Jedro

ZObr v 98.f členu določa, da pripada pripadnikom stalne sestave vojske za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Zakon torej določa dva pogoja: oseba mora biti pripadnik stalne sestave vojske in mora opravljati dela na vojaški dolžnosti. Tožnik je stalni pripadnik Slovenske vojske, saj ima sklenjeno delovno razmerje, ne izpolnjuje pa drugega zahtevanega pogoja, ker ne opravlja dela na vojaški dolžnosti, ampak opravlja delo civilne dolžnosti. Zato tožniku dodatek na stalnost ne pripada.

Tožnik v tem sporu uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja. Glede na četrti odstavek 204. člena ZDR predhodni postopek pri delodajalcu ni procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva za plačilo denarnih terjatev. Zato tožniku ne pripadajo stroški predsodnega postopka.

Tožnik je dokazal, da je opravljal vsa dela zahtevnejšega delovnega mesta, zato je upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni v IV. točki izreka, tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 422,22 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 88,70 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova premalo izplačane plače za čas od 7. decembra 2007 do maja 2012 (I. točka izreka), v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova dolgovanega dodatka za delovno dobo za čas od maja 2009 do maja 2012 (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova premalo izplačane plače za čas od maja 2007 do novembra 2007, iz naslova dolgovanega dodatka na stalnost za čas od maja 2009 do maja 2012 in za stroške predhodnih postopkov pred delodajalcem v skupnem znesku 238,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da se zaradi delnega umika postopek ustavi v delu tožbe, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev dveh sklepov tožene stranke.

Tožnik se pritožuje zoper točke III.2., III.3. in IV. izreka prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni na način, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi v delu, ki se nanaša na uveljavljanje plačila vtoževanega dodatka na stalnost ter stroškov predpravdnega in pravdnega postopka, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek iz naslova dodatka na stalnost, napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Bistveno je, da je tožnik uveljavljal izplačilo razlike v plači in tudi pripadajočih dodatkih na stalnost in delovno dobo po dejansko opravljanju dela po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002). Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova vtoževanega dodatka za stalnost torej niso relevantni ukazi o razporeditvi, niti odločbe, s katerimi je tožena stranka odločila o plači, do katere naj bi bil upravičen tožnik, pač pa izključno dejstvo, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo vojaške formacijske dolžnosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal popolnoma enako delo kot sodelavec A.A., to pa so tipične vojaške dolžnosti, ki jih civilisti ne smejo izvajati, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da je upravičen do vtoževanega dodatka na stalnost. Ugotovitev, ali je imel tožnik v vtoževanem obdobju formalno status civilne osebe je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka nerelevantno, saj so do dodatka za stalnost upravičeni vsi stalni pripadniki Slovenske vojske in ne le tisti, ki imajo status vojaške osebe. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe iz 23. točke obrazložitve in 21. točke obrazložitve, v kateri je zapisalo, da je tožniku sodišče prisodilo dodatek na stalnost, kot ga je tožnik uskladil v zadnji pripravljalni vlogi z izračunom tožene stranke, in nasprotje z izrekom izpodbijane sodbe in sklepa. Glede na to, da je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova dodatka na stalnost utemeljen in je tožnik izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo, je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do povračila vtoževanih stroškov predsodnega postopka. Tožnik posledično zahteva še spremembo odločitve o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (točki I in II izreka) in zoper sklep o delnem umiku tožbe, češ da je sodišče prve stopnje postopek že drugič ustavilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožniku v plačilo stroške postopka. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje o umiku zahtevka, v delu, kjer je tožnik izpodbijal odločbe o plači, zahteval predložitev nove pogodbe o zaposlitvi, oziroma naložitev toženi stranki izdajo sklepa z ustrezno vsebino, z izpodbijanim sklepom ponovno odločilo, čeprav je postopek že ustavilo na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbo 185. člena ZPP, da je za spremembo tožbe potreben sklep sodišča, s katerim spremembo dovoli. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa ne izhaja, katero vlogo tožnika je sodišče prve stopnje štelo kot spremembo tožbe. Tožena stranka nadalje meni, da bi sodišče prve stopnje lahko presojalo zakonitost določitve plače le, če bi tožnik izrecno uveljavljal tudi razveljavitev vseh odločb, s katerimi je bila določena plača, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) in je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožbo bi moralo v tem delu zavreči. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke o tem, da tožnik ni vložil ugovora, ni opredelilo, zaradi česar je sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, sodišče prve stopnje pa je tudi prekoračilo trditveno podlago tožnika. Terjatve iz naslova dodatka k osnovni plači niso čista denarna terjatev. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da lahko tožnik uveljavlja plačo na podlagi tega, kakšno plačo sta prejemala sodelavca, saj se plača določa z odločbo individualno, odločba pa je bila v tožnikovem primeru dokončna in pravnomočna. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni navedel pravno pomembnih dejstev za uveljavljanje plačila po dejanskem delu. Tožba je zato nesklepčna, na kar je tožena stranka opozarjala že v postopku na prvi stopnji. Po mnenju tožene stranke je dejansko stanje v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik opravljal isto delo kot sodelavca, napačno ugotovljeno, kar pa je posledica bistvenih kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačne dokazne ocene oziroma njenega izostanka, dejstva, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 8. in 215. člena ZPP. Tožena stranka nadalje obsežno navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno izpovedbe zaslišanih prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in tožnika. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da so v razlogih sodbe izjave prič navedene v nasprotju z zapisnikom in da je ugotavljalo dejstva, ki niso pravno pomembna. Za predmetno zadevo je pomembna ugotovitev, ali je tožnik opravljal naloge skladiščnika vojaška oseba po nalogu nadrejenega in to celoten ali pretežni delovni čas. Tudi če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tožnik, H.H. in D.D. opravljali enaka dela, ni moglo in ni prišlo do zaključka, da je tožnik opravljal dela skladiščnika za I. - vojaške osebe, temveč bi lahko prišlo le do zaključka, da je tožnik opravljal bodisi delo, na katerega je bil razporejen, bodisi del časa delo operaterja. Tožnik je zatrjeval le, da je opravljal enaka dela kot sodelavca, ne pa tudi, da je opravljal dela operaterja. Iz dokaznega postopka izhaja, da priči H.H. in D.D. opravljata enaka dela kot tožnik in ne obratno. Tožnik je tožbo spremenil po poteku prekluzivnega 30-dnevnega roka za sodno varstvo. Vse spremembe, podane po poteku tega roka, so prepozne, zato je treba tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavreči. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo glede zastaranja zahtevka, obrazložitev pa je v tem delu nerazumljiva (absolutna bistvena kršitev določb postopka). V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik postavil tako primarni kot podredni zahtevek, vendar ni razvidno, o katerem zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke tožniku priznalo razliko v dodatkih dvakrat - enkrat v okviru I. točke izreka (premalo plačana plača), drugič pa v točki II in III izreka. Pojem plače zajema tako osnovno plačo kot tudi dodatke. Niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi tožniku v I. točki izreka priznalo le osnovno plačo. Iz obrazložitve pa tudi ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje obračunalo zneske, ki jih je priznalo tožniku. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila postopka, ker je samovoljno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati „ustrezne neto zneske“, saj je tožnik tožbeni zahtevek podal v absolutnih neto zneskih. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo vsa zahtevana napredovanja, posledično je napačen tudi izračun pri določanju dodatkov za stalnost in delovno dobo. Sodba je v tem delu tudi neobrazložena (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri podlagi pripada tožniku razlika v plači do 30. oz. 31. plačnega razreda (torej upoštevajoč 5 napredovanj). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri izračun tožene stranke je upoštevalo pri izreku sodbe, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev je v delu, kjer sodišče prve stopnje navaja, da utemeljenost zahtevka izhaja iz obračunskih list plače tožnika, v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz obračunskih listov. Toženi stranki ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka. Zaradi pomanjkanja obrazložitve, katero pravno podlago je sodišče prve stopnje uporabilo pri svoji odločitvi, je podana kršitev pravice enakega varstva in do pritožbe - 22. in 25. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I), odločitev sodišča pa tudi odstopa od ustaljene sodne prakse, s čimer je kršena pravica do enakosti (14. člen URS). Tožena stranka se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka (izrek je neobrazložen) in ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške za predhodni postopek, saj gre za nepotrebne in neizkazane stroške. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da gre za zahtevek po dejanskem delu in zato predhoden postopek ni potreben, so stroški predhodnega postopka nepotrebni stroški. Ker jih je sodišče prve stopnje tožniku priznalo, je kršilo določbo 155. člena ZPP.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede pritožbe tožnika: Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med 21. in 23. točko obrazložitve ter med izrekom izpodbijane sodbe. V 21. točki obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje sicer res zapisalo, da je tožniku prisodilo dodatek na stalnost, vendar gre pri tem za očitno pomoto v zapisu, saj je iz preostalega besedila te točke očitno, da se to v resnici nanaša na dodatek na delovno dobo. Iz preostalega dela obrazložitve (točka 22. in 23) je tudi jasno razvidno, kateri dodatek tožniku po zaključku sodišča prve stopnje pripada in zakaj. Zaradi očitne pisne pomote v 21. točki obrazložitve, izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova dodatka na stalnost. Čeprav je tožnik uveljavljal plačilo po dejanskem delu, mu dodatek na stalnost ne pripada, saj tožnik ni izpolnjeval (vseh) formalnih pogojev. ZObr v 98.f členu določa, da pripada pripadnikom stalne sestave vojske za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Zakon torej določa dva pogoja: oseba mora biti pripadnik stalne sestave vojske in mora opravljati dela na vojaški dolžnosti. Tožnik je stalni pripadnik Slovenske vojske, saj ima sklenjeno delovno razmerje (8. točka 5. člena ZObr). Ta pogoj se nanaša tako na vojaške kot civilne osebe. Tožnik pa ne izpolnjuje drugega zahtevanega pogoja, saj ne opravlja dela na vojaški dolžnosti. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik (kljub zatrjevanju in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dejansko opravljal delo vojaške osebe) formalno civilna oseba. Navedeno pomeni, da je tožnik opravljal delo civilne dolžnosti, ne pa delo vojaške dolžnosti, ki jo lahko opravlja samo vojaška oseba. ZObr sicer izrecno ne opredeljuje termina vojaška dolžnost, vendar je očitno, da vojaško dolžnost opravlja vojaška oseba ter da civilno dolžnost opravlja civilna oseba. Priča B.B. je prepričljivo izpovedal, da je bil tožnik sprva vojaška oseba, da je prišel na vojaško dolžnost, nato pa je postal civilna oseba. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno postavilo na stališče, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in da mu zato dodatek na stalnost ne pripada.

Tožnik prvostopenjsko sodbo izpodbija tudi v III.3 točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka pred delodajalcem. Tožnik v tem sporu uveljavlja le še denarne terjatve iz delovnega razmerja, saj je preostale zahtevke umaknil. Glede na četrti odstavek 204. člena ZDR predhodni postopek pri delodajalcu ni procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva za plačilo denarnih terjatev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku ne pripadajo stroški predsodnega postopka.

Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik delno uspel z zahtevkom iz naslova plače, v celoti z zahtevkom iz naslova dodatka na delovno dobo, ni pa uspel z delom zahtevka iz naslova plače ter z zahtevkoma iz naslova dodatka na stalnost in za predsodne stroške. Od celotnega seštevka vtoževanih terjatev (25.327,56 EUR) je tožnik uspel z zneskom 20.161,27 EUR (19.007,78 EUR iz naslova razlike v plači in 1.153,49 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo), kar predstavlja 79,6 % uspeh. Takšen uspeh pa že presega okvir, na podlagi katerega bi sodišče še lahko odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Na podlagi prvega odstavka 354. in 6. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo naslednje priglašene stroške: nagrada za postopek 136,50 EUR v zadevi, opr. št. I Pd 386/2009 (glede na vrednost spornega predmeta 2.104,67 EUR po tarifni številki 3100), nagrada za postopek 159,90 EUR v zadevi, opr. št. I Pd 1852/2009 (glede na vrednost spornega predmeta 2.712,66 EUR po tarifni številki 3100), nagrada za narok 234,00 EUR (glede na združeno vrednost spornega predmeta v obeh zadevah 4.817,33 EUR po tarifni številki 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 22 % DDV, kar znese 121,09 EUR. Stroški tožnika tako skupaj znašajo 671,49 EUR. Glede na uspeh (79,6 %) je tožnik upravičen do povračila 534,50 EUR pravdnih stroškov. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke za postopek in narok ter poštne stroške so enaki, kot stroški tožnika, s tem, da tožena stranka ni zavezanec za plačilo DDV, kar pomeni, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 550,40 EUR. Glede na uspeh (20,4 %) je tožena stranka upravičena do povračila 112,28 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožniku plačati 422,22 EUR(1) stroškov postopka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka sodišču prve stopnje očita več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o tem, da tožnik ni predhodno, pred vložitvijo tožbe, vložil ugovora zoper odločbo tožene stranke, zaradi česar sta izpodbijana sodba in sklep pomanjkljiva in se ju zato ne more preizkusiti. Tožena stranka s tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožnik je vtoževal zgolj denarne terjatve iz delovnega razmerja, za katere velja neposredno sodno varstvo, zato predhodni postopek pri delodajalcu ni bil potreben.

Tožena stranka nadalje navaja, da je v nasprotju z izrekom sodbe zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen tudi iz razloga, ker sta H.H. in D.D. opravljala tudi delo, ki ga je sicer opravljal tožnik, in da je tudi obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Pritožba s tem sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in tudi ne med razlogi izpodbijane sodbe. Ni bistveno, da sta navedena delavca opravljala tudi dela, ki naj bi sodila v tožnikov delokrog, temveč je bistveno, da je tožnik opravljal enako delo kot navedena delavca.

Prav tako ni podana očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotij med tem, kar se v izpodbijani sodbi in sklepu navaja o vsebini izpovedb prič in samimi izpovedbami, kot izhajajo iz zapisnikov. Tožena stranka niti ne navaja glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se o njih navaja v listinah ali zapisnikih o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ali zapisniki. Pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP podana, ker iz dokaznega postopka ne izhaja utemeljenost zahtevka, pa v resnici pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Nadalje tožena stranka navaja, da sta izpodbijana sodba in sklep neobrazložena oz. da je obrazložitev nerazumljiva, kar kaže na očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Izpodbijana sodba in sklep namreč vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, razlogi pa so v sodbi tudi natančno in povsem jasno opisani.

Sodišče prve stopnje res nepravilno navaja, da je tožnik postavil tako primarni kot podredni zahtevek, vendar zaradi navedenega izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sprememba tožbe smiselna in katero vlogo je štelo za spremembo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik večkrat spremenil tožbo in da je ravno zato, da se uredijo razmerja med pravdnima strankama, dopustilo razširitev tožbe. Natančno je pojasnilo tudi (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), kaj je tožnik vtoževal, kakšne zahtevke je postavljal, kdaj (v katerih vlogah) jih je postavljal in kako jih je spreminjal. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje obračunalo zneske, ki jih je priznalo tožniku, in na kakšen način je sporne dodatke obračunalo ter katere kriterije in merila je pri tem uporabilo. Navedeno ne drži, sodišče prve stopnje je vse to natančno pojasnilo v 18., 19., 20. in 23. točki obrazložitve, pri čemer je navedlo, da je tožnik vtoževane zneske prilagodil izračunu tožene stranke.

Tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zaključuje, da iz vsebine plačilnih list izhaja, kakšen bruto znesek dodatkov pripada tožniku. Iz plačilnih list je v resnici razvidno zgolj to, kolikšni dodatki so bili tožniku plačani, ne pa tudi, kolikšni bi mu morali biti. Kljub temu pa očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je očitno, da je sodišče prve stopnje v tem delu imelo v mislih izračun, ki ga je napravila tožena stranka (B56) in ki temelji na plačilnih listih.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi navesti, na podlagi katere pravne podlage je sodišče prve stopnje tožniku priznalo razliko v plači in dodatkih skupaj z napredovanji in da je zato izpodbijana odločba neobrazložena. Vendar pa je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka lahko podana samo v primeru, če izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o dejstvih, ne pa če ne vsebuje navedbe materialnih predpisov.

Obrazložitev sodišča prve stopnje naj bi bila nadalje v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v predmetnem spisu (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da je navedlo, da je tožnik svoj zahtevek prilagodil izračunu tožene stranke, česar pa ni storil. Očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, kako je preverilo, da je tožnik svoj zahtevek dejansko prilagodil izračunu tožene stranke (20. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), prav tako je pojasnilo, da je upoštevalo razliko do 30. oz. 31. plačnega razreda (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). V kolikor bi ta pritožbeni očitek držal, bi to lahko kvečjemu pomenilo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožena stranka nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika, pri čemer očita kršitev 7. in 212. člena ZPP. Tožnik je navedel vsa relevantna dejstva, pomembna za odločbo v predmetni zadevi, sodišče prve stopnje pa je v okviru navedb z izvedbo dokazov ugotavljalo relevantno dejansko stanje. Konkretnejših navedb glede te kršitve tožena stranka v pritožbi ni podala.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 215. člena ZPP, saj za uporabo tega člena ni bilo potrebe. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izpovedb zaslišanih prič, je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo ugotovilo, kakšno delo je tožnik opravljal, zato ni bilo potrebe po uporabi pravil o dokaznem bremenu.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno in v skladu z določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP izdalo sklep o ustavitvi postopka. Kljub temu, da je sklep sprejelo že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 3. 2013, pisnega odpravka ni izdalo, zato ni mogoče reči, da je odločalo dvakrat o isti stvari. Pisni odpravek sklepa je potreben, saj imajo pravdne stranke zoper njega možnost pritožbe, te pravice pa brez pisnega odpravka ne morejo zadovoljivo uresničiti. Nasprotno pa še dodatni sklep, s katerim sodišče prve stopnje dovoli spremembo tožbe, ni potreben, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prezrlo 185. člen ZPP.

Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2013, kar navede tudi tožena stranka v pritožbi. Sodišču prve stopnje, ki je sklep o dovolitvi spremembe tožbe sprejelo po dokončnem oblikovanju tožbenih zahtevkov s strani tožnika, ni mogoče očitati kakršnihkoli kršitev postopkovnih določb, še posebej, ker je bilo znano, da bo končni zahtevek lahko tožnik oblikoval šele po pridobitvi izračuna s strani tožene stranke.

Prav tako ne drži navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku dvakrat priznalo razliko v dodatkih, pri čemer sodišču prve stopnje očita kršitev načela dispozitivnosti (2. člen ZPP). Kljub temu, da je v točki I izreka izpodbijane sodbe navedeno, koliko mora tožena stranka tožniku plačati iz naslova premalo izplačane plače, ne pa iz naslova premalo izplačane osnovne plače in kljub temu, da so dodatki del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR), je iz sodbe jasno razvidno, da se točka I izreka izpodbijane sodbe in sklepa nanaša le na razliko v osnovni plači. Sodišče prve stopnje naj bi po mnenju tožene stranke kršilo določbe pravdnega postopka (2. člen ZPP), ker je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati „ustrezne neto zneske“ namesto neto zneskov v absolutni vrednosti, kot jih je tožnik navedel v tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku tožniku priznalo uveljavljane zneske povsem tako, kot jih je tožnik zahteval, torej v ustrezni vrednosti od absolutno določenega bruto zneska. V resnici bi bilo nepravilno kvečjemu, če bi sodišče prve stopnje vtoževane zneske dosodilo v bruto in neto zneskih, saj bo pravilna višina neto zneska posameznih plačil znana šele po obračunu davkov in prispevkov, višina teh prispevkov pa bo odvisna od stopenj, ki bodo veljale na dan izplačila. Ker je tožnik svoje zahtevke prilagodil izračunom tožene stranke, ni bilo potrebe po izvajanju dokazov v zvezi s tem oz. odločanju po pravilih o dokaznem bremenu, ker tožnik ni predlagal postavitve izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitanih kršitev določb 212., 213. in 215. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi navaja tudi več kršitev URS, in sicer 14., 22. in 25. člena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih kršitev ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila kršena zagotovljena enakost pred zakonom, enako varstvo pravic v postopku niti pravica do pravnega sredstva.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa ustrezno in izčrpno dokazno ocenilo izpovedbe tožnika in vseh prič vsako zase in vseh skupaj ter napravilo pravilno dokazno oceno o tem, ali je tožnik opravljal enako delo kot sodelavca H.H. in D.D.. Tožnik in priče B.B., C.C., D.D. in E.E. so vsi skladno izpovedali, da se tožnikovo delo ni razlikovalo od dela D.D. in po izpovedbah nekaterih celo od dela H.H.. Izpovedali so, da sta oba (oz. vsi trije) delala tako dela operaterja kot tudi dela skladiščnika in da sta oba hodila na usposabljanja. Priči F.F. in G.G. sta sicer izpovedali v določenem delu drugače, vendar razlike v izpovedbi G.G. glede dela tožnika in D.D. očitno izvirajo predvsem iz dejstva, da ni bil v neposrednem stiku s tožnikovim delom (tako, kot je bil to na primer D.D., ki je delal skupaj s tožnikom, ali C.C., ki je delal mesečne sezname o tem, kaj bo kdo delal). Izpovedbi F.F. pa v precejšnji meri ni mogoče slediti, saj je v nasprotju z izpovedbami preostalih prič. Tako je na primer izpovedal, da tožnik ni smel sam hoditi v skladišče, medtem ko je D.D. lahko. Nasprotno je izpovedal slednji, in sicer, da nihče ni smel samostojno hoditi v skladišče. Enako je v nasprotju s preostalimi pričami izpovedba priče F.F., da tožnik ni (ves čas) nosil orožja. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da okoliščina, ali je imel tožnik dovoljenje za nošnjo orožja in ali je opravil vsa potrebna usposabljanja za opravljanje dela, nima neposrednega vpliva na ugotovitev, ali je tožnik opravljal enako delo kot D.D.. Ugotovitev, da je orožje nosil (in usposabljanja imel), kar je mogoče zaključiti na podlagi zaslišanih prič in tožnika, daje sicer dodatno težo ugotovitvi, da je opravljal isto delo kot D.D. (in najverjetneje tudi isto delo kot H.H.). Na pravilno dokazno oceno ne vpliva, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi, dejstvo, da B.B. in C.C. v obdobju, ki je relevantno v predmetni zadevi, nista bila tožnikova nadrejena. Za izpoved o relevantnih dejstvih je namreč pomembno le, ali sta bila seznanjena s tem, kaj je tožnik delal in kakšen je bil sistem dela v K. skladišču J.. Dokazni postopek je pokazal tudi, da je tožnik opravljal vsa dela po odredbi nadrejenega, pri čemer dejstvo, ali je bil C.C. formalno nadrejeni ni pomembno, pomembno je le, kdo je dejansko delo organiziral in komu so bili delavci odgovorni.

Tožena stranka sicer na več mestih v pritožbi navaja, da za utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka ne zadostuje ugotovitev, da je tožnik delal enaka dela kot D.D. in H.H., pač pa tudi, da sta slednja delala delo formacijske dolžnosti (delovnega mesta), na katerega sta bila razporejena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih trditev, da D.D. in H.H. nista opravljala dela formacijske dolžnosti, na katero sta bila formalno razporejena, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, čeprav bi jih brez dvoma lahko, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. V postopku na prvi stopnji tako zaradi neprerekanja navedb tožnika, da je opravljal isto delo kot H.H. in D.D., ki sta bila razporejena na formacijsko dolžnost podčastnik specialist skladiščnik s statusom vojaške osebe, navedeno dejstvo ni bilo sporno in ga sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej ugotavljati v dokaznem postopku. Odločitev v zadevi tako tudi ni odvisna od ugotovitve, v kakšnem obsegu oz. kolikšen del delovnega časa je tožnik opravljal delo skladiščnika in kolikšen del delo operaterja, pač pa le, ali je opravljal enako delo, kot sodelavec, ki je dobil plačo za formacijsko dolžnost podčastnika specialista skladiščnika.

V pritožbi ponovno, tako kot v postopku na prvi stopnji, tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožba ni sklepčna, češ da tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni navedel vseh pravotvornih dejstev, pomembnih za odločitev v tej zadevi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejstev, ki jih je navedel tožnik, izhaja utemeljenost njegovih tožbenih zahtevkov. Tožnik je do konca prvega naroka za glavno obravnavo navedel, da opravljata enako dolžnost oz. delo skladiščnika D.D. in H.H., ki opravljata popolnoma enake naloge, da vsi delajo v vojaškem skladišču J., ki je namenjeno hrambi minsko-eksplozivnih sredstev, da se je tožnik udeleževal vojaških usposabljanj, ki se jih civilne osebe ne morejo, da civilne osebe nimajo dostopa do ubojnih eksplozivnih sredstev, kakršne se nahajajo v tem skladišču, da nosi vojaško uniformo, da se je moral po ukazu nadrejenih redno udeleževati strelskih vaj in pri tem uporabljati orožje ter da je razporejen na to delo v skladu z ukazi in odločbami nadrejenih. Takšne trditve zadostujejo za ugotovitev sklepčnosti tožbe. Ni potrebe, da bi tožnik natančno navajal, kakšne naloge je opravljal in kdo konkretno mu jih je odrejal. Pravila, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedenimi dokazi, namreč ni mogoče razlagati tako ozko, da bi morale navedbe tožnika segati v najmanjše podrobnosti. Navedeno pravilo je treba uporabljati razumno, zato se lahko na podlagi dokaznega postopka ugotovijo tudi določena dejstva oz., bolje rečeno, konkretizirajo določena dejstva, ki jih je sicer tožnik morda le pavšalno in nedoločno navedel. V pritožbi tožena stranka navaja, da bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki ugovarjati zoper odločbe, s katerimi mu je bila določena višina osnovne plače in dodatki. Navaja, da dodatki v skladu s sodno prakso niso čista denarna terjatev. Stališče tožene stranke je materialnopravno zmotno. Tožnik je v predmetni zadevi s tožbo (po spremembah) uveljavljal denarne zahtevke za plačilo razlike v plači in dodatkih na stalnost ter delovno dobo. Gre za denarno terjatev iz delovnega razmerja, za uveljavljanje katere predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben (četrti odstavek 204. člena ZDR) in njihovo uveljavljanje tudi ni vezano na prekluzivni rok. Tožnik zahteva plačilo po dejanskem delu, kar ima pravno podlago v 42. členu ZDR in ustaljeni sodni praksi(2). Tožnik ne zahteva priznanja višje plače (ugotovitveni zahtevek) in v sporu sodišče tudi ni odločalo o njegovi pravici do plače. Gre za dajatveni (denarni) zahtevek, katerega uveljavljanje je neodvisno od obstoja in dokončnosti oz. pravnomočnosti odločb, s katerimi je bila plača določena. Prav tako je utemeljenost takšnega zahtevka neodvisna od uveljavljanja oblikovalnega zahtevka na razveljavitev takšnih odločb. Sodna praksa, ki jo tožena stranka v pritožbi navaja(3), se nanaša na drugačne dejanske situacije. Nanaša se na situacije, ko delavci uveljavljajo plačilo za delo na delovnem mestu, na katerega so tudi formalno razporejeni, ne pa na situacijo, ko delavec uveljavlja razliko med plačilom, ki ga je prejemal glede na delovno mesto, na katerega je bil formalno razporejen, in plačilo, ki bi ga moral prejemati za delo, ki ga je dejansko opravljal. Takšna pa je dejanska situacija v konkretnem sporu. Kadar v takšnem primeru delavec uveljavlja zgolj denarne zahtevke, ima neposredno sodno varstvo, denarne zahtevke pa lahko uveljavlja samostojno, ne da hkrati izpodbija tudi odločbe delodajalca.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da delavec sočasno ne more opravljati dela in nalog na dveh delovnih mestih in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 455/2008 z dne 28. 9. 2010. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik opravlja dela dveh formacijskih dolžnosti, pač pa je ugotovilo, da opravlja enako delo kot sodelavca H.H. in D.D., ki sta razporejena na formacijsko dolžnost podčastnik specialist skladiščnik, pri čemer to delo obsega kombinacijo opravljanja dolžnosti skladiščnika in operaterja. Navedeno pa ne pomeni, da tožnik opravlja delo na dveh delovnih mestih. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu s sodbo VS RS, na katero se tožena stranka v tem delu sklicuje, gredo delavcu vse pravice in upravičenja, vezana na delovno mesto, na katerega je razporejen, čeprav ob ali poleg svojega dela opravlja tudi drugo delo oziroma opravlja tudi naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta. Opisana situacija za predmetno zadevo ni uporabljiva, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik opravlja vse naloge druge formacijske dolžnosti.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da tožniku ne bi smelo priznati napredovanj in je zato kršilo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.). Materialno pravo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Bistvo tožbe na plačilo po dejanskem delu je namreč v dejanski izenačitvi položajev tožnika in drugega delavca oz. delavca, ki dela na drugem delovnem mestu in opravlja ista dela kot tožnik, zato je potrebno upoštevati tudi napredovanja obeh delavcev. V konkretnem sporu je iz listinskih dokazov vidno, da se je položaj tožnika ter delavcev H.H. in D.D. hkrati dejansko izboljševal. Vsi so bili s 1. 8. 2008 prevedeni na drugo formacijsko dolžnost (A3, B32 in B40) ter vsi hkrati z dnem 1. 10. 2008 napredovali v višji plačilni razred (A2, B34 in B43). Pa tudi iz določbe 20. člena ZSPJS izrecno izhaja, da v primeru premestitve na drugo delovno mesto, ki je v nižjem ali istem tarifnem razredu (formacijska dolžnost podčastnik specialist skladiščnik in formacijska dolžnost skladiščnik V sta v istem V. tarifnem razredu), javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo glede na vrednost spornega predmeta izpodbijane sodbe (1.925,82 EUR(4)) uspel za 422,22 EUR(5), kar znaša 21,9 %. Od priglašenih stroškov mu je sodišče priznalo naslednje: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 312,00 EUR (glede na združeno vrednost spornega predmeta v obeh zadevah 4.817,33 EUR po tarifni številki 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 22 % DDV, kar znese 73,04 EUR