Jedro

Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja je pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Ta pogoj je izpolnjen tudi v primeru, če je bilo izdano lokacijsko dovoljenje za celoten objekt, v katerem je navedeno, da se v tem objektu opredeli namembnost prostorov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in da se za vsako nedefinirano poslovno enoto izda posebej gradbeno dovoljenje.

Dejavnost gostinstva nedvomno sodi med splošne poslovne dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine ... z dne 25.4.1994, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorju V.M. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) gradbeno dovoljenje za ureditev okrepčevalnice v objektu poslovne hiše N. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 77. in 78. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO - Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86), po katerih: je za graditev objektov občanov in civilnih pravnih oseb potrebno gradbeno dovoljenje, razen v primerih, ko ni predpisano lokacijsko dovoljenje. Gradbeno dovoljenje daje občinski upravni organ, pristojen za gradbeništvo (77. člen). Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za objekte občanov in civilnih pravnih oseb mora investitor predložiti: projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, dokazilo o lastništvu oziroma pravici uporabe stavbnega zemljišča in soglasja organov in organizacij, ki se zahtevajo po posebnih predpisih (78. člen). Tožena stranka ugotavlja, da iz dokumentacije v upravnih spisih izhaja, da je lokacijsko dovoljenje z dne 2.10.1990 veljavno, ker je bilo v zakonitem roku izdano gradbeno dovoljenje z dne 11.4.1991 za gradnjo poslovne hiše v kareju v N. Po mnenju tožene stranke ne drži torej pritožbena navedba tožeče stranke o neveljavnosti lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka meni, da je prvostopni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja upošteval določbo 78. člena ZGO, ki med drugim določa, da more investitor predložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Po mnenju tožene stranke je neupoštevna pritožbena navedba tožeče stranke, češ da namembnost in zmogljivost objekta nista določeni v lokacijskem dovoljenju, ki zato ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožena stranka v tej zvezi ugotavlja, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje in je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. V citiranem lokacijskem dovoljenju je namreč določeno, da se v obravnavani poslovni hiši opredeli namembnost prostorov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in da se za vsako nedefinirano poslovno enoto izda posebej gradbeno dovoljenje, kar je bilo v danem primeru tudi storjeno. Iz citiranega lokacijskega in gradbenega dovoljenja izhaja, da je v obravnavani stavbi predvidena poslovna dejavnost ter da je bila poslovna dejavnost gostinstva natančno določena z gradbenim dovoljenjem, kar dopuščajo določbe pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Po mnenju tožene stranke dejavnost gostinstva nedvomno sodi med splošne poslovne dejavnosti. Glede varovanja javnih interesov je bilo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ugotovljeno, da so le-ti varovani, ker sta tako kot požarni kot tudi sanitarni inšpektor k predvideni gradnji gostinskega lokala izdala svoji soglasji. Če tožniki menijo, da so bili s tem prizadeti njihovi zasebni interesi, se morajo za zavarovanje le-teh obrniti na pristojno sodišče. Tožena stranka je ugotovila, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je na podlagi 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila pritožbo tožnikov proti navedenemu prvostopnemu gradbenemu dovoljenju.

Tožniki v tožbi navajajo, da lokacijsko dovoljenje, ki je podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni veljavno. V primeru, da bi lokacijsko dovoljenje še veljalo, pa prav tako ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ker v njem ni navedena namembnost in zmogljivost objekta. V obravnavanem objektu je bila predvidena splošna poslovna dejavnost. Po njihovem mnenju pa gostinstvo ne spada med tovrstno dejavnost. Zmotno je stališče tožene stranke, da je postalo lokacijsko dovoljenje pravnomočno in da je pogoj iz pravnomočnega lokacijskega dovoljenja izpolnjen s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. V primeru, da bi obveljalo stališče tožene stranke, bi dopustili poseganje v objekt, ki je bil predmet lokacijskega in gradbenega dovoljenja, brez ustrezne pravne podlage.

