Dejstvo je, da se nihče od zaslišanih prič iz družbe obtoženca, pa tudi obtoženi sam, niso spominjali, kaj je imel oškodovanec v času obravnavanega dogodka oblečeno. Vso so si bili enotni le o tem, da je bil zgoraj brez majice, kaj je nosil v spodnjem delu, pa jim ni ostalo v spominu. Oškodovanec je povedal, da res ni imel na sebi majice, medtem ko je spodaj imel oblečene bermuda kopalke, saj so se s prijatelji pred prihodom v lokal kopali. Te bermuda hlače na hrbtni strani niso imele nobenih žepov, žep je bil zgolj na sprednji strani nad kolenom. Glede na ugotovitev sodišča, da je imel oškodovanec v času obravnavanega dogodka oblečene zgolj bermuda kratke hlače, je logičen zaključek, da noža ni mogel nikamor skriti. Če bi ga imel za pasom, pa bi ga zagotovo moral nekdo videti, saj je bil od pasu navzgor gol. Poleg tega tudi ne gre spregledati, da do obravnavanega konflikta ni prišlo takoj ob njegovem prihodu v lokal, temveč se je oškodovanec kar nekaj časa skupaj s svojim prijateljem nahajal v lokalu, iz izpovedb zaslišanih prič pa tudi izhaja, da ga je bilo vsepovsod polno, da je bil glasen in da je krilil z rokami. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanec gotovo pri sebi takrat ni imel noža in ga tudi ni mogel nikamor skriti.

14. Kot neutemeljene nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje navedbe zagovornika, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na vidljivost oziroma osvetljenost terase, na kateri je prišlo do obravnavanega dogodka. V zvezi z vidljivostjo oziroma osvetljenostjo kraja dogajanja je sodišče podalo dokazno oceno v točki 26 izpodbijane sodbe. Drži sicer navedba zagovornika, da se je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja predvsem oprlo na ugotovitve policista H. H., ki jih je zapisal v obliki uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in da priče posebej o vidljivosti niso bile izrecno zaslišane. Kljub temu pa je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je vendarle lokal v tistem času še vedno obratoval, saj so bili v njem tudi drugi gostje in je natakarica goste stregla očitno po poteku obratovalnega časa v lokalu in na terasi, kar pomeni, da je bil lokal razsvetljen.

15. Bistvo zagovora obtoženca, ki je sicer priznal, da je oškodovanca udaril s steklenico po glavi, je v njegovi trditvi, da je dejanje storil v samoobrambi. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje posebno skrbnost posvetilo prav vprašanju ali je obtoženi resnično ravnal v silobranu, ki sicer izključuje protipravnost kaznivega dejanja. V sodobni kazenskopravni doktrini je silobran obrambno dejanje, ki je nujno potrebno, da se odvrne neposreden sočasen protipraven napad. Sodišče prve stopnje je razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da obtoženčevemu sklicevanju na silobran ni mogoče slediti, obširno in prepričljivo pojasnilo v točkah 27 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je zaključilo, da ni mogoče slediti zagovoru obtoženca, da ga je oškodovanec napadel in je v prepričanju, da ima oškodovanec ob tem pri sebi nož, slednjega udaril v samoobrambi. Sodišče je ugotovilo, da s strani oškodovanca zoper obtoženca ni bilo istočasnega protipravnega napada, ki bi terjal nujno obrambo z njegove strani. Napad oškodovanca na I. I. pa je bil takrat že zaključen, zato obtoženec tudi od njega ni odvračal istočasnega protipravnega napada.

16. Nadalje je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da obtoženi ni ravnal v silobranu, utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da je oškodovanec, glede na izvedene dokaze (mnenje izvedenca medicinske stroke in izpovedbe nekaterih prič) poškodbe utrpel zaradi dveh različnih ravnanj obtoženca, ki sta tudi povzeti v izrek sodbe (udarec s steklenico po levem delu glave, ki mu je sledil še udarec z nogo v predel ustnic, da je oškodovanec ponovno padel po tleh).

17. Prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, katerim sledi tudi pritožbeno sodišče, pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ravnanja obtoženca ni mogoče razumeti kot obrambno dejanje, ki je predstavljalo zgolj odzivanje na pričakovani napad, kot trdi zagovornik v pritožbi. Zato tudi ne drži nadaljnja navedba, da je bila obramba nujno potrebna za odvrnitev pričakovanega napada. Nedvomno je bil oškodovanec v lokalu nadležen, žaljiv, provokativen, s svojim videzom (obrit po glavi, brez majice, močno vinjen in glasen) je gotovo vzbujal pri gostih lokala nelagodje, tudi strah, vendar po drugi strani ni mogoče mimo dejstva, da iz izpovedb vseh zaslišanih prič izhaja, da je bil oškodovanec takšen v lokalu kar precej časa, pa nihče od navzočih, zlasti tudi ne natakarica, ne obtoženi, po poklicu sicer policist, niso poklicali policije, kljub temu, da bi ravnanje oškodovanca brez dvoma lahko opredelili kot kršitev javnega reda in miru v gostinskem lokalu. Ob tem tudi ni mogoče prezreti, da je oškodovanec v lokalu vpil, da bo vse pobil in zaklal in te njegove besedne grožnje niso bile namenjene osebno in neposredno obtožencu, kot je slednji trdil v svojem zagovoru. Nenazadnje tudi iz izpovedb prič J. J. in K. K. izhaja, da se je oškodovanec drl po lokalu, da bo vse pobil in zaklal, ne pa, da bi to osebno in neposredno grozil samo obtožencu. Zato je neutemeljena trditev pritožbe, da je obtoženi sklepal, da ima oškodovanec pri sebi nož prav na podlagi groženj, da ga bo ubil in zaklal. Zaslišane priče namreč zagovora obtoženca, da so bile oškodovančeve grožnje namenjene njemu osebno, niso potrdile.

18. Tekom dokaznega postopka je bilo brez dvoma ugotovljeno, da oškodovanec pri sebi ni imel noža. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi prepričljive razloge, zaradi katerih obtožencu ni verjelo v delu njegovega zagovora, ko je trdil, da je bil prepričan, da ima oškodovanec pri sebi nož. Ti razlogi so življenjsko logični in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zagovornik ima sicer prav, ko trdi, da pri presoji sorazmernosti nikakor ni ključni kriterij nesorazmerje med utrpelimi poškodbami oškodovanca, temveč je potrebno presojati, kako intenziven je bil napad, kakšne posledice bi lahko imel za obtoženca in kakšno obrambo je zahteval. Vendar pa se sorazmernost napada in obrambe ugotavlja šele, ko je brez dvoma ugotovljeno, da je šlo za protipraven napad, da je bila torej obramba nujno potrebna za odvračanje napada ter da je šlo za istočasnost protipravnega napada in obrambe. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za napad oškodovanca nad obtoženim, ki je temeljni pogoj za silobran. Nenazadnje tudi zagovornik v pritožbi navaja, da je obtoženi, glede na agresivno obnašanje oškodovanca lahko upravičeno pričakoval, da bo oškodovanec napadel tudi njega, iz česar izhaja, da je obtoženi šele pričakoval morebitni napad s strani oškodovanca in da napada nanj v trenutku, ko je s steklenico po glavi udaril oškodovanca, sploh ni bilo.

19. Kot nadaljnjo okoliščino, zaradi katere naj bi se obtoženi čutil neposredno ogroženega zaradi oškodovanca, v pritožbi zagovornik izpostavlja tudi dejstvo, da je oškodovanec po konstituciji znatno večji in močnejši od obtoženca, o čemer se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo.

20. V obrazložitve sodbe se sodišče prve stopnje o morebitni razliki v konstituciji obtoženca in oškodovanca sicer res ni posebej opredelilo, vendar ne gre prezreti, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 1. 2020 izhaja, da je sodišče ob navzočnosti obtoženca in oškodovanca, medtem, ko sta se rokovala in se je obtoženi oškodovancu opravičil, ugotovilo, da sta primerljive višine, glede njune teže v času obravnavanega dogodka, pa sta bila, kot sta vsak zase izpovedala, očitno tudi primerljive teže. Tako se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo neposredno, da zagovor obtoženca v delu, kot je trdil v preiskavi, da je oškodovanec po konstituciji višji od njega in približno 40 kg težji, ne drži, posledično pa tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v tej smeri.

21. Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do motiva oziroma naklepa obtoženca, saj ta ni imel nobenega namena povzročiti telesne poškodbe oškodovancu, temveč zgolj od sebe odvrniti istočasen napad. To dokazuje nadaljnje ravnanje obtoženca, ko je takoj po udarcu oškodovanca le-temu nudil pomoč in obvestil reševalce.

22. Pritožbena trditev ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve zavzelo jasno stališče glede krivde obtoženca. Ugotovilo je, da je med obtoženčevim protipravnim ravnanjem in ugotovljenimi posledicami – telesnimi poškodbami oškodovanca, podana neposredna vzročna zveza. Nadalje je ugotovilo, da je bil obtoženi v času storitve kaznivega dejanja prišteven (kar med postopkom ni bilo sporno) in da je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Slednje je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo z navedbo, da se je obtoženi kot odrasla, povprečno razgledana oseba, ki je celo strokovno usposobljena, saj opravlja delo policista, zavedal, da bo z udarcem s steklenico v glavo oškodovanca, pri čemer je glava najpomembnejši del telesa, slednjemu povzročil hudo telesno poškodbo, kar pa je očitno hotel storiti, saj bi v nasprotnem primeru kot oseba s strokovnim znanjem policista, oškodovanca lahko onesposobil tudi na drugačen način, s katerim mu ne bi povzročil takšnih poškodb. Da je obtoženi ravnal zavestno in hote, torej z direktnim naklepom pa dokazuje tudi dejstvo, da je oškodovanca neposredno po tem, ko ga je s steklenico udaril po glavi, še brcnil v glavo, ko je oškodovanec sicer poskušal vstati, pa je v posledici tega udarca ponovno padel po tleh. Takšni razlogi, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, so utemeljeni tudi po presoji pritožbenega sodišča. 23. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi prepričljivo pojasnilo, na katere dokaze opira ugotovitev glede odločilnih dejstev v tem kazenskem postopku, prav tako pa je podalo tudi določne in razumne razloge o tem, zakaj obtoženčevo ravnanje ni bilo storjeno v silobranu, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za izdajo zakonite sodbe.

24. Zagovornik je sicer uvodoma navedel, da vlaga pritožbo tudi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o izrečeni kazenski sankciji, vendar teh pritožbenih razlogov ni obrazložil. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje o kazenski sankciji zato v skladu s določbo 386. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izbralo kazensko sankcijo opominjevalne narave, ko je obtožencu izreklo pogojno obsodbo. Ustrezno je obrazložilo relevantne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri te vrste kazenske sankcije. Obrazložilo je številne olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo tako pri izbiri kazenske sankcije, kakor tudi pri določitvi višine zaporne kazni in dolžine preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe. Prav pri določitvi višine kazni zapora pa je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi časovno odmaknjenost od storjenega kaznivega dejanja (kaznivo dejanje je bilo storjeno v letu 2017), kar ob podatku, da obtoženi po tem dogodku ni bil obravnavan pred sodiščem ali pred sodnikom za prekrške prav tako predstavlja tehtno olajševalno okoliščino. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pri določitvi višine zaporne kazni dalo nekoliko premajhno težo obnašanju oškodovanca, ki je dlje časa nadlegoval goste v lokalu, tudi obtoženca in njegovo družbo, izzival, provociral ter celo udaril I. I., ki je bil v družbi obtoženca, kar je vendarle predstavljalo določen soprispevek k storitvi kaznivega dejanja s strani obtoženca. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe le-tej delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je ob nespremenjeni preizkusni dobi določeno kazen zapora znižalo na osem mesecev. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP.