Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožba v upravnem sporu zoper za tožnika ugodno odločbo o začasnem odlogu plačila davčnega dolga za dobo 23 mesecev, ob upoštevanju določil 24. člena ZBPP v povezavi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni razumno sprožati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je na podlagi 2., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper dokončno odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4292-22637/2012-5 08-3221-19 z dne 15. 10. 2012 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-31-383/201 z dne 5. 2. 2013 v zadevi odloga plačila davčnega dolga in kot oprostitev stroškov postopka.

2. Tožena stranka v obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da je s sporno odločbo pristojni davčni organ ugodil vlogi tožnika za odlog plačila davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila. Tako mu je bilo plačilo dolga odloženo za dobo 23 mesecev v skladu s 101. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZdavP-2), po katerem lahko davčni organ dovoli odlog plačila davčnega dolga za čas do dveh let oziroma dovoli plačila davčnega dolga v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev ali pa davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobneje so kriteriji za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila določeni s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve v bistvenem delu povzema.

3. Tožena stranka dalje navaja, da se v dejanskem pogledu pri svoji odločitvi opira na ugotovitev dejanskega stanja, kot je navedeno v obrazložitvi odločbe davčnega organa druge stopnje. Tako ugotavlja, da se je tožnik v konkretni zadevi po odmeri davka na dediščine in darila znašel v zapleteni pravni situaciji, v kateri dediči zapustnika, po katerem je tožnik prejel premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v sodnem postopku zahtevajo razveljavitev pogodbe ter so dosegli že izdajo začasne odredbe, s katero je bilo tožniku začasno prepovedano razpolaganje z zadevnimi nepremičninami. Prav zaradi plačila tako nastalega davčnega dolga v znesku 6.680,96 EUR in pripadajočih obresti je tožnik, ker jih s svojimi prejemki ni bil zmožen poravnati, zaprosil za odlog plačila. Davčni organ je njegovi prošnji sicer ugodil ter mu omogočil odlog plačila davčnega dolga do dne 15. 9. 2014 in tako glede na dejansko stanje izbral zanj najbolj ugodno možnost, ker ni bilo mogoče uporabiti instituta odpisa davčnega dolga, ker mu je bil odmerjen davek na dediščino in darila za prejeto nepremično premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Čeprav tožnik po eni strani ne more razpolagati s tako pridobljenim premoženjem ter je še negotovo dejstvo tudi, ali bo to premoženje sploh ostalo v njegovi lasti, vendar pa je zaradi pravno formalnega prehoda lastništva nepremičnine na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju davčna obveznost že nastala in je tožnik ni sposoben poravnati s svojimi rednimi prihodki, vendar sama po sebi pogodba o dosmrtnem preživljanju in prenos nepremičnega premoženja določata za presojo zadeve relevantno dejansko stanje vse do pravnomočne odločitve sodišča v zvezi s sedaj sporno veljavnostjo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter na tej podlagi pridobljenega nepremičnega premoženja tožnika, ki zato ne izpolnjuje pogojev za odpis ali delni odpis davčnega dolga ne glede na višino svojih prejemkov, ki so v zadnjih 6 mesecih obsegali le pokojnino v višini 242,51 EUR. Zanj ugodnejše pravne rešitve glede odpisa davčnega dolga tožnik ni mogel doseči glede na ugotovljeno premoženjsko stanje in ne glede na ugotovljeno višino prejemkov. V primeru zanj neugodne odločitve sodišča glede navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju bo tožnik moral sprožiti postopek obnove odmere davka na dediščine in darila in bo posledično odpravljena tudi odločba o odmeri davka in davčne obveznosti, ki so mu bile naložene. Glede načina obračuna obresti po ugodnejši obrestni meri je davčni organ vezan na izdajo odločbe, v konkretnem primeru 15. 12. 2010, ne pa na dan vložitve vloge za odlog plačila davčne obveznosti v skladu z določili 96. in 104. člena ZDavP-2, ki ne nudi pravne podlage za prekinitev teka obresti. Tožena stranka glede na navedene razloge, ki jih povzema iz citirane davčne odločbe, ocenjuje, da je bilo v postopku za izdajo odločbe, v zvezi s katero je tožnik uveljavljal odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem, pravilno uporabljeno materialno pravo in da ni bilo bistvenih kršitev pravil postopka.

4. Po oceni tožene stranke tudi vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeni upravni akt prav tako nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, ki ga v nadaljevanju povzema. Pri tem pojasnjuje, da sodišče v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo zavrne kot neutemeljeno, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, slednje pa je bistveno za presojo, ali ima vložitev tožbe v upravnem sporu verjeten izgled za uspeh, kar velja tudi v konkretnem primeru, v katerem bi tožnik kot prosilec izpodbijal citirano odločbo davčnega organa v zadevi odloga plačila davčnega dolga. Tako v konkretnem primeru po oceni tožene stranke ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ob upoštevanju kriterija razumnosti zadeve, da bi se brezplačno pravno pomoč odobravalo v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa mora prosilec hkrati izpolnjevati tako finančni kot tudi objektivni pogoj po določilih ZBPP. Ko tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja po določbi 1. odstavka 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP, je njegovo prošnjo tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

5. V tožbi tožnik očita, da se tožena stranka pri zavrnilni odločitvi sklicuje na predpostavke in da se postavlja v vlogo odvetnika in branilca davčnega urada. Kot vedeževanje označuje napovedovanje možnosti prihodnjega izida na sodišču v njegovi zadevi. Strinja pa se, da gre v njegovem primeru za kompleksen pravni problem. Poudarja, da glede na višino svojih mesečnih prihodkov v znesku približno 240,00 EUR ne zmore plačevati dragih odvetniških storitev. Glede nepremičnin, ki jih je prejel na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju pojasnjuje, da mu je Okrajno sodišče v Celju prepovedalo vpis in odtujitev ali razpolaganje z navedenimi nepremičninami, medtem ko mu v zvezi z davčnim dolgom, ki izvira iz tega naslova, ker ni dedič prvega dednega reda, kljub temu tečejo obresti. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči in da je varčevanje glavni razlog za izdajo izpodbijane odločbe. V tožbi smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Glede navedb tožnika, da se tožena stranka postavlja v vlogo branilca in odvetnika davčnemu organu in se neopravičeno spušča v presojo, ali ima tožeča stranka možnost za uspeh v postopku, za katerega je zaprosila za brezplačno pravno pomoč pa pojasnjuje, da izhaja iz določb 24. člena ZBPP njena dolžnost presoje tudi vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. To pa je presoja okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh in ga je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi, ki izhaja iz 1. odstavka 24. člena ZBPP. V odgovoru se sklicuje tudi na stališče v izpostavljenih sodbah Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat zavzelo stališče, da gre pri presoji o tem, ali ima konkretna zadeva verjeten izgled za uspeh, za vsebinski pogoj, ki ga citirana določba 1. odstavka 24. člena ZBPP uvršča med pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišču predlaga, da glede na navedeno tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Zakonodajalec je z določili 24. člena ZBPP med drugim določil, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma, nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma, da je pričakovan izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je po pregledu predloženih upravnih spisov in izpodbijane odločbe presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi, navedeni v obrazložitvi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev pravilno navedla že tožena stranka, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

9. Sodišče glede na tožbene navedbe zgolj poudarja, da dejansko stanje glede vseh relevantnih okoliščin obravnavane sporne zadeve, kot je povzeto v odločbah davčnih organov prve in druge stopnje, med strankama niti ni sporno, saj v dejanskem pogledu tožnik relevantnih ugovorov nima. Tožena stranka pa je, kot rečeno, po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožba v upravnem sporu zoper navedeno, po presoji sodišča za tožnika ugodno odločbo o začasnem odlogu plačila davčnega dolga za dobo 23. mesecev, ob upoštevanju določil 24. člena ZBPP v povezavi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati. Tožnik v tožbi smiselno navaja, da se počuti nemočnega pred sodišči in drugimi uradi, ko svoj položaj primerja z bojem Davida in Golijata, ker mu zaprošena brezplačna pravna pomoč v konkretnem primeru ni bila dodeljena. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno kumulativno izpolnjevati vse zakonsko določene pogoje, ki jih je zakonodajalec predpisal zlasti z ZBPP. Navedeno pomeni, da tako za odobritev brezplačne pravne pomoči ne zadostuje zgolj izkazana višina mesečnih prihodkov prosilca, ki v konkretnem primeru ni sporna in ne presega cenzusa 260,00 EUR, pač pa mora biti hkrati kumulativno izpolnjen tudi tako imenovani objektivni pogoj po določilih 24. člena ZBPP, da mora imeti torej zadeva (v zvezi s katero prosilec uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči) vsaj verjeten izgled za uspeh, ki pa v konkretnem primeru ni izkazan. Zakonodajalec je z določili ZBPP taksativno določil in podrobno opredelil pogoje, ki enako veljajo za vse prosilce za brezplačno pravno pomoč in morajo biti v vsakem posamičnem primeru kumulativno izpolnjeni za odobritev brezplačne pravne pomoči. Zato ni utemeljena tožnikova navedba, da naj bi šlo za neenakopravno obravnavanje tožnika s strani tožene stranke. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek, da naj bi se pri obravnavanju njegove prošnje tožena stranka postavila v vlogo branilca in odvetnika davčnemu organu, saj navedeno trditev le posplošeno uveljavlja, ne da bi jo kakorkoli podrobneje obrazložil in zanjo tudi ni ponudil kakršnegakoli dokaza. Nadalje v zvezi s tožbeno navedbo, da odvetnika potrebuje, ker bi zgolj z njegovo pomočjo v obravnavani sporni zadevi lahko dosegel uspeh ter da brez tovrstne pravne pomoči nima nikakršnih izgledov, sodišče meni, da je že tožena stranka v izpodbijani odločbi dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj tožnik takšnih izgledov v konkretnem primeru nima (ne glede na to, ali bi tožbo vložil sam ali po odvetniku).

10. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.