Jedro

Sodišče sledi ugotovitvi, da predmetna zadeva, torej vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino ni življenjskega pomena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 109/2019 z dne 22. 1. 2019, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik 21. 1. 2019 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je navedel, da zaproša za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve plačila stroškov postopka na prvi stopnji, v zvezi z vložitvijo zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana z dne 10. 1. 2019. Iz slednje izhaja, da je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekršek, ker je kršitelju (tožniku) potekel čas, za katerega je plačal parkirnino, zaradi česar mu je bila izrečena globa v višini 40,00 EUR. Tožena stranka je glede na višino globe (40,00 EUR) ugotovila, da konkretna zadeva ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ni življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Prav tako tožena stranka ocenjuje, da je zadeva očitno nerazumna, saj je zahteva osebe, ki opravlja odvetniški poklic, da se ji dodeli BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (očitno pomotoma navedeno, namesto pravilno zahteve za sodno varstvo) za izrečeno globo 40,00 EUR, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP) in takšno zahtevo lahko vloži sam prosilec s svojim, tudi uradno potrjenim, strokovnim znanjem. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri tem pa ni presojala, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, torej zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik najprej obširno navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP. V nadaljevanju pojasnjuje, da je razlog, iz katerega je organ za BPP tožniku zavrgel prošnjo za BPP, očitno diskriminatoren, ker tožnik kljub temu, da opravlja poklic odvetnika, v konkretni zadevi nujno potrebuje pomoč odvetnika, za kar v nadaljevanju tožbe podaja podrobno obrazložitev. Po njegovem mnenju v celoti izpolnjuje formalni in materialni pogoj za dodelitev BPP in navaja, da je zato tožena stranka neutemeljeno zavrgla njegovo prošnjo za BPP. Sklicuje se še na zadevo Bpp 1831/2018, v zvezi s katero navaja, da mu je bila ob skoraj istem dejanskem stanju za isto pravno sredstvo v celoti odobrena BPP za isto pravno sredstvo. Tako je postavljen v očitno neenak položaj, zadeva pa močno vpliva na njegov ekonomski položaj, saj je sam močno zadolžen, sodišče pa ni upoštevalo, da sam prekrškovnega prava ne dela in potrebuje pomoč pravnega strokovnjaka. Navaja še, da zaradi čustvene prizadetosti, ki izhaja iz več postopkov z bivšo partnerko, ni sposoben objektivno in racionalno razmišljati, zato potrebuje pomoč drugega odvetnika v zaprošeni zadevi. Pri odločanju je diskriminiran zaradi svojih zdravstvenih težav, saj zaradi ortopedskih težav ni sposoben stalno obiskovati obravnav, ki so od njegovega kraja bivanja oddaljene več kot 100 km, prav tako v sodni dvorani zaradi težav s hrbtenico ni sposoben sedeti več ur. Tožnik sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev BPP, podredno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek, pri tem pa naloži toženi stranki povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega upravnega spora. Tožnik sodišču predlaga še, da ga oprosti plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in prereka tožbene navedbe. Tožena stranka dodatno navaja, da iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da naj tožnik pri plačilu nadomestila parkirnine ne bi pravilno vpisal referenčne številke plačila, pri čemer je prekrškovni organ tudi ugotovil, da je bil tožnik za istovrstne prekrške že večkrat obravnavan in je torej bil seznanjen s tem, da morajo biti podatki o plačilu natančno vneseni. Tudi tožena stranka ugotavlja, da je bila tožniku v zvezi s tovrstnimi prekrški že večkrat dodeljena BPP, in sicer večkratno plačevanje parkirnine v višini 12,00 EUR zaradi poteka časa, za katerega je bilo parkiranje plačano, ni dovoljeno, ne vpliva na njegov socialno-ekonomski položaj. Vsi postopki, v katerih se znajde zaradi neplačane parkirnine, pa zanj očitno tudi niso življenjskega pomena, saj bi se jim sicer s pravočasnim in pravilnim plačilom lahko izognil. V zvezi z navedbami tožnika o diskriminiranju zaradi poklicnega stanu tožena stranka ugotavlja, da zadeva, za katero tožnik zaproša za dodelitev BPP, iz pravnega in dejanskega vidika ni zapletena. Relevantno je le vprašanje pravilne izpolnitve plačila nadomestila parkirnine, za dokazovanje tega dejstva pa ni potrebna strokovna pomoč odvetnika, ker lahko to opravilo opravi kršitelj sam. To pomeni, da četudi tožnik po poklicu ne bi bil odvetnik, v konkretnem primeru dodelitev BPP ne bi bila razumna, saj pravno znanje ni potrebno. Tožena stranka prav tako nasprotuje tožbenim navedbam, da je v obravnavano prekrškovno zadevo čustveno vpleten, saj v tem primeru ne gre za postopke, ki jih ima tožnik z bivšo partnerko in bi to vplivalo na učinkovito obrambo. Po stališču tožene stranke je neupoštevna tudi trditev tožnika, da potrebuje strokovno pomoč odvetnika zaradi svojih zdravstvenih težav, ki ga omejujejo pri vožnji v druge kraje, saj glede na vrsto in fazo postopka še ni mogoče predvideti, ali bo tožnik sploh vabljen na sodišče. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelil do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Opisuje način plačevanja parkirnine v Ljubljani in pripisuje krivdo za vložitev zahtev za sodno varstvo prekrškovnemu organu. Ponovno navaja okoliščine, ki se nanašajo na njegov materialni položaj, in ponovno zatrjuje, da mu primanjkuje pravnega znanja, saj ne dela na prekrškovnem področju. Ponavlja tudi ostale navedbe iz tožbe, toženi stranki pa očita kršitev 2., 14., 21. in 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s tem, ko je bila v drugih postopkih glede podobnih zahtev za sodno varstvo tožniku odobrena BPP.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

7. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru zadeva ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ni življenjskega pomena, zadeva pa je tudi očitno nerazumna, ker je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana, št. (26203) 2240-63802/2018-63032014 z dne 10. 1. 2019. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik s predmetno odločbo o prekršku spoznan za odgovornega zaradi storjenega prekrška po drugem odstavku 6. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana in mu je bila izrečena globa v višini 40,00 EUR. Upoštevajoč to nesporno dejstvo, v povezavi s predhodno obravnavo tožnika za istovrstne prekrške, sodišče sledi ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da predmetna zadeva, torej vložitev zahteve za sodno varstvo zoper to odločbo o prekršku, ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino ni življenjskega pomena, in se v izogib ponavljanju v tej zvezi sklicuje na navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi. Nadalje je upoštevati tudi v izpodbijani odločbi natančno obrazložene okoliščine, ki se nanašajo na samo vsebino zadeve, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP, kar utemeljuje zaključek tožene stranke, da je zadeva očitno nerazumna, ker je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Na presojo zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne vplivajo tožbene navedbe. Sodišče tožniku pojasnjuje, da organ za BPP v vsakem konkretnem primeru presoja izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev za dodelitev BPP, zato dodelitev BPP v drugih zadevah na konkretno zadevo, ki je predmet tega upravnega spora, ne vpliva. Zato tožniku iz v tožbi zatrjevanega razloga tudi niso bile kršene zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine.

10. Glede na zgoraj opisane razloge tožbeni ugovori na samo odločitev o dodelitvi BPP ne vplivajo, saj ni izpolnjen zgoraj navedeni zakonski pogoj za dodelitev BPP tožniku. Tako je po presoji sodišča zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev iz 24. člena ZBPP, pravilen.

11. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnik je sicer s predlogi za izvedbo dokazov smiselno predlagal opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba predlaganih dokazov (lastno zaslišanje in branje listinskih dokazov) pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na navedeni podlagi je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

12. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača. K točki II izreka:

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.