Jedro

Glede na 363. člen ZPP je pritožba dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje, kot v obravnavanem primeru, ko je pritožba vložena zoper procesni sklep pritožbenega sodišča, pritožba ni dovoljena. Ker ni bilo pogojev za njeno vsebinsko obravnavo, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP kot nedovoljeno zakonito zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožbo z dne 16. 9. 2019 (I. tč. izreka). Hkrati je tožnico kaznovalo z denarno kaznijo 200,00 EUR, ki jo je v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa dolžna nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. tč. izreka). Denarna sankcija je izrečena zaradi zlorabe procesnih pravic, saj je tožnica vložila že šesto pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. V obširni, nepregledni množici pritožbenih navedb zatrjuje, da so bili kršeni različni materialni predpisi, da so bila pri izračunu starostne pokojnine prisotna odstopanja, ki niso bila v skladu s pogoji plačevanja prispevkov prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na dan ko je začela plačevati prispevke. Sodišču očita kršitve 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 16., 20., 21., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 35., 54., 125., 127. in 153. člena Ustave RS, Evropske socialne listine, Zakona o splošnem upravnem postopku, 257. in 258. člen Kazenskega zakonika, 6., 7., 13. in 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Listine Evropske unije o temeljih pravicah. Hkrati se sklicuje na judikate Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji, Flisar proti Sloveniji in druge.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva predlagane dokaze, vsebinsko odloči o zadevi, upošteva, da gre za zavajanje ZPIZ-a, in zagotovi učinkovito varstvo po 23. členu Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa, izdanega ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem Zakonu o pravdnem postopku1 (ZPP).

Izpodbijani sklep vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge, zato je na obširne, pavšalne, nejasne in tudi nelogične pritožbene navedbe potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Iz listinske dokumentacije sodnega spisa nedvomno izhaja, da je pritožnica priporočeno na pošto dne 19. 9. 2019 na Vrhovno sodišče RS naslovila pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 161/2019 z dne 22. 8. 2019. Z navedenim sklepom je tako kot v vseh prejšnjih primerih, zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski sklep z dne 19. 4. 2019 o zavrženju pritožbe. Potem, ko je Vrhovno sodišče RS z dopisom z dne 20. 9. 2019 (list. 155) laično vlogo odstopilo v pristojno poslovanje prvostopenjskemu sodišču, jo je to v okoliščinah konkretnega primera lahko z izpodbijanim sklepom ponovno kot nedopustno le zavrglo.

6. Glede na 363. člen ZPP je pritožba dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje, kot v obravnavanem primeru, ko je pritožba vložena zoper procesni sklep pritožbenega sodišča z dne 22. 8. 2019, pritožba ni dovoljena. Ker ni bilo pogojev za njeno vsebinsko obravnavo, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP kot nedovoljeno zakonito zavrglo.

7. Sicer iz bistveno pravilnih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča (4. točka obrazložitve), ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pritožba pa niti ne prereka, med drugim določno izhaja, da je tožnica v obravnavanem primeru vložila že šesto "pritožbo", ki ni dovoljena, čeprav se dejansko in pravno stanje ni v ničemer spremenilo. Tako je postopala kljub temu, da je bila v sklepu VI Ps 1954/2015 z dne 19. 4. 2019 opozorjena, da nepotrebno obremenjevanje sodišča lahko pomeni zlorabo procesnih pravic, zaradi česar je mogoče izreči denarno kazen.

8. V obravnavani zadevi gre zagotovo za dejanski procesni stan iz 11. člena ZPP, po katerem lahko sodišče med drugim izreče denarno kazen stranki, ki v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem zlorablja pravice, ki jih ima po zakonu. Ker je tožnica kljub opozorilu o možnosti sankcioniranja nekritičnega vlaganja pritožb, za katere ji je bilo že večkrat pojasnjeno, da niso dovoljene, postopala enako, predstavlja njeno ponovno istovrstno ravnanje zlorabo pravic iz 11. člena ZPP. Posledično je v okoliščinah konkretnega primera pritožničino ravnanje utemeljeno sankcionirano z denarno kaznijo 200,00 EUR.

9. Preostala obširna pritožbena izvajanja ter pavšalno očitane kršitve številnih določb Ustave RS, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih pravnih aktov, ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ni dolžno niti opredeljevati. Ker v okoliščinah konkretnega primera ni pogojev za vsebinsko sojenje o višini starostne pokojnine,2 ostaja pritožba tudi v tej smeri neuspešna.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 S sodbo opr. št. Psp 282/2017 z dne 14. 9. 2017 v zvezi s prvostopenjsko sodbo opr. št. VI Ps 1954/2015 z dne 15. 5. 2017 je o izpodbojni tožbi zaradi višje starostne pokojnine, kot je bila priznana v predsodnem upravnem postopku že pravnomočno razsojeno.