Jedro

Res je, da bi lahko toženkin zavarovanec preprečil trk s tožnico, če bi vozil z nekoliko nižjo hitrostjo in če bi tožnico obvozil po desni in ne levi strani, vendar pa je glavni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki je spremenila smer svoje vožnje, ne da bi se poprej prepričala, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in ne da bi namero pravočasno in nedvoumno nakazala s predpisanim znakom, kot ji to narekuje 23. člen ZVCP. Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženkinega zavarovanca k nastanku škode 50 % in nič več.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 5. 7.1999 kot kolesarka poškodovala v trčenju z osebnim avtomobilom. Utrpela je sklepni prelom leve golenice v kolenu, večdelni prelom leve goleni nad gležnjem, udarnino leve strani čela, razpočno rano obrvi, udarnino prsnega koša in trebuha ter površno odrgnino leve zgornje okončine, zaradi česar ji je bilo, ob upoštevanju njenega 50 % soprispevka k nastali škodi, pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 10.015,02 EUR (prej 2.400.000 SIT), od tega 3.129,69 EUR (prej 750.000 SIT) za telesne bolečine in nevšečnosti, 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) za strah, 5.424,80 EUR (prej 1.300.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 625,94 EUR (prej 150.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti, medtem ko je bil v presežku tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnica iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe in poudarja, da je pri vožnji povsem običajno, da udeleženci v cestnem prometu večkrat menjajo smer, zato njen prispevek k nastali škodi ne more biti večji od 30 %. Spremembo smeri svoje vožnje je ustrezno nakazala, zato v njenem ravnanju ni bilo kršitev določb Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. list RS, št. 30/98 in nasl., v nadaljevanju ZVCP). Opozarja, da je bilo ravnanje voznika osebnega avtomobila na dano prometno situacijo povsem neprimerno. V kolikor bi namreč reagiral z zaviranjem v desno, do prometne nesreče ne bi prišlo. Nezanemarljivo tudi ni, da je toženkin zavarovanec upravljal z nevarno stvarjo, zato je treba njegovo odgovornost presojati strožje.

Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Ko revizija navaja dejansko podlago tožničinega odškodninskega zahtevka, včasih preseže dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na primer, da je tožnica ustrezno nakazala spremembo smeri svoje vožnje ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo. Revidentkino sklicevanje na pritožbene navedbe, ki naj bi se štele za sestavni del revizijskih navedb, ni upoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku je drugačen kot v pritožbenem postopku.

O delni oprostitvi odškodninske odgovornosti: Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo ob odločitvi o delni odgovornosti toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imel udeleženec prometne nesreče (zavarovanec) odgovornostno zavarovano svoje vozilo (941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Tožničin prispevek k nesreči sta tehtali v relaciji s krivdo, sicer objektivno odgovornega zavarovanca. Če je namreč oškodovanec deloma kriv za škodo (kar po utrjenem stališču sodne prakse pomeni, da je z nedopustnim ali nepredvidenim ravnanjem prispeval k nastanku škode), se imetnik nevarne stvari deloma oprosti odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Pri presoji vpliva oškodovančevega ravnanja na odgovornost imetnika nevarne stvari je odločilna teža njegovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar. Pri tem je treba upoštevati tudi (morebitno) nepravilno ravnanje samega imetnika nevarne stvari. Ne zato, ker bi bilo podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost, pač pa, ker je oškodovančev delež v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari kot drugega udeleženca škodnega dogodka; večja je krivda odgovornega povzročitelja škode, manjši je oškodovančev prispevek k nastanku škode ter s tem delež, za katerega se imetnik nevarne stvari oprosti odgovornosti.(1) Res je, da bi lahko toženkin zavarovanec preprečil trk s tožnico, če bi vozil z nekoliko nižjo hitrostjo (vozil je blizu maksimuma dovoljene hitrosti) in če bi tožnico obvozil po desni in ne levi strani, vendar pa je glavni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki je spremenila smer svoje vožnje, ne da bi se poprej prepričala, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in ne da bi namero pravočasno in nedvoumno nakazala s predpisanim znakom, kot ji to narekuje 23. člen ZVCP. Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženkinega zavarovanca k nastanku škode 50 % in nič več.

O višini zadoščenja:Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škod sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na peti in šesti strani sodbe sodišča druge stopnje in razloge na četrti, peti in šesti strani sodbe sodišča prve stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo.(2) Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

.Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, 22. in 23. junij 1993, Poročilo VS RS I/93, str. 18. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 700/2004, II Ips 611/2004, II Ips 628/2006, II Ips 181/95, II Ips 548/2000, II Ips 263/96, II Ips 214/2002 in II Ips 798/2007.