Jedro

Tožnica je s tem, ko je ob zaključku delovnega dne ob zapuščanje oddelka pakirnice vzela in pri sebi skrila dve navadni S-budget salami, kršila pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bilo pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, ki ga je tožena stranka podala tožnici v zvezi z očitanim ravnanjem, utemeljeno. Tožena stranka je tudi dokazala, da si je tožnica po podanem opozorilu določenega dne prisvojila izdelke, ki so bili v lasti tožene stranke. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila 37. člen ZDR-1 in 12. člen pogodbe o zaposlitvi, ki oba določata prepoved škodljivega ravnanja. Taka kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, zato gre za resen in utemeljen (krivdni) razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Pri tožnici predhodno opozorilo o kršitvah delovnih obveznosti ni doseglo svojega namena, saj je v manj kot dveh mesecih od prejema opozorila ponovila istovrstno kršitev. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: - ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2014 in sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 19. 5. 2014 nezakonita; - da sodišče naloži toženi stranki, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo, jo od 24. 7. 2014 dalje prijaviti v vsa zavarovanja in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo v mesečni višini 789,15 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za prejemke pri drugem delodajalcu in iz naslova brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR in ji po odvodu dajatev izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila, ji obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 790,73 EUR in ji po odvodu dajatev izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila; - da sodišče naloži toženi stranki, da je tožnici za čas prepovedi opravljanja dela dolžna obračunati razliko v plači za mesec maj 2014 v znesku 64,57 EUR in ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 do plačila in ji obračunati razliko v plači za mesec junij 2014 v znesku 37,58 EUR in ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 do plačila in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 267,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila, ter stroške postopka na prvi stopnji (I. točka izreka).

Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka tožnice se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišče je v nasprotju z listinami v spisu navedlo, da tožena stranka vrste postopka ni spreminjala in se je vseskozi sklicevala na 89. člen ZDR-1. Direktor pravne osebe ne more naknadno pred sodiščem pojasnjevati obsega pooblastilnega razmerja med pravno osebo in pooblaščencem. Tožnica trdi, da je bil sklep o prepovedi dela z dne 19. 5. 2014 nezakonit, ker ni bil izdan ob uvedbi postopka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da prepoved opravljanja dela ni učinkovala že z 20. 5. 2014. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič glede dogodkov pred 10. 1. 2015 in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Opis dogodkov z dne 11. 3. 2014 je bil v opozorilu z dne 31. 3. 2014, prijavi A.A. ter njegovi izpovedbi nedosleden oziroma različen. Izpoved priče A.A. tako ne potrjuje opisa dogodkov iz pisnega opozorila. Bistveno je, koliko delavcev je A.A. dne 11. 3. 2014 spustil predčasno domov, zato je tožnica predlagala, da tožena stranka pove, koliko delavcev je bilo tega dne prej poslanih domov. Tožnica je skupaj z B.B. odnesla zaboj v hladilnico, tega pa tožena stranka ni prerekala. A.A. je lagal, da je tožnico predčasno poslal domov in da ni imela kaj iskati v hladilnici. Trditvena podlaga za zaslišanje priče B.B. je bila podana v tožbi in na prvem naroku, a je sodišče neutemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Sodišče bi z zaslišanjem drugih prič tudi raziskalo, da se je pri toženi stranki lahko jedlo in to ne le zjutraj. Izpoved A.A. v zvezi s tem je potrdil tudi C.C. Tožnica je sicer res želela pojesti kak košček salame. Z zapisom pod B5 ni priznala, da je vzela salami, sicer pa je to zapisala zaradi pritiska A.A. V zvezi z dogodkom z dne 16. 5. 2014 je sodišče sledilo izmišljenemu opisu, ki ga je podala tožena stranka, medtem ko tožnici ni verjelo, da so ji bile stvari podtaknjene. Blago, ki ga je varnostnik našel v tožničini torbici, ni imelo skoraj 2 kg, ampak je šlo za takšno težo, da se glede na težo ostalih stvari v torbici to ni čutilo. Sodišče sicer ni preverjalo teže blaga, oprlo pa se je na izpoved D.D., katerega izpoved je nenavadna. Ni bilo potrebe, da bi tožnica preverjala vsebino torbice. Tožnica je vedela, da varnostniki pregledujejo torbice, zato ni imela možnosti česarkoli nesti mimo vratarnice. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič E.E., ki je bil predstavnik sindikata, F.F., G.G. in H.H. Sodišče je arbitrarno obrazložilo, da zaslišanje teh prič ni potrebno, ker se dogodka ne spomnijo. Ni jasno, komu in kdaj bi lahko tožnica povedala, da so ji bile stvari podtaknjene. O takem početju je bil sicer obveščen tudi predstavnik sindikata. Tožnica sicer ni imela dostopa do stvari, ki so se tega dne našle v njeni torbici. Tega dne se hrenovke v naravnem ovitku, piščančja pašteta I. in J. jetrna pašteta tudi niso pakirale. Sodišče pa ni izvedlo dokaza z ogledom posnetkov varnostnih kamer. Tudi priča K.K. bi lahko izpovedala, da tožnica ni prihajala v oddelek konzerv. A.A. je izpovedal, da je nadzoroval izhode delavcev iz prostorov delodajalca, zato se delavci po zaključenem delovnem času niso imeli možnosti sprehajati po proizvodnji in drugih oddelkih. Na poti domov pa niso oddelki konzerv in hrenovk. V zvezi s tem je bil predlagan tudi ogled prostorov, a je sodišče tudi ta dokazni predlog zavrnilo. Ker je sodišče zavrnilo zaslišanje policista L.L., ni moglo ugotoviti količine blaga, ki se je našlo v tožničini torbici. V policijskem zapisniku so navedene manjše količine, zato se sodišče ne bi smelo opreti na količino blaga, navedene v izpodbijani odpovedi. Sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo tudi tožničine navedbe o diskriminaciji. Tožnica je z listinami dokazala, da tožena stranka ni ravnala skladno z odločbo ZPIZ z dne 17. 3. 2014, po kateri bi ji morala zagotoviti delo za 4 ure na dan z omejitvami. Tožena stranka je tožnico silila k 8-urnemu delu na delovišču, na katerem se niso spoštovale omejitve iz invalidske odločbe. Tožena stranka tega ni prerekala, kot tudi tega ne, da se je tožnica vključila v sindikat M. zaradi neupoštevanja invalidske odločbe in neizplačila jubilejne nagrade za 30 let dela. Tožnica je tudi dokazala, da je morala za izvršitev pravnomočnih sodb I Pd 144/2012 in I Pd 120/2013 vložiti izvršbo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pooblaščenka vseskozi od pričetka internega postopka pri toženi stranki imela odvetniško pooblastilo, ki ga je predložila tudi tožnici. Pooblastilo je podpisal zakoniti zastopnik, zato je odpoved veljavna. Tožnica ni upoštevala, da je prejela zmanjšano plačilo od 22. 4. 2014 dalje. Tožnica ni dokazala, da je zaradi možganske anevrizme izgubila spomin za dogodke pred 10. 1. 2015. Ključna priča A.A. ni lagala, sicer pa je tožnica sama napisala, da je dne 11. 3. 2014 vzela dve salami. Ne gre verjeti tožnici, da je salami pojedla na delovnem mestu, sicer pa je jemanje hrane na delovnem mestu prepovedano. Tožnica je v zvezi s tem dobila opozorilo, a ga ni upoštevala, saj je dejanje ponovila čez dva meseca. Tožnica je enkrat že izgubila službo zaradi enakega dejanja, zato bi se morala toliko bolj zavedati posledic tatvine. Priča D.D. je natančno izpovedala o dogodku 16. 5. 2014. Druge priče niso bile neposredno povezane z dogodkom, zato je sodišče pravilno zavrnilo njihovo zaslišanje. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi težo odtujenih izdelkov in zaključilo, da bi morala opaziti, če bi ji to res kdo podtaknil. Delavci imajo sicer dostop do vseh prostorov, saj jim ne morejo preprečiti prehoda, ker morajo biti vrata zaradi požarne varnosti odprta. Tudi ogled prostorov je sodišče pravilno zavrnilo. Tožena stranka nima interesa vršiti diskriminacije do kogarkoli, saj ji je v interesu imeti čim manjšo fluktuacijo in ljudi, ki poznajo delovni proces. Tožena stranka je tudi v celoti spoštovala odločbo ZPIZ z dne 17. 3. 2014. Jubilejna nagrada pa ni predmet tega spora. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, oziroma tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje prič B.B., E.E., F.F., G.G., H.H., L.L. ter K.K., ter za izvedbo ogleda posnetkov varnostnih kamer ter ogleda prostorov. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, katerih dokazov ni izvedlo in podrobno obrazložilo, zakaj ne. Dejstva, za katera je tožnica predlagala zaslišanje K.K. in E.E., so bila ugotovljena na podlagi drugih dokazov, kot to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Tudi glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem policista L.L., ki je sprejel kazensko ovadbo, se sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Za predmetni postopek je namreč bistveno, da je bilo v tožničini torbici najdeno blago, ki ni bilo njeno, temveč last tožene stranke. F.F., G.G. in H.H. so bile predlagane za dokazovanje dejstva, kje se je tožnica gibala dne 16. 5. 2014. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi se te priče zase ali celo za tožnico spominjale, kje so se v službi gibale na (povprečen delovni) dan pred letom in pol, sicer pa tudi niso bile očividke dogodkov. Tudi ogled posnetkov varnostnih kamer ter ogled prostorov za odločitev v tej zadevi nista bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje vsa relevantna dejstva ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov. Pravilno pa je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje B.B., saj tožnica ni navedla, zakaj naj bi bilo njeno pričanje o tem, da sta dne 11. 3. 2014 nesli gajbico z izdelki z napako v prekajevalnico, relevantno za odločitev v tem sporu. Navedene predlagane dokaze je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj ne bi mogli prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja in tudi ne k drugačni odločitvi.

7. V izpodbijani sodbi tudi ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in podrobno obrazložilo ter navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi v zvezi z dogodkom z dne 16. 5. 2014. Tožnica se ne strinja z dokazno oceno in odločitvijo sodišča prve stopnje, česar pa ne moremo šteti kot kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z zaključkom, da tožena stranka tekom postopka odpovedi ni spreminjala vrste podane odpovedi. Pri tem sicer ni spregledalo, da se je tožena stranka v obrazložitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor sklicevala na določbe ZDR-1 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, a je pravilno obrazložilo, da navedeno ni bistveno in je to dejstvo štelo le kot lapsus tožene stranke oz. njene pooblaščenke. Pritožbeno sodišče se strinja s tako presojo in poudarja, da je bistven predvsem postopek same odpovedi, ki je bil voden kot postopek redne odpovedi iz krivdnih razlogov, skladno z ZDR-1, pri čemer je predvsem pomembno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo šele po odpovednem roku.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 19. 5. 2014 in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi je tožena stranka tožnici očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 16. 5. 2014 varnostnik pri pregledu prtljage v tožničini ročni torbici našel neplačano blago, in sicer naslednje izdelke delodajalca: 4x J. hrenovke v naravnem ovitku, 3x I. piščančja pašteta in 8x J. jetrna pašteta v skupni vrednosti 6,00 EUR. Tožnica s tožbo zahteva razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela in odpovedi, reparacijo in reintegracijo. Sodišče je ugotovilo, da sta bila navedeni sklep in odpoved zakonita in utemeljeno izdana, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

9. Tožena stranka je tožnici predhodno dne 3. 4. 2014 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti na podlagi določil 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Podaja pisnega opozorila je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je tožnico torej opozorila, da ji bo v primeru, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v roku enega leta od prejema pisnega opozorila, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo opozorilo podano zaradi kršitev pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je tožnica dne 11. 3. 2014 ob zaključku delovnega dne ob 14:05 uri, ko je zapuščala oddelek pakirnice, vzela in pri sebi skrila dve navadni S-budget salami. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na razhajanja med izpovedbo A.A. na naroku dne 8. 9. 2015, njegovo prijavo z dne 11. 3. 2014 in opisom dogodka v opozorilu z dne 31. 3. 2014. Opis dogodkov je skladen v obeh listinah, razlike v nebistvenih podrobnostih v izpovedbi navedene priče pa so nedvomno povezane s časovno odmaknjenostjo dogodka, ki se je zgodil približno leto in pol pred pričanjem A.A. Za odločitev v predmetnem sporu ni bistveno, koliko delavcev naj bi A.A. dne 11. 3. 2014 predčasno spustil domov, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. To dejstvo namreč ne more vplivati na ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ravnanjem, ki se je tožnici očitalo v pisnem opozorilu. Prav tako za odločitev v tej zadevi po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno, ali se je pri toženi stranki lahko jedlo, in to ne le zjutraj, saj se tožnici v odpovedi niti ne očita kršenja eventuelne prepovedi prehranjevanja z izdelki iz delovnega procesa. Bistveno namreč je, da je tožnica salami poskušala vzeti oziroma si ju prilastiti. Sodišče prve stopnje je zapis v prilogi B5 pravilno štelo kot priznanje tožnice, da je salami res vzela, zato so tudi nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica z opisanim dejanjem kršila pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja, zato je opozorilo utemeljeno.

