Up-321/00

20. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 629/99 z dne 28. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.V tej pravdi je bilo pravnomočno odločeno, da mora ustavna pritožnica plačati tožnicama 6.220.900 ITL v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke C. na dan vložitve tožbe, to je dne 4. 11. 1993, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega datuma dalje do plačila. Vrhovno sodišče je revizijo ustavne pritožnice z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2.Ustavna pritožnica zatrjuje kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ker je bil tožbeni zahtevek postavljen v tolarski protivrednosti tuje valute na dan vložitve tožbe, gre za zahtevek postavljen v tuji valuti. Za take zahtevke pa se ne morejo priznati zakonske zamudne obresti, pač pa je treba uporabiti analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti. Pritožnica navaja, da je te razloge uveljavljala tako v pritožbi kot tudi v reviziji, vendar ni dobila ustrezne obrazložitve, zakaj njene trditve ne držijo. Zatrjuje, da so sodišča v podobnih primerih odločala drugače (med sodbami Vrhovnega sodišča se sklicuje na sodbo št. II Ips 878/93 z dne 16. 3. 1995), Vrhovno sodišče pa naj bi z izpodbijano sodbo odločilo tudi v nasprotju s sprejetim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23. 6. 1993, po katerem se za obveznosti, izražene v tuji valuti, ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93).

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ni naloga in pristojnost Ustavnega sodišča, da preizkuša, ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom, pač pa zgolj zagotoviti, da sodišča ne bodo sprejela kakšnih pravnih stališč oziroma z razlago dala zakonu takšne vsebine, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Po presoji Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča tega ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče ni prikrajšalo pritožnice, kot ta sicer zatrjuje, za oceno revizijskih razlogov. Revizijsko sodišče se je opredelilo do navedb ustavne pritožnice, da gre v pravdi za zahtevek v tuji valuti in da zato ni mogoče prisojati zakonskih zamudnih obresti. Pojasnilo je, zakaj šteje, da je zahtevek izražen v domači in ne v tuji valuti. Odločilno za presojo, za kakšen zahtevek gre, je tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka postavi v tožbi. Tožeča stranka je v obravnavani pravdni zadevi zahtevala plačilo glavnice v tolarski protivrednosti na dan vložitve tožbe in o takšnem zahtevku je bilo tudi odločeno. To pomeni, da je bil zahtevek izražen v domači valuti, zaradi česar se zamudne obresti smejo in morajo obračunati v zakonsko določeni obrestni meri za zamudne obresti. Navedenemu stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati, da bi z njim kršilo kakšno od človekovih pravic. Ker obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge za odločitev sodišča, ki odgovarjajo tudi na pritožničine revizijske trditve, so torej zatrjevanja ustavne pritožnice glede kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v tem delu neutemeljena. Stališče, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo Vrhovno sodišče, tudi ni v nasprotju s sprejetim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča, pa tudi ne s sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 878/93, na katero se sicer sklicuje pritožnica. V navedeni zadevi gre za drugačno dejansko in pravno podlago spora. Glede na navedeno po presoji Ustavnega sodišča tudi v tem delu ni podana zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger