Jedro

Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico pred sporno odločbo Poveljstva garnizije v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da je bilo s skupno deklaracijo, ki je bila podpisana 7.7.1991 na Brionih, odloženo in suspendirano izvrševanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije za 90 dni. Zato so ponovno veljali tudi zvezni predpisi. Bivša JLA je zato zakonito razpolagala z vojaškimi stanovanji. Poleg tega 1.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni mogoče uporabiti brez določila 2.in 3. odstavka istega člena, ki določata, da se premoženje JLA prevzame postopno, najkasneje do konca 1993. V prid takšnemu stališču govori tudi dogovor o dokončanju umika armade z območja RS. Revident se nadalje ne strinja s stališčem, da ni veljal Pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz vojaškega stanovanjskega fonda, na katerega se sklicuje sporna odločba o dodelitvi stanovanja. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Pri odločanju sta sicer izhajali iz pravilnega stališča, da Poveljstvo garnizije po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, vendar pa za odločitev o tožbenem zahtevku ta ugotovitev ne zadošča. Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati Zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA - Ur. l. SFRJ št. 84/90, h kateremu RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to ZSR in Zakon o sredstvih in financiranju JLA kot specialni predpis (Ur.l. SFRJ 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Zato revident neutemeljeno vztraja, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju stanovanj iz fonda JLA. Toda če je toženec pridobil stanovanjsko pravico pred sporno odločbo Poveljstva garnizije v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je ostal v stanovanju, stanovanjske pravice ne bi izgubil, drugi pa, ki je eno stanovanje izročil, v drugega pa se vselil, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Prav na to se sklicuje toženec že od odgovora na tožbo dalje, ko trdi, da je pred dodelitvijo spornega stanovanja uporabljal z družino enosobno stanovanje na podlagi Odločbe Poveljstva garnizije iz leta 1981 in predlaga, da se mu omogoči, da se v to stanovanje ponovno vseli. Vendar tem trditvam sodišči doslej zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava nista dali ustreznega pomena.

Uvodoma razložena pravna narava stanovanjske pravice pa pove tudi to, da je potrebno v konkretnem primeru upoštevati trditve tožene stranke o tem, da je pred dodelitvijo stanovanja iz stanovanjskega fonda bivše JLA po 25.6.1991 že imela stanovanjsko pravico, tudi ob odločanju o utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka, ne da bi tožena stranka vložila nasprotno tožbo.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je razveljavilo obe sodbi (2. odst. 395.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo ugotoviti, ali so točne toženčeve trditve, da je do dodelitve spornega stanovanja imel stanovanjsko pravico na enosobnem stanovanju in ali mu je bilo sporno stanovanje dodeljeno zaradi izboljšanja stanovanjskih pogojev. Ugotoviti je torej treba obseg toženčevih pravic pred izdajo sporne odločbe z dne 4.9.1991. Šele nato bo mogoče ob upoštevanju napotkov ponovno odločiti. Če se bodo toženčeve trditve izkazale za točne, bo mogoče izpraznitvenemu zahtevku ugoditi le, če bo istočasno mogoča vrnitev v prejšnje stanje oz. takšna rešitev, ki bo tožencu zagotavljala enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred dodelitvijo spornega stanovanja.

Revizijsko sodišče pa se v celoti pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I), s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo. S sprejemom Skupne deklaracije pa ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Po 1. odstavku 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. O tem je Republika Slovenija odločila kot suverena država s svojimi predpisi. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji. Prav tako je neutemeljeno tudi sklicevanje revidenta na dogovor o dokončanju umika JLA iz RS. Ta dogovor lahko pomeni le realizacijo 2. in 3. odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Vendar pa ne teh določil ne omenjenega dogovora ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA, ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993 oz. do podpisa omenjenega dogovora, ampak je bila dana le možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema, kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991.