Najmanj kar je v konkretnem primeru podano, je poseganje v kanalizacijske vode z večjimi obremenitvami, kot so bile predvidene v dokumentaciji, ki je bila podlaga za gradnjo. Prav poseg v to pa terja spremembo dokumentacije, ki je bila podlaga za gradnjo do III. gradbene faze. Nesporno je, da so bile v dokumentaciji za gradnjo objekta do III. gradbene faze predvidene bistveno manjše sanitarne zahteve (zlasti v delu, ki se nanaša na vodovod, kanalizacijo in elektriko), saj se za splošno poslovno dejavost ne zahtevajo take kapacitete. Za gostinski lokal pa se zahtevajo trojne sanitarije, priključek za pomivalni stroj, posebni priključek za prostor v priročni shrambi, pri čemer pa odtočne cevi, grajene po standardih za splošno poslovno dejavnost, temu gotovo ne ustrezajo. Prvostopni organ bi pred izdajo gradbenega dovoljenja, s katerim spreminja predvideno in prvotno projektirano dejavnost, moral zahtevati od investitorja soglasje ostalih lastnikov v objektu, saj gre za poseg v skupne dele stavbe in naprave ter večjo obremenjenost le-teh zaradi spremembe namembnosti prostorov.

Ti njihovi ugovori so take narave, da sodijo v lokacijski postopek. Vendar zaradi neizdanega lokacijskega dovoljenja te možnosti niso imeli.

Predlagajo, da se odpravita prvostopno gradbeno dovoljenje in izpodbijana odločba in da se postopek ustavi oziroma podrejeno, da se prvostopna in izpodbijana odločba odpravita in zadevo vrne v obravnavo na prvo stopnjo. Predlagajo tudi, naj sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora v roku 8 dni pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (77. in 78. člen navedenega ZGO) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila pritožbene navedbe tožnikov, ki jih tožniki ponavljajo v tožbi in ki se nanašajo na pravnomočnost lokacijskega dovoljenja, na opredelitev namembnosti prostorov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in na opredelitev gostinstva v okviru splošne poslovne dejavnosti. Tožena stranka je dala pravilne razloge za to zavrnitev.

Po presoji sodišča namreč tožena stranka pravilno sklepa, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (pravnomočno lokacijsko dovoljenje) izpolnjen tudi v primeru, če je bilo izdano lokacijsko dovoljenje za celoten objekt, v katerem je navedeno, da se v tem objektu opredeli namembnost prostorov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in da se za vsako nedefinirano poslovno enoto izda posebej gradbeno dovoljenje.

Po presoji sodišča so tožbeni ugovori tožnikov, da bi moral prvostopni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja zahtevati od investitorja soglasje ostalih lastnikov v objektu, saj gre za poseg v skupne dele stavbe in naprave ter večjo obremenjenost le-teh (trojne sanitarije, priključek za pomivalni stroj, posebni priključek za prostor v priročni shrambi, pri čemer pa odtočne cevi, grajene po standardih za splošno poslovno dejavnost, temu gotovo ne ustrezajo) zaradi spremembe namembnosti prostorov, neupoštevni. Gre namreč za tožbeno novoto v razmerju do pritožbe tožnikov proti prvostopni odločbi, ki jo sodišče ni dolžno upoštevati. Ne glede na to pa sodišče opozarja tožnike, da je sanitarni inšpektor Medobčinskega inšpektorata občin ... v poprejšnjem soglasju z dne 24.2.1994, ki ga navaja tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, med drugim navedel (4. točka) kot pogoj, da je pri izvajanju instalacij potrebno upoštevati prostore in opremo, kot so prikazani v načrtu arhitekture (načrt arhitekture je bil spremenjen zaradi sanitarnih pomanjkljivosti, instalacije pa so projektirane na prvotno podlago).

Ker so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Sovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Sodišče ni obravnavalo predloga tožnikov, naj toženi stranki naloži plačilo stroškov tega upravnega spora, ker po 61. členu Zakona o upravnih sporih v teh sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.