Jedro

Upnik z ničemer ni izkazal, da bi bil o notranjem razmerju z drugotoženo stranko o tem sklenjen izrecen dogovor, prav tako pa v konkretnem primeru solidarnost toženih strank kot delodajalcev v delovnem sporu ni določena z nobenim zakonom. Če torej niti v izreku sodbe denarna obveznost ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, gre za deljivo obveznost, zato je upnik (prvotožena stranka po izvršilnem naslovu) upravičen od dolžnika terjati le polovico terjatve.

OZ omogoča pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 3. odstavka 408. člena OZ, ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, v predmetnem primeru ni mogoče uporabiti, saj toženi stranki v razmerju do dolžnika glede pravice do povrnitve stroškov nista solidarna upnika.

Dolžnik v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi izvirala iz izvršilnega naslova, torej naj ne bi bila sporna, bila naj bi vzajemna in istovrstna, dolžnik pa je glede nje v ugovoru podal tudi pobotno izjavo, vendar pa svoje zatrjevane protiterjatve z ničemer ni izkazal. Sodbe, iz katere naj bi ta terjatev izvirala, namreč dolžnik ni priložil in s tem ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu.

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in delu III. točke izreka, v katerem mu sodišče ni priznalo stroškov ugovora nad zneskom 136,76 EUR, potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika z dne 2. 11. 2011 delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izterjava glavnice v znesku nad 3.987,55 EUR ter za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 6. 6. 2005 dalje do plačila, ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (I. točka izreka sklepa). V ostalem je ugovor zavrnilo (II. točka izreka sklepa) in odločilo, da mora upnik dolžniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa povrniti stroške ugovora v znesku 136,76 EUR, upnik pa sam krije svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da gre pri izreku sodbe za solidarnost upnikov, saj se tako glasi izrek sodišča. To res ni posebej zapisano, ampak tako se je postopek vodil, skupaj sta bila solidarno tožena, skupaj sta stroške priglasila in skupaj so jima bili dosojeni. Res je obveznost deljiva, vendar upnik meni, da ko sodišče stroške dosodi na tak način, kot jih je, se mora domnevati, da obstaja solidarnost upnikov. Ker obratno, če bi bilo dosojeno, da plačata stroške upnika in ne bi bilo izrecno zapisano, da je obveza solidarna, bi se po dokaj enotni praksi sodišč štelo, da je obveza solidarna. Predlaga spremembo sklepa tako, da se izvršba dovoli v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper II. in del III. točke izreka sklepa, v katerem mu sodišče ni priznalo stroškov ugovora nad zneskom 136,76 EUR, se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo dolžnikovemu pobotnemu ugovoru, saj so za pobot podani vsi trije kumulativni pogoji, dolžnik pa je z ugovorom tudi podal pobotno izjavo. Dolžnik je že v ugovoru navedel, da se je pred Delovnim sodiščem v Kopru vodil postopek zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, izdani pa sta bili sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 190/2001 z dne 9. 12. 2002 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 495/2003 z dne 27. 11. 2003, s katero je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, v katerem sta bili izdani sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 364/2003 z dne 6. 6. 2005 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1293/2005 z dne 31. 8. 2006. Evidentno je, da izvršilna naslova upnika in dolžnika izhajata iz istega postopka in so izpolnjeni pogoji vzajemnosti, istovrstnosti in zapadlosti terjatve. Dolžnik ob tem pojasnjuje, da je v ugovoru prišlo do napake pri zapisu opravilne številke sodbe, pravilno je Pdp 495/2003 in ne Psp 495/2003, zato so očitki, da dolžnik sodbe ni priložil in zato ni izkazal terjatve, neutemeljeni. Ravno tako ima dolžnik zoper upnika tudi terjatev iz naslova regresa v znesku 2.005,35 EUR, ki mu ga mora sicer izplačati G., L, ki pa predstavlja fiktivno osebo, zato kot upnik v tem postopku nastopa le S. d.o.o., ki skuša od dolžnika izterjati celotno terjatev. Iz listine z dne 17. 9. 1998 izhaja, da se vsa pisanja za G., L., naslavljajo na S. d.o.o., izvršba zoper G., L. pa tudi ni mogoča, saj pravna oseba s takim nazivom ni vpisana v sodni register. Dolžnik je zato prepričan, da bi moralo sodišče prve stopnje zoper S. d.o.o. upoštevati tudi njegov pobotni ugovor, saj terjatev dolžnika izhaja iz istega izvršilnega naslova. Dolžnik tudi navaja, da je upnik k predlogu za izvršbo priložil le sodbi Pd 364/2003 in Pdp 1293/2005, kot pa je dolžnik že pojasnil, so bile v tem postopku izdane štiri odločbe, ki predstavljajo celoto in bi jih k predlogu za izvršbo moral predložiti že upnik. Dolžnik zato s predložitvijo teh sodb v pritožbi ne more biti prekludiran, saj gre za dokaze, ki bi jih moral predložiti že upnik. Dokazov, ki so že v spisu, namreč ni treba podvajati, dovolj je, da se nanje sklicuje. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi, podredno pa vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa dolžnik še navaja, da je pridobil potrdilo Delovnega sodišča v Kopru, iz katerega izhajajo drugačni datumi pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, kot pa jih je navedel upnik. Iz potrdila izhaja, da je sodba postala pravnomočna 31. 8. 2006 (in ne 14. 9. 2006), izvršljiva pa 22. 9. 2006 (in ne 29. 9. 2006). Upnik je predlog za izvršbo vložil 14. 9. 2011, ko je že potekel petletni zastaralni rok in je njegova pravica zahtevati plačilo že ugasnila.

5. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Upnik je v predmetni zadevi vložil predlog za izvršbo na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru Pd 364/2003 z dne 6. 6. 2005, pravnomočne dne 14. 9. 2006 in izvršljive 29. 9. 2006. Sodišče je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 13. 10. 2011. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

O pritožbi upnika zoper I. točko izreka sklepa:

8. Dolžnik je v ugovoru med drugim izpodbijal aktivno legitimacijo upnika z navedbami, da iz izreka sodne odločbe jasno izhaja, da naj bi dolgoval upniku in tudi drugotoženi stranki, G., L. Upnik tako ni upravičen zahtevati od dolžnika celotnega zneska, saj v predlogu za izvršbo tudi ni izkazal, da bi terjatev tudi v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, prešla nanj (ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je v tem delu dolžnikovemu ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Višje sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, po katerem upnik sam ni aktivno legitimiran za izterjavo dolgovane glavnice (stroškov postopka) v celoti, pravilen. Solidarnost med upniki, zaradi katere bi lahko eden od upnikov deljive obveznosti imel pravico zahtevati izpolnitev cele obveznosti, se namreč ne domneva, temveč mora biti dogovorjena ali določena z zakonom (prim. 406. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Upnik z ničemer ni izkazal, da bi bil o notranjem razmerju z drugotoženo stranko o tem sklenjen izrecen dogovor, prav tako pa v konkretnem primeru solidarnost toženih strank kot delodajalcev v delovnem sporu ni določena z nobenim zakonom. Če torej niti v izreku sodbe denarna obveznost ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, gre za deljivo obveznost v smislu prvega odstavka 393. člena OZ. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ). Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je torej upnik (prvotožena stranka po izvršilnem naslovu) upravičen od dolžnika terjati le polovico terjatve (3.987,55 EUR), saj upnik tudi ni izkazal, da bi terjatev v preostalem delu prešla nanj (prim. 24. člen ZIZ).

10. Glede na zgoraj pojasnjeno so upnikove pritožbene navedbe o solidarnosti toženih strank neutemeljene, zato je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnika zoper II. točko in del III. točke izreka sklepa, v katerem mu sodišče ni priznalo stroškov ugovora nad zneskom 136,76 EUR:

11. Dolžnik je v ugovoru navedel, da mu G., L. po sodbi Pd 364/2003 dolguje znesek 2.005,35 EUR s pripadki, ki ga uveljavlja v pobot. Pojasnil je, da je za navedeni znesek že vložil predlog za izvršbo, vendar pa je sodišče ugotovilo, da pravna oseba s takim nazivom ni vpisana v sodni register, zato ga je pozvalo k popravi predloga, kar je tudi storil in kot dolžnika navedel S. d.o.o. Znesek 2.005,35 EUR je dolžnik zato uveljavljal v pobot (ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ), v pobot pa je uveljavljal tudi zneske 84.660,00 SIT s pripadki, 84.660,00 SIT s pripadki in 311.241,28 SIT s pripadki po sodbi Psp (pravilno Pdp) 495/2003. V dokaz svojim navedbam je predlagal zaslišanje dolžnika, poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2009 in sklep okrajnega sodišča v Piranu I 559/2007 z dne 7. 11. 2007. 12. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor v tem delu zavrnilo, višje sodišče pa tako odločitev sprejema kot pravilno. V izvršilnem postopku je mogoče le materialnopravno pobotanje, da lahko pride do pobotanja, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, in sicer morata biti terjatvi vzajemni, istovrstni in zapadli (311. člen OZ). Teorija(1) in sodna praksa(2) sta k tem trem pogojem dodali še likvidnost terjatve, pri čemer je obveljalo stališče, da je terjatev nelikvidna, če je sporna, če še ni določena ali če je zanjo očitno, da ne obstaja.

13. V zvezi s pobotnim ugovorom glede zneska 2.005,35 EUR s pripadki višje sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatve. Znesek 2.005,35 EUR, ki ga v pobot uveljavlja dolžnik, je namreč v sodbi Pd 364/2003 z dne 6. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1293/2005 z dne 31. 8. 2006 v plačilo naložen drugotoženi stranki G., L., ki sploh ni stranka predmetnega izvršilnega postopka, saj se ta vodi na predlog upnika (prvotožene stranke) S. d.o.o. OZ sicer omogoča (delni) pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa tretjega odstavka 408. člena OZ, ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, v predmetnem primeru ni mogoče uporabiti, saj, kot že obrazloženo, toženi stranki (upnik in G., L.) v razmerju do dolžnika glede pravice do povrnitve stroškov nista solidarna upnika. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe dolžnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pobotni ugovor glede tega zneska upoštevati, neupoštevne pa so tudi navedbe o fiktivnosti G., L. in o neuspešnosti izvršbe zoper navedeno pravno osebo.

14. Sodišče prve stopnje je dolžnikov pobotni ugovor pravilno zavrnilo tudi glede zneskov 84.660,00 SIT s pripadki, 84.660,00 SIT s pripadki in 311.241,28 SIT s pripadki po sodbi Psp (pravilno Pdp) 495/2003. Pravilno je ugotovilo, da dolžnik sicer v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi izvirala iz izvršilnega naslova, torej naj ne bi bila sporna, bila naj bi vzajemna in istovrstna, dolžnik pa je glede nje v ugovoru podal tudi pobotno izjavo (312. člen OZ), vendar pa dolžnik svoje zatrjevane protiterjatve z ničemer ni izkazal. Sodbe Pdp 495/2003, iz katere naj bi ta terjatev izvirala, namreč dolžnik ni priložil in s tem ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu.

15. V pritožbi dolžnik širi svoje ugovorne navedbe s trditvami, da njegov izvršilni naslov Pdp 495/2003 zoper upnika izhaja iz istega postopka kot upnikov, in pojasnjuje, da se je pred Delovnim sodiščem v Kopru vodil postopek zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, izdani pa sta bili sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 190/2001 z dne 9. 12. 2002 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 495/2003 z dne 27. 11. 2003, s katero je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, v katerem sta bili nato izdani sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 364/2003 z dne 6. 6. 2005 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1293/2005 z dne 31. 8. 2006. Takih navedb višje sodišče ne more upoštevati, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ne drži namreč, da je dolžnik pojasnila o teku postopka pred delovnim sodiščem podal že v ugovoru, tudi v pritožbi pa dolžnik niti ne trdi niti ne izkazuje, da tega v ugovoru ne bi mogel storiti. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da bi moral že upnik k predlogu za izvršbo priložiti vse štiri zgoraj navedene sodbe, iz katerih naj bi izvirala tudi dolžnikova terjatev. Upnik je namreč v predlogu za izvršbo določno označil (oziroma celo priložil) izvršilni naslov in tudi navedel, da je bilo izdano potrdilo o pravnomočnosti, ter s tem v celoti zadostil zahtevi po popolnosti predloga za izvršbo iz petega odstavka 41. člena ZIZ. Upnik je tako v svojem predlogu v zadostni meri izkazal (delno) utemeljenost svoje terjatve, dolžnik pa je tisti, ki je v ugovoru uveljavljal njeno prenehanje zaradi pobota s protiterjatvijo, katere obstoja ni z ničemer izkazal. V skladu z drugim odstavkom 53. člena ZIZ mora dolžnik za dejstva, s katerimi utemeljuje svoj ugovor, predložiti tudi dokaze, sicer je ugovor neutemeljen. Tudi po 7. členu in 212. členu ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Zgolj s sklicevanjem na obstoj protiterjatve iz sodbe, ki je upnik ni vložil v spis (in je tudi ni bil dolžan vložiti, saj je svojo terjatev že izkazal z drugimi sodbami, dokazno breme o obstoju protiterjatve pa je na dolžniku), ne da bi sodbo tudi priložil, dolžnik prenehanja terjatve s pobotom ni uspel izkazati, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Šele v pritožbi predložene sodbe Pdp 495/2003, na katero se sklicuje dolžnik, višje sodišče ni moglo upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

16. Nedovoljeno pritožbeno novoto predstavlja tudi v dopolnitvi pritožbe podan ugovor zastaranja terjatve. Dolžnik namreč trdi zgolj, da je potrdilo o drugačnih datumih pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova njegov pooblaščenec pridobil 2. 7. 2014 ob 13.33 uri, ob tem pa ne poda nobenih razlogov, zakaj teh podatkov ni mogel pridobiti že prej in jih navesti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Višje sodišče ob tem še dodaja, da tudi če bi dolžnik te navedbe podal pravočasno, z njimi ne bi mogel uspeti, saj upnik izterjuje judikatno terjatev, zastaralni rok za take terjatve pa ni 5 let, kot trdi pritožba, temveč 10 let (prvi odstavek 356. člena OZ), in ob vložitvi predloga za izvršbo še ni potekel. 17. Dolžnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev v delu III. točke izreka, v kateri mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov ugovornega postopka v znesku nad 136,76 EUR. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena, saj je upnik predlog za izvršbo utemeljeno vložil za znesek 3.987,55 EUR s pripadki in mu torej stroškov ugovora v tem delu, s katerim dolžnik tudi po presoji višjega sodišča ni uspel, ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

18. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih II. in delu III. točke izreka, v katerem mu sodišče ni priznalo stroškov ugovora nad zneskom 136,76 EUR, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

19. Dolžnik in upnik sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke pa nista navedla nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve, zato stroški odgovorov na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. - IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984; Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 392 in 393. (2) Prim. npr. VSL Sklep III Cp 362/2005 z dne 25. 5. 2005, VSL Sklep III Cp 1134/2006 z dne 29. 3. 2006, VSC Sklep I Ip 121/2010 z dne 20. 5. 2010.