Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in podpisala A.A., ki je imela za to pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tega pooblastila izhaja, da zakoniti zastopnik tožene stranke pooblašča A.A., da v njegovem imenu podpiše in uredi vse listine in dokumente, potrebne tudi za aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. V navedenem pooblastilu, ki je bilo tudi notarsko overjeno, je imela A.A. podlago, da poda tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pooblaščena oseba (glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1).

Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto komercialist. Tožena stranka je imela po Sloveniji zbirna mesta oziroma zabojnike za zbiranje oblačil, njegove delovne naloge so bile tudi iskanje lokacij za zabojnike, pridobivanje dovoljenj za postavitev zabojnikov in skrb za obstoječe zabojnike. Tožnik bi moral v letu 2015 v skladu z letnim planom na nove lokacije namestiti 110 zabojnikov, vendar tega plana ni dosegel. Prav tako ni opravil nalog, ki so mu bile odrejene (glede odprave napak v zvezi z napačno lokacijo zabojnikov in glede zabojnikov na obali). Tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 11. 2015 in ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2012. Poleg tega je zavrnilo tudi preostali del njegovega primarno postavljenega tožbenega zahtevka za poziv nazaj na delo, za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, za obračun pripadajočih bruto nadomestil plač, za odvod davkov in prispevkov od teh bruto nadomestil in za izplačilo ustreznih neto nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila in za priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2012. V II. točki izreka je zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek, v katerem je poleg ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ugotovitve, da mu delovno razmerje ni prenehalo z dne 18. 11. 2015 in da mu še traja, vtoževal tudi plačilo denarnega nadomestila v znesku 15.930,00 EUR, odvod dajatev od navedenega zneska ter plačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pooblaščenec tožene stranke ni imel pooblastila za zastopanje tožene stranke, njegova pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje odgovor na tožbo tožene stranke zavreči in izdati zamudno sodbo. Iz vsebine pooblastila, ki ga je direktor tožene stranke podal A.A., ne izhaja, da bi se to pooblastilo nanašalo tudi na zastopanje pred sodiščem. Prav tako A.A. ni imela pooblastila za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Za izpodbijano redno odpoved niso obstajali utemeljeni razlogi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je necelovita in skopa, sodišče prve stopnje pa je dokazno breme prevalilo na tožnika. Obrazložitev izpodbijane sodbe je skopa in neprepričljiva, izpovedba tožnika pa neutemeljeno ni bila ocenjena kot verodostojna. Sodišče prve stopnje se je napačno opredelilo do očitka tožene stranke glede postavljenih zabojnikov, dejansko stanje v zvezi s tem pa je nepopolno ugotovljeno. Tožnik pisnega plana sploh ni videl, je pa bil z njim ustno seznanjen. Tožnik je v letu 2015 postavil 74 zabojnikov. Ugotovitve sodišča o postavitvi zabojnikov v prejšnjem obdobju so napačne. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2015 postavil le 61 zabojnikov. Pri tem ni bilo upoštevano, da je bil tožnik v letu 2015 54 dni tudi v bolniškem staležu, poleg tega pa je koristil tudi 20 dni letnega dopusta. Glede na to je izpolnil svoje obveznosti v zvezi s postavljanjem zabojnikov. Velikokrat zabojnikov ni mogel postaviti iz razlogov na strani tožene stranke, kar pa ni bilo upoštevano. Nepravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zabojnike na B., C. in D., saj dejstva, o katerih sta izpovedovali priči E.E. in A.A., ne držijo. Tožnik se navodil tožene stranke ni držal le enkrat in sicer, ker je glede tedenskega poročila iz začetka oktobra 2015 fotografije predložil šele 5. 11. 2015 (le to pa je bilo tudi predmet odpovedi). V zvezi z očitkom B. je tožnik zabojnik postavil na edino prosto mesto in v skladu s pogodbo. Z F.F. se je dogovoril za prestavitev zabojnika, vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik je šele na sodišču izvedel, da zabojnik ni bil prestavljen. Glede C. in pogodbe z G. tožnik poudarja, da pogodb ni pripravljal in jih tudi ni mogel popravljati. Zabojnik je postavil na lokacijo, ki je bila za toženo stranko ugodnejša, kar je tožena stranka sprejela (saj temu ni ugovarjala). Zabojnik je bil postavljen na donosni lokaciji. Glede D. tožnik navaja, da je navodilo za prestavitev zabojnika prejel šele 29. 7. 2015, ne pa 9. 7. 2015, ko naj bi izvedel za neustrezno postavitev tega zabojnika. Ker je odšel 31. 7. 2015 v bolniški stalež, je imel za prestavitev zabojnika premalo časa. Glede zabojnikov na obali sodišče ni pojasnilo, zakaj je ocenilo tožnikovo izpovedbo kot neprepričljivo. Do umika zabojnikov je prišlo, ker sestanek z županom občine H., na katerem tožnik ni sodeloval, ni bil uspešen. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na namestitev nalepk, navaja, da so bile nalepke njegova ideja, tožnik pa je tudi predlagal, da nalepke nalepi voznik. Pri tem pa ni bil obveščen, da mora on še vedno nameščati nalepke. Tožnikov predlog je bil tudi mnogo bolj ekonomičen in racionalen. Ker se rok za namestitev nalepk do 31. 7. 2015 (ko je tožnik odšel na bolniški stalež) še ni iztekel, te naloge niti ni mogel opraviti. V zvezi z nalogo tožnika glede predstavitvene brošure navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni naredil vsega, kar bi moral narediti. Tožnik je svoje pripombe podal, protispisna pa je ugotovitev, da je fotografije poslal šele 5. 11. 2015. Te fotografije so se nanašale na lokacijo in ne na brošuro. Tožnik je tudi to svojo nalogo izpolnil. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede oddajanja poročil ni pravilna. Če je bil tožnik v petek na terenu, se je vrnil v I. popoldne, ko pri toženi stranki ni delal nihče več, zato je poročilo oddal v ponedeljek. Poročila so se vedno oddajala v petek in ne v četrtek. Sodišče prve stopnje je izpovedbi prič E.E. in A.A. povsem nekritično ocenilo, dokazno breme pa je prevalilo nanj. Ker tožena stranka svojih trditev ni podkrepila z listinskimi dokazi, je s tem postala neverodostojna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da je bil tožnik vsa leta delovno uspešen in da je bil za vsak postavljeni zabojnik nagrajen. Meni, da ugotovljene nepravilnosti, tudi če bi zares obstajale, ne bi bile dovoljšen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ti očitki imajo predvsem naravo kršitev pogodbenih obveznosti, zato niti ne gre za nesposobnost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350 člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi vsebovala razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oziroma ker se je sploh ne bi dalo preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tožnik sklicevanje na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pravzaprav utemeljuje z nestrinjanjem z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. S temi pritožbeni trditvami tako uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni podan.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj pooblaščenec tožene stranke ne bi imel veljavnega pooblastila tožene stranke, njegova pravdna dejanja pa tožena stranka ni odobrila. V skladu z uveljavljano sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. odločba VS RS opr. št. VIII Ips 86/2011, II Ips 31/2012, II Ips 355/2013) se na kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pravilnostjo zastopanja stranke lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen te zakonske določbe je v varstvu stranke, ki je nepravilno zastopana. V primeru, če nepravilno zastopana stranka v postopku uspe, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi, torej ni razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe (tako npr. sodba VS RS opr. št. II Ips 70/2013). Glede na navedeno je torej tudi ta pritožbena navedba tožnika neutemeljena, saj se tožnik na nepravilno zastopanje tožene stranke ne more uspešno sklicevati.

8. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki mu je tožena stranka podala 18. 11. 2015 (A4), nezakonita zato, ker naj bi jo podala oseba, ki za podajo te odpovedi ni imela pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in podpisala A.A., ki je imela za to pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke (B3). Iz tega pooblastila (vsebino pooblastila je kasneje potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji pisni izjavi - B21) med drugim izhaja, da zakoniti zastopnik tožene stranke pooblašča A.A., da v njegovem imenu podpiše in uredi vse listine in dokumente, potrebne tudi za aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem/odpuščanjem delavcev. V navedenem pooblastilu, ki je bilo tudi notarsko overjeno, je imela A.A. podlago, da poda tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pooblaščena oseba (glede na prvi odstavek 20. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede tega, da tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 12. 2012 za delovno mesto komercialist (A2). Tožena stranka je imela po Sloveniji zbirna mesta oziroma zabojnike za zbiranje oblačil, njegove delovne naloge, ki izhajajo tudi iz pogodbe o zaposlitvi - 2. člen), pa so bile tudi iskanje lokacij za zabojnike, pridobivanje dovoljenj za postavitev zabojnikov in skrb za obstoječe zabojnike. V postopku je bilo ugotovljeno, da bi moral tožnik v letu 2015 v skladu z letnim planom na nove lokacije namestiti 110 zabojnikov, vendar pa tožnik tega plana ni dosegel. Tožnik je v postopku navajal, da (pisnega) letnega plana za leto 2015 ni videl (oziroma da sploh ni vedel za obstoj tega dokumenta), vendar pa je v svoji izpovedbi navedel (in to v pritožbi ponovno zatrjuje), da je bil ustno seznanjen s tem, da naj bi plan za leto 2015 obsegal postavitev 110 zabojnikov. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel za letni plan postavitve zabojnikov, oziroma da je vedel, kakšne delovne rezultate v zvezi s to postavitvijo tožena stranka od njega pričakuje. Tožnik pa je v letu 2015 (do 30. 10. 2015) namestil zgolj 61 novih zabojnikov. V zvezi z njegovim pritožbenim zatrjevanjem, da je v letu 2015 postavil 74 zabojnikov (in ne 61, kot je to navajala in dokazovala tožena stranka), je iz izvedenih dokazov (izpovedba priče A.A., pisna izjava priče E.E. podana na podlagi 236.a člena ZPP) razbrati, da je tožnik v letu 2015 dejansko postavil le 61 zabojnikov (od katerih je bilo kasneje 16 zabojnikov odstranjenih, tako da je bila neto realizacija postavitve zabojnikov v letu 2015 dejansko le 45 zabojnikov). Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik pri številu postavljenih zabojnikov upošteval tudi število zabojnikov, za postavitev katerih so bili sicer doseženi dogovori, ki pa niso bili realizirani. Ker iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka pri izpolnitvi plana glede postavitve zabojnikov za leto 2015 upoštevala dejansko postavljene zabojnike, so navedene pritožbene navedbe tožnika v zvezi s številom postavljenih zabojnikov neutemeljene. Ob tem je potrebno upoštevati tudi izpovedbo priče A.A., iz katere izhaja, da nekateri zabojniki (npr. J.) niso bili postavljeni zato, ker je z mikrolokacijo le-teh razpolagal le tožnik, ne pa tudi tožena stranka. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da se je v realizacijo štela le dejanska postavitev zabojnikov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbi priče A.A. in še posebej v njeni pisni izjavi (B21) dovolj podlage za ugotovitev, da je tožena stranka pri ugotavljanju obsega izpolnjevanja tožnikovega letnega plana upoštevala tudi njegove odsotnosti z dela v letu 2015, kar potrjuje tudi dejstvo, da za december 2015 postavitev zabojnikov tožena stranka sploh ni planirala (B22). To pomeni, da bi moral tožnik planirano število zabojnikov postaviti do konca novembra 2015. Ob tem je pravno nepomembno pritožbeno sklicevanje tožnika na število postavljenih zabojnikov v prejšnjih obdobjih (ko je tožnik po lastni trditvi postavil večje število zabojnikov), saj se razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša na obdobje leta 2015. 10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na postavitev zabojnikov na B. ulici, C. ulici in D. (vse v K.), ki so bili postavljeni na napačnih lokacijah oziroma je bila lokacija zabojnikov v pogodbi napačna, zaradi česar je prišlo do naknadne prestavitve zabojnikov. V primeru napačne navedbe lokacije zabojnika v pogodbi je bilo ugotovljeno, da je tožnik dobil nalogo, da se to napako odpravi (B17), vendar na to tožnik ni odreagiral. Ker priča F.F. ni vedela povedati, kdo je prestavil zabojnik tožene stranke v B. ulici v K., tožnik glede tega sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je ta zabojnik premestilo podjetje L. na tožnikov poziv. Navedenega dejstva zgoraj omenjena priča F.F. ni potrdila, iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke pa izhaja, da je sporni kontejner prestavil on skupaj s kolegom, saj je ta kontejner oviral dostop do dovoza drugih kontejner (kontejnerjev za smeti). To dejstvo sva v svoji pisni izjavi potrdili tudi priči A.A. in E.E.. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je do prestavitve tega zabojnika prišlo zaradi ravnanja tožnika.

11. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ukrepal v zvezi s prestavitvijo zabojnikov D. (zaradi pritožbe enega od stanovalcev), kljub temu, da ga je E.E. 9. 7. 2015 obvestila o tem (tožnik je sicer navodilo o prestavitvi 29. 7. 2015 - B22), saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da ta zabojnik ni bil prestavljen niti do 21. 10. 2015. Tudi, če bi tožnik šele 29. 7. 2015 izvedel za probleme s tem zabojnikom (iz izpovedbe priče E.E. izhaja, da je o tem obvestila tožnika že 9. 7. 2015, kar potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 30. julija 2015 - B18), bi lahko do 21. 10. 2015 ustrezno reagiral, saj v tem obdobju ni bil vseskozi odsoten z dela (A3 - tožnikove plačilne liste, iz katerih izhaja število ur odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma koriščenja letnega dopusta; A8 - bolniški listi za tožnika). V zvezi z zabojniki na obali so glede na izvedene dokaze zaključki sodišča prve stopnje pravilni, pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede navedenega pa so neutemeljene. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik naloge, ki mu je bila odrejena v zvezi z zabojniki na obali (prestavitev treh zabojnikov na druge lokacije) ni opravil, čeprav mu je bila ta naloga naložena s strani tožene stranke (pisni izjavi prič A.A. in E.E.).

12. Iz pritožbenih navedb tožnika nadalje izhaja, da je tožnik predlagal, naj se namestitev nalepk na zabojnike izvede po vozniku. Ker je bilo nameščanje nalepk delovna naloga tožnika, ga tudi njegov predlog (četudi je bil po njegovi oceni racionalnejši in bolj ekonomsko upravičen) ni odvezoval, da svoje naloge v zvezi s temi nalepkami ne bi opravil. To pomeni, da je tudi pritožbeni očitek tožnika, ki se nanaša na ugotovitve sodišča prve stopnje glede vprašanja nameščanja nalepk, neutemeljen.

13. Prav tako so pravilne tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tožnikove naloge v zvezi s predstavitveno brošuro (tožnik je pripombe in fotografije za to brošuro poslal E.E. šele 5. 11. 2015, čeprav bi moral to storiti do konca naslednjega tedna po sestanku z dne 29. 7. 2015) in na prepozno oddajanje poročil (B19), zato se v izogib ponavljanju na te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožnika, ki glede navedenega izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, neutemeljene.

14. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala, da je prišlo do nepravilnosti pri tožnikovem delu zaradi naklepa oziroma hude malomarnosti so nebistvene tožnikove pritožbene navedbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi mu tožena stranka lahko podala (kvečjemu) odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih obveznosti.

15. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.