Jedro

Glede dovoljenosti pridobljenih podlag pritožbeno sodišče v zvezi z drugo odredbo opozarja, da se posameznikova zasebnost praviloma uresničuje v zaprtih prostorih, v pol odprtih in odprtih prostorih pa na način, da takšen posameznik s svojim videzom, obnašanjem ali drugimi ravnanji daje okolici jasno vedeti, da noče, da bi bila določena, na zunaj sicer zaznavna okoliščina v zvezi z njim razkrita.

Ali so bile pridobljene podlage vsebinsko, informativno popolne in pravilne, je dejansko vprašanje, pri katerem je uvodoma opozoriti, da so standardi pri odkrivanju kaznivih dejanj nižji od standardov, ko so ta dejanja kasneje dokazovana. To je nenazadnje zaradi predhodnosti odkrivanja in naknadnosti dokazovanja logično, kot je logično, da odkrivanja kaznivih dejanj z višje postavljenimi standardi dokazovanja kaznivih dejanj ni mogoče ocenjevati.

Proizvodnja kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je s tem izkazana, z namenom dajanja v promet pa po samem zakonskem opisu ni pogojena. Pogoj velja pri hrambi in drugih izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja, medtem ko naj bodo pri proizvodnji manjših količin prepovedane droge po zgornji praksi upoštevane še druge okoliščine kot razloček (dikstinkcija) med proizvodnjo, zaradi katere bi utegnilo biti človekovo zdravje ogroženo in proizvodnjo, pri kateri je takšna možnost dejansko izključena.

Proizvodnjo prepovedane droge v obravnavanem primeru tako ni določal zgolj njen izvor v omenjenem blanketnem predpisu, ampak še objektivne in subjektivne okoliščine, ki združeno utemeljujejo ugotovitev o ravnanju z možno ogrozitvijo človekovega zdravja. Če je bil z dodatnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami zakonski opis "prebit", je bilo to kvečjemu storjeno v obdolženčevo korist, saj je bilo na ta način polje kaznivosti ravnanja zožano, navedene okoliščine pa so morale biti, kot vsi drugi znaki kaznivega dejanja, obdolžencu dokazani.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ni sestavljeno kaznivo dejanje z dvema ali več objekti kazenskopravnega varstva, ampak tako imenovano enostavno kaznivo dejanje, storjeno zoper posamezni in hkrati edini objekt kazenskopravnega varstva. To je po že obrazloženem človekovo zdravje, medtem ko je nadaljevano kaznivo dejanje mogoče opredeliti v primeru več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje in šele, ko so bila ta storjena iz predhodno ugotovljene in opisane koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega T.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 38206/2015 z dne 28. 3. 2019 obdolženega T.K. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za prvo od teh dejanj mu je določilo kazen 7 mesecev zapora, za drugo 8 mesecev zapora, nakar mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 1 leto zapora. Ta se po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 izvršuje tako, da obsojeni med prestajanjem še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi s 73. členom KZ-1 je bila obdolženemu odvzeta konoplja ter predmeti, uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, zaseženi prenosni računalnik pa je bil obdolženemu vrnjen. Končno, obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica izrecno uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je podana zaradi neobrazloženosti odredb za hišno preiskavo I Kpd 38206/2015 z dne 8. 10. 2015 in I Kpd 34749/2016 z dne 30. 8. 2016, kar je v neposrednem nasprotju z zahtevami iz odločbe Ustavnega sodišča Up 1006/13 z dne 9. 6. 2016, ki jo pritožnica v odločilnih delih tudi citira. Po njenem bi odredbi za hišno preiskavo morali najprej vsebovati konkretno obrazložitev o tem, zakaj so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in utemeljitev, ki kaže na sodnikovo samostojno (avtonomno) oceno teh razlogov. Razen tega v nobenem izmed primerov preiskovalni sodnik, ki je izdal odredbi za hišno preiskavo, ni razpolagal z informacijami takšne kakovosti, ki bi ga lahko prepričale, da dejansko obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da sta bili storjeni kaznivi dejanji. Neograjenost zemljišča še ne dovoljuje prostega dostopa na zemljišče, obstoj policijskega vira mora biti izkazan, njegove informacije pa morajo biti zanesljive in potrjevati predhodne ugotovitve kriminalistov. Vse našteto je bilo v obeh primerih bodisi kršeno ali ni bilo izpolnjeno, pa je bila zato hišna preiskava dvakrat opravljena v nasprotju z 214. členom ZKP in 36. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bila obrazložena z navedbo, da se sodišče prve stopnje "sploh ni opredelilo do vseh očitkov obrambe, obstaja pa tudi neskladje med izjavami prič, vsebino zapisnikov in zaključki sodišča".

5. Kršitvi nista podani. Ne glede na dejstvo, da se je Višje sodišče s sklepom V Kp 38026/2016 z dne 13. 6. 2016 o dovoljenosti obeh zapisnikov o hišnih preiskavah kot dokazov že izjavilo in da so povzeta pritožničina prizadevanja, vsaj glede zatrjevane neobrazloženosti odredb, nespremenjena, pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da odredbe za hišno preiskavo, ki je bila predmet presoje Ustavnega sodišča v citirani odločbi Up 1006/13 z dne 9. 6. 2016 po obrazloženosti ni mogoče primerjati z obrazloženostjo odredbe za hišno preiskavo I Kpd 38206/2015 z dne 8. 10 2015 in še manj z obrazloženostjo odredbe za hišno preiskavo I Kpd 34749/2016 z dne 30. 8. 2016. Res je sicer, da je prva odredba v 2. točki obrazložena z naštetimi podlagami, ki so po oceni preiskovalne sodnice utemeljevale razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in res je, da v 3. točki obrazložitve odredbe iskani predmeti niso bili konkretizirani. Toda to nista edini točki obrazložitve odredbe, temveč morata biti povezani s 1. točko obrazložitve, v kateri je vsebina podlag podrobno povzeta in hkrati tako, da je povsem jasno, če že ne samo po sebi umevno, kateri vse predmeti, pomembni za kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1, bi po hišni preiskavi v prostorih, prirejenih za tako imenovano hidroponično gojenje sadik konoplje, utegnili biti odkriti. Takšna zgradba obrazložitve utemeljuje ugotovitev, da je preiskovalna sodnica pogoje za odreditev hišne preiskave ocenjevala po induktivni metodi in ne, kot je to v pritožbeni obrazložitvi namigovano, da je predhodni predlog okrožnega državnega tožilca sama ali po zapisnikarici prepisala.

6. Ugotovljeno velja tem bolj za obrazložitev odredbe za hišno preiskavo I Kpd 34749/2016 z dne 30. 8. 2016. V 1. točki je namreč vsebina predloga Okrožne državne tožilke povzeta zgolj v temelju, v 2. točki pa so pogoji za odreditev hišne preiskave ocenjeni po deduktivni metodi, pri čemer je bila vsebina podlag, podobno kot zgoraj, v obrazložitvi odredbe podrobno opisana. Sledi 3. točka, v kateri so eventualno odkriti oziroma iskani predmeti konkretizirani, kar v končnem ne more pomeniti drugega, kot da so bile po takšni obrazložitvi podlage za hišno preiskavo tudi v tem primeru artikulirane in posledično znane, njeni cilji pa najmanj določljivi, če že ne povsem osredotočeni.

7. Glede dovoljenosti pridobljenih podlag pritožbeno sodišče v zvezi z drugo odredbo opozarja, da se posameznikova zasebnost praviloma uresničuje v zaprtih prostorih, v pol odprtih in odprtih prostorih pa na način, da takšen posameznik s svojim videzom, obnašanjem ali drugimi ravnanji daje okolici jasno vedeti, da noče, da bi bila določena, na zunaj sicer zaznavna okoliščina v zvezi z njim razkrita. Ker so se v obravnavanem primeru sadike konoplje nahajale v vinogradu, ki je odprt prostor, in ker jih je bilo mogoče že vizualno zaznati, kar pomeni, da ni bilo storjenega dodatno ničesar, da ne bi bile vidne, sadike ne morejo biti sestavni del nedotakljive obdolženčeve zasebnosti. Vsaj tiste ne, kot je zagotovljena v 35. členu Ustave.

8. Ali so bile pridobljene podlage vsebinsko, informativno popolne in pravilne, je dejansko vprašanje, pri katerem je uvodoma opozoriti, da so standardi pri odkrivanju kaznivih dejanj nižji od standardov, ko so ta dejanja kasneje dokazovana. To je nenazadnje zaradi predhodnosti odkrivanja in naknadnosti dokazovanja logično, kot je logično, da odkrivanja kaznivih dejanj z višje postavljenimi standardi dokazovanja kaznivih dejanj ni mogoče ocenjevati. Časovno ločena ocena standardov se zato izkaže za neizogibno, pri čemer je treba v obravnavanem primeru najprej izhajati iz števila virov, s katerimi so policisti pred izdajo odredb o hišni preiskavi razpolagali in zlasti, ali je bilo mogoče vire informativno povezati. Ker so policisti pri vsaki od odredb že po njunih obrazložitvah razpolagali z več kot enim virom, in ker so se ti najmanj na splošni ravni informativno medsebojno potrjevali, ocena preiskovalne sodnice in preiskovalnega sodnika o utemeljenih razlogih za sum kot doseženemu standardu iz prvega odstavka 214. člena ZKP ne more biti napačna. Tudi zato, ker so po razumljivih razlogih v 7. točki obrazložitve sodbe zaslišani policisti sume podrobno opisali, vključno s konteksti, zaradi katerih so z obdolženim povezovali še M. D. in D. H. Naknadno ugotovljena razhajanja med vsebino pridobljenih virov v predkazenskem postopku in vsebino dokazov, izvedenih v kazenskem postopku (na primer izpovedba priča D. H.) za oceno zgornjega, kot rečeno nižje postavljenega standarda niso odločilna, saj zato razlogi za sum, ki sta jih pred tem ocenjevala preiskovalna sodnica in preiskovalni sodnik, niso bili nič manj utemeljeni.

9. Kateri so tisti očitki obrambe, do katerih se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo, pritožnica ni obrazložila in ni obrazložila zatrjevanih neskladij med izjavami prič, vsebino zapisnikov in zaključki sodišča. To je pomembno, kajti za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi se oboje moralo nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja, ki so po uradnem preizkusu pritožbenega sodišča iz prvega odstavka 383. člena ZKP v razlogih sodbe vsa in razumljivo obrazložena ter brez posredno zatrjevanih nasprotij o vsebini listin ali zapisnikov v izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

10. Pritožbeno sodišče je uveljavljane kršitve kazenskega zakona prepoznalo v delih pritožbene obrazložitve, kjer pritožnica pravi, da dejanji nimata znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, hkrati pa bi morali biti obravnavani kot tako imenovano nadaljevano kaznivo dejanje. V prvem primeru je smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v drugem kršitev kazenskega zakona iz 3. točke tega člena. V zvezi s slednjo je mogoče povezati še pritožbeno trditev, da je dodatek v posameznem opisu dejanja, po katerem je obdolženi deloval vsaj z namenom pridelave in predelave v nasprotju z načelom zakonitosti.

11. Kršitvi nista podani. Pritožbeno sodišče ne more nasprotovati povzetemu razvoju sodne prakse v zvezi s proizvodnjo prepovedane druge kot znakom kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, na katerega se pritožnica v pritožbeni obrazložitvi obširno sklicuje. Glede na neodvisnost sodnikov iz 125. člena Ustave pa opozarja na prvi odstavek 4. člena Zakona o proizvodnji, prometu s prepovedanimi drogami, po katerem se za proizvodnjo štejejo vsi postopki, kjer se pridobivajo substance iz 2. člena tega zakona, vključno z gojenjem, predelavo in njihovo končno izdelavo. Pomeni, da sta sušenje in gojenje, v tem primeru konoplje, sestavni del proizvodnje prepovedane droge ter da količinsko navzgor ali navzdol nista omejena (limitirana). Proizvodnja kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je s tem izkazana, z namenom dajanja v promet pa po samem zakonskem opisu ni pogojena. Pogoj velja pri hrambi in drugih izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja, medtem ko naj bodo pri proizvodnji manjših količin prepovedane droge po zgornji praksi upoštevane še druge okoliščine kot razloček (dikstinkcija) med proizvodnjo, zaradi katere bi utegnilo biti človekovo zdravje ogroženo in proizvodnjo, pri kateri je takšna možnost dejansko izključena. Od tod potem v konkretnih opisih dejanj navedba števila rastlin konoplje, njihova teža ter na koncu še nameni, zaradi katerih je bila konoplja sušena in gojena. Proizvodnjo prepovedane droge v obravnavanem primeru tako ni določal zgolj njen izvor v omenjenem blanketnem predpisu, ampak še objektivne in subjektivne okoliščine, ki združeno utemeljujejo ugotovitev o ravnanju z možno ogrozitvijo človekovega zdravja. Če je bil z dodatnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami zakonski opis "prebit", je bilo to kvečjemu storjeno v obdolženčevo korist, saj je bilo na ta način polje kaznivosti ravnanja zožano, navedene okoliščine pa so morale biti, kot vsi drugi znaki kaznivega dejanja, obdolžencu dokazani.

12. Obrazloženo velja tem bolj za hrambo vršičkov, listov in posušenih delcev, ki so kot ravnanja že po zakonskem opisu dodatno pogojena z namenom dajanja v promet prepovedane droge, kar v nobenem izmed konkretnih opisov ni bilo izpuščeno.

13. Ker sta bili kaznivi dejanji po njunih konkretnih opisih storjeni po uveljavitvi KZ-1 (1. 11. 2008), je jasno, da ju kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 54. člena KZ-1 ni mogoče opredeliti. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ni sestavljeno kaznivo dejanje z dvema ali več objekti kazenskopravnega varstva, ampak tako imenovano enostavno kaznivo dejanje, storjeno zoper posamezni in hkrati edini objekt kazenskopravnega varstva. To je po že obrazloženem človekovo zdravje, medtem ko je nadaljevano kaznivo dejanje mogoče opredeliti v primeru več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje in šele, ko so bila ta storjena iz predhodno ugotovljene in opisane koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov.

14. Končno, in mimo pritožbene obrazložitve, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila obdolžencu v obeh primerih določena kazen pod zakonsko predpisano mejo enega leta, načina izvršitve izrečene enotne kazni pa brez konkretiziranega obdolženčevega predloga (sodba VS I Ips 27483/2014 z dne 20. 10. 2016) ni mogoče določiti. V obeh primerih je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je bila glede na višino izrečene enotne kazni in praviloma milejši način izvršitve, obdolžencu v korist. 15. Pritožnica se ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi v zvezi s prvim kaznivim dejanjem, saj priči Z. F. in M. T. nista mogli ničesar povedati o tem, ali je obdolženi gojil konopljo zase ali pa jo je proizvajal in jo celo imel namen prodati. Podobno velja za izpovedbi prič Z. M.a in M. P., po katerih niti obdolženčeve sestre ter D. H. z obdolženčevim ravnanjem ni mogoče povezati. V zvezi z drugim kaznivim dejanjem pritožnica opozarja na delikaten položaj priče dr. J. P. A., ki bi se z drugačno izpovedbo spravila v težave pri stanovski zbornici, medtem ko se izvedenka dr. M. Z. K. o proizvodnji niti ni mogla zanesljivo izjaviti. Razen tega so podatki o skupni masi rastlin, kot so bili posredovani v izpovedbi priče B. K., nepomembni, je pa priča podala zgolj okvirno oceno, kolikšen del rastline je uporaben za primer seveda, če bi bila rastlina negovana. To je pomembno, sicer preseganje količine za osebno uporabo obdolžencu ne more biti dokazano. Maksimalne doze se namreč pri uživanju konoplje ne da ugotoviti, ker se s konopljo ni mogoče predozirati. Po drugi strani so bile sadike konoplje v vinogradu po izpovedbi omenjene izvedenke dr. M. Z. K. slabe kakovosti, kar pomeni, da obdolženi zanjo ni kaj prida skrbel ter da v posledici niti njena količina ne more biti posebej pomembna. S tem je bila po obdolžencu zatrjevana lastna uporabe konoplje izkazana, dodatno pa še, da policisti ob hišni preiskavi niso našli pripomočkov za pakiranje, potem dokazov o morebitnem širšem krogu uporabnikov, večjega števila GSM aparatov, denarja, ipd., medtem ko se mlinček uporablja za mletje pred kajenjem.

16. Povzeta pritožbena ocena dokazov v primerjavi z istovrstno oceno sodišča prve stopnje ni popolna. Res je, da zaslišani policisti, ki so sodelovali pri obeh hišnih preiskavah, o obdolženčevih namenih neposredno niso mogli izpovedovati, vendar so njihove izpovedbe pomembne zato, ker so najprej po že ugotovljenem opisali sume, zaradi katerih so sploh začeli z zbiranjem obvestil in zlasti, kaj in kje so po opravljenih hišnih preiskavah odkrili. Slednjega pritožnica v zvezi s prvim kaznivim dejanjem ne omenja, pa je pomembno tako zaradi števila rastlin in posušenih delcev, skupne teže ter dodatno še zaradi pripomočkov, pri čemer se mlinček nujno ne uporablja le pred kajenjem. Ko so ta dejstva povezana z izpovedbo priče dr. J. P. A. in z izpovedbo izvedenke dr. M. Z. K., dvomov o obdolženčevih namenih pri objektivno nezanikani proizvodnji in hrambi konoplje niti po presoji pritožbenega sodišča ne more biti. Ravnanji sta očitno dopolnjujoči, zatrjevano samozdravljenje obdolženca po izpovedbi prve priče ni potrjeno, po izvedenkinih ugotovitvah pa je, mimo neodkritih sledi o pridelavi kakršnihkoli ekstraktov iz konoplje (smole ali olja), izkustveno izključeno.

17. Podobno kot zgoraj velja še za drugo kaznivo dejanje. Razlika je le v načinu proizvodnje konoplje, številu rastlin in načinu hrambe posušenih delcev, ko so bili ti odkriti v plastični posodi in v kozarcih z rjavim pokrovom. Odločilnost izpovedbe priče B. K., ki je rastline in posušene delce prejela v analizo, je bila zato, in izhajajoč iz opisa dejanja samo v ugotovljeni skupni masi ter morebiti še v navedbi, da je predmet inkriminacije celotna rastlina in ne njeni posamezni deli. Razlike v uporabnosti katerega od delov rastline niso odločilne, saj izkustveno ni videti nobenih ovir, da tudi "slabši" deli rastline, še zlasti, če je ta zmleta, ne bi mogli biti predmet prodaje, kot po drugi strani ni nujno, da bi bili le njeni "najboljši" deli primerni za uživanje. Sploh pa v tem delu pritožnica zaide v nasprotje s sklicevanjem na izvedenkino izpovedbo o kakovosti konoplje, ki bi v primeru zatrjevanega samozdravljenja obdolženca in zdravljenja bližnjih morala biti boljše kakovosti, ki je po ponovni izkustveni presoji, brez ustrezne skrbi z delom v vinogradu, ni mogoče doseči. Veliko število rastlin konoplje ter izmerjena nemajhna skupna masa s posušenimi delci iste rastline sta, različno od pritožbene ocene pomembni ugotovitvi. Celo tako, da v povezavi s ključno izvedenkino ugotovitvijo o dolžini obdobja, v kateri bi bilo mogoče odkrito konopljo individualno uporabljati, odtehtata vse tiste manjkajoče posredne dokaze, na katere se pritožnica v sklepnem delu pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenimi odločilni dejstvi neuspešno sklicuje.

18. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, medtem ko se je pritožbeno sodišče o istem izjavilo, ko je preizkusilo kršitve kazenskega zakona, in ko je že zato jasno, zakaj te odločbe v obdolženčevo korist ni mogoče spremeniti.

19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornica obdolženega T.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Identično z razlogi sodišča prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena, četrti odstavek 95. člen in prvi odstavek 97. člena ZKP).