Jedro

Ker predlagateljica ni zahtevala zakonitih zamudnih obresti od priznanih ji skupnih stroškov postopka (za delitev solastnih nepremičnin) že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, do teh obresti ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. tč. njegovega izreka) potrdi.

Obrazložitev

V sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje razdelilo strankama solastne nepremičnine, je hkrati v njegovem izpodbijanem delu odločilo tudi o skupnih stroških postopka - in sicer tako, da je te od celotnega zneska 190.748,50 SIT naložilo nasprotnemu udeležencu v povrnitev predlagateljici do višine 143.061,40 SIT, brezobrestno v roku 15 dni pod grožnjo izvršbe (4. tč. izreka prvostopnega sklepa). Ta del sklepa sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo predlagateljica, ki meni, da je upravičena tudi do zakonitih zamudnih obresti od dela njej priznanih in nasprotnemu udeležencu v plačilo naloženih skupnih stroškov v znesku 143.061,40 SIT - in to za čas od izdaje prvostopnega sklepa (5.2.1999) dalje do plačila. Predlaga temu ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Po določbi drugega odstavka 20.a člena prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) so lahko upniki v izvršilnem predlogu zahtevali zakonite zamudne obresti tudi od stroškov postopka, in sicer od dneva izdaje odločbe dalje, četudi te obresti niso izhajale iz izvršilnega naslova. Vendar pa je bil v danem primeru prvostopni sklep o razdelitvi solastnih nepremičnin, vključno z odločitvijo o porazdelitvi skupnih stroškov postopka, izdan dne 5.2.1999 - to je v času, ko je že od 15.10.1998 dalje veljal novi Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju: ZIZ) in ki več ne vsebuje take določbe. To pomeni, da morajo upniki od uveljavitve ZIZ dalje vedno že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zahtevati tudi zamudne obresti od stroškov. Tega pa predlagateljica, ki je zalagala predujme za skupne stroške postopka, v danem primeru vse do konca nepravdnega postopka na prvi stopnji ni storila. Zato ji sodišče prve stopnje (po uradni dolžnosti) ni moglo priznati nekaj, kar v njenem predlogu ni bilo zajeto oz. česar pravočasno sploh ni zahtevala, takega zahtevka pa tudi ne more uspešno uveljaviti prvič v pritožbenem postopku (prvi odstavek 190. člena v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ob odločanju na prvi stopnji še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Zato je bilo treba predlagateljičino pritožbo na podlagi določbe 2. tč. 380. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.