11. V zvezi s kršitvijo z dne 16. 5. 2014, ki se tožnici očita v odpovedi, pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in da ni preverjalo skupne teže izdelkov, najdenih v tožničini torbici. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so najdeni artikli skupaj tehtali malo manj kot 2 kilograma (1.885 gramov), kar je ugotovilo s pomočjo spiska v prilogi B2. Dokazano je, da so bili izdelki, ki jih tožnica ni kupila in so bili zato last tožene stranke, najdeni v tožničini torbici, česar tožnica ni znala pojasniti drugače kot s pavšalnim sklicevanjem na to, da so ji bili izdelki podtaknjeni. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bi tožnica, če bi ji bili izdelki res podtaknjeni, zagotovo opazila, da je torbica za 2 kg težja, kot je bila zjutraj, prav tako pa bi o podtaknjenih izdelkih izpovedala nemudoma, torej že na samem kraju dogodka varnostniku D.D. ali komu drugemu, česar pa ni storila vse do podaje pisnega zagovora. Iz izpovedb prič izhaja, da zaposlenim pri toženi stranki ni bilo onemogočeno prehajanje v druge oddelke, zaposleni pa so imeli na voljo omarice, zato tudi ni pomembno, če se tega dne, ko so bili izdelki najdeni v tožničini torbici, ti izdelki niso pakirali. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče ne bi smelo opreti na količino najdenega blaga, navedeno v izpodbijani odpovedi, ki se ne ujema s količinami, navedenimi v policijskem zapisniku. Količina najdenih paštet, navedena v odpovedi, je enaka količini, navedeni v zapisniku o preprečitvi iznosa neplačanega blaga, ki ga je podpisal varnostnik D.D., ki je blago pri tožnici tudi našel, res pa je, da je v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 16. 5. 2014 (priloga A2) pri artiklu J. jetrna pašteta navedeno, da so bile najdene štiri, medtem ko je v zapisniku tožene stranke in odpovedi navedeno 8 komadov teh paštet (50g/kos). Ne glede na navedeno neskladje je dokazano, da si je tožnica prilastila vsaj toliko blaga - last tožene stranke, kot je navedeno v policijskem zapisniku, kar pa bistveno vpliva na obstoj kršitve.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica z ravnanjem z dne 11. 3. 2014 (ki je predmet predhodnega postopka), in z ravnanjem z dne 16. 5. 2014 kršila 37. člen ZDR-1 in 12. člen pogodbe o zaposlitvi, ki oba določata prepoved škodljivega ravnanja. Taka kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, zato gre za resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, v podobni zadevi, opr. št. VIII Ips 48/2012 z dne 15. 10. 2012, da je sicer lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če sta presojani vsaka zase, da pa ponovitev v kratkem časovnem obdobju kaže na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika kot delavca. Pomembno je, ali je predhodno opozorilo doseglo svoj namen in je delavec s svojimi kršitvami prenehal. Pri presoji teže in pomena kršitve kot utemeljenega odpovednega razloga pa ZDR-1 v drugem odstavku 89. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz zaposlitve. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. VIII Ips 186/2010 z dne 6. 9. 2011 poudarilo, da je pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Pri tožnici predhodno opozorilo o kršitvah delovnih obveznosti ni doseglo svojega namena, saj je v manj kot dveh mesecih od prejema opozorila ponovila istovrstno kršitev.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zakoniti zastopnik tožene stranke ne bi smel pred sodiščem pojasnjevati obsega pooblastilnega razmerja med toženo stranko in njeno pooblaščenko, ki je podpisala odpoved tožnici. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se skladno s sodno prakso obseg samega pooblastila lahko dokazuje tudi v sodnem postopku. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sklep o prepovedi dela nezakonit iz razloga, ker ni bil izdan hkrati z uvedbo postopka odpovedi. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je sklep dejansko pričel veljati s 23. 5. 2014, ko je tožena stranka tožnici pričela obračunavati pol nižjo plačo in dan potem, ko je bil 22. 5. 2014 uveden postopek odpovedi iz krivdnega razloga z izdajo obdolžitve in vabila na zagovor. Glede na navedeno in predvsem glede na ugotovitev, da je bila izdana odpoved zakonita, so neutemeljena zavzemanja tožene stranke, da je izpodbijani sklep nezakonit. 14. Ker v izpodbijanem delu sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe, predvsem v zvezi z domnevnim nespoštovanjem odločb ZPIZ s strani tožene stranke, niso odločilnega pomena za presojo v tem postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pa tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.