Jedro

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ter iz izpodbijane sodbe izhaja, da je le-to v zadostni meri preizkusilo samo merilo iz 4. člena, točka 3 pravilnika, ki se nanaša na stanovanjsko površino, oziroma isto merilo iz točke 3, I. zapisnika o točkovanju stanovanjskih razmer in drugih okoliščin prosilca za najem socialnega stanovanja in njegovih družinskih članov, z dne 15.4.1994. Glede ostalih meril ter točkovnika za njihovo vrednotenje iz pravilnika oz. iz že navedenega zapisnika, pa je iz dejstva, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da so bile vse stanovanjske razmere in druge okoliščine točkovane nepravilno in da ni znal ali pa hotel pojasniti, katero merilo ni bilo ovrednoteno, pa bi moralo biti, ali pa katero merilo je bilo premalo ovrednoteno, očitno zaključilo, da so bila ostala merila in točke pravilno uporabljena. Tak zaključek sodišča pa je po mnenju pritožbenega sodišča, posebej ob dejstvu, da je tožnik očitno neuka stranka, vsaj preuranjen. Ob opisani tožnikovi izpovedbi bi mu sodišče moralo iz že navedenega zapisnika predočiti vsako posamično merilo ter število točk s tem v zvezi ter tudi merila, glede katerih tožnik ni dobil nobene točke in na ta način razčiščevati, ali so bila merila ter točke pravilno uporabljena ali ne. Če bi glede posameznih meril in točk ugotovilo, da gre še vedno za odprta vprašanja, bi moralo zaslišati tudi člana komisije, podpisana na že navedenem zapisniku ter po potrebi izvesti tudi druge dokaze, potrebne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se tudi po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavita sklep Občine A., Sekretariata za varstvo okolja in urejanja prostora, št. 341/94, z dne 17.5.1994 in sklep Izvršnega sklepa (pravilno: Izvršnega sveta) Skupščine občine A., št. 478/94, z dne 20.7.1994. Ugotovilo je, da je toženec pravilno odločil s tem, ko tožnika ni uvrstil na listo za dodelitev socialnih stanovanj v najem.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja razloge, zaradi katerih se, kot izhaja iz pritožbe smiselno, ne strinja s točkovanjem stanovanjskih razmer in drugih okoliščin prosilca za najem socialnega stanovanja in njegovih družinskih članov ter zaradi katerih se ne strinja tudi z izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena, ker smiselno opozarja tudi na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Razlogi, ki jih pritožnik navaja pod točko 1, 2 in 3 pritožbe, sicer ne morejo biti upoštevni kot merila za dodelitev socialnih stanovanj v najem, saj Pravilnik o merilih za dodeljevanje socialnih stanovanj v najem (Ur. list RS, št. 18/92) merila določa taksativno in meril, za katera se smiselno zavzema pritožba, ne zajema. Ker pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku), je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem pogledu in jo razveljavilo tudi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče odločilo vsaj preuranjeno in je posledično ostalo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. Pravilna uporaba materialnega prava pa seveda predpostavlja popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ter iz izpodbijane sodbe izhaja, da je le-to v zadostni meri preizkusilo samo merilo iz 4. člena, točka 3 pravilnika, ki se nanaša na stanovanjsko površino, oziroma isto merilo iz točke 3, I. zapisnika o točkovanju stanovanjskih razmer in drugih okoliščin prosilca za najem socialnega stanovanja in njegovih družinskih članov, z dne 15.4.1994. Glede ostalih meril ter točkovnika za njihovo vrednotenje iz pravilnika oz. iz že navedenega zapisnika, pa je iz dejstva, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da so bile vse stanovanjske razmere in druge okoliščine točkovane nepravilno in da ni znal ali pa hotel pojasniti, katero merilo ni bilo ovrednoteno, pa bi moralo biti, ali pa katero merilo je bilo premalo ovrednoteno, očitno zaključilo, da so bila ostala merila in točke pravilno uporabljena. Tak zaključek sodišča pa je po mnenju pritožbenega sodišča, posebej ob dejstvu, da je tožnik očitno neuka stranka, vsaj preuranjen. Ob opisani tožnikovi izpovedbi bi mu sodišče moralo iz že navedenega zapisnika predočiti vsako posamično merilo ter število točk s tem v zvezi ter tudi merila, glede katerih tožnik ni dobil nobene točke in na ta način razčiščevati, ali so bila merila ter točke pravilno uporabljena ali ne. Če bi glede posameznih meril in točk ugotovilo, da gre še vedno za odprta vprašanja, bi moralo zaslišati tudi člana komisije, podpisana na že navedenem zapisniku ter po potrebi izvesti tudi druge dokaze, potrebne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti razveljavilo, da bo prvostopno sodišče lahko v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku v nakazani smeri le-tega dopolnilo ter po potrebi izvedlo tudi druge dokaze, potrebne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter šele nato v sporu znova odločilo. Pri tem pritožbeno sodišče prvostopnega še opozarja, da bo moralo najprej razčistiti, ali je tožnik pravilno označil toženca (18. člen v zvezi s 17. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ( Ur. list RS, št. 19/94) ter pri tem verjetno ravnati tudi po 2. odstavku 17. člena zakona, saj je tožnik v tožbi označil Občino A. , Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora ter je ta navedena tudi v uvodu sodbe, medtem, ko je odgovor na tožbo podala kot tožena stranka Mestna občina A .