Up-594/02 - 6

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1815/2000 z dne 25. 7. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnice (tožnice v delovnem sporu) za plačilo razlike v plači od maja 1992 do vključno marca 1993. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče takšno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in pritožničin zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je bila tožena stranka zaradi dalj časa trajajoče nesolventnosti dolžna oblikovati plače v skladu z določbo 5. člena Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90 in nasl. - ZZOD), po kateri pa je bil obseg sredstev za plače omejen, delavka pa ni mogla biti upravičena do višje plače po kolektivni pogodbi kot hierarhično nižjem aktu.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana sodba očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve. V nadaljevanju ustavne pritožbe pojasnjuje, zakaj izpodbijana odločitev po njenem mnenju ni pravilna. Ob tem se sklicuje tudi na stališča iz strokovne literature in sodno prakso Delovnega sodišča v Novi Gorici, Oddelka v Kopru.

B.

3.Argumenti pritožnice, s katerimi utemeljuje nepravilnost izpodbijane sodne odločbe, pomenijo po vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pa pritožnica ni izkazala. Izpodbijani sodbi očita le, da je očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve. Navedeno bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, vendar pa ta očitek v obravnavanem primeru ni utemeljen. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten tudi očitek pritožnice, da je drugačno stališče, kot v izpodbijani sodbi, mogoče zaslediti tudi v sodni praksi. Člen 22 Ustave namreč med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabljati enako. Iz navedenega izhaja zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse.

Vendar pa pritožnica takšne kršitve v obravnavanem primeru ni izkazala. Sklicuje se namreč le na sodno prakso sodišča prve stopnje. Očitek o odstopu od sodne prakse pa je mogoče utemeljevati zgolj z odločitvami sodišč višje ali enake stopnje. 5. Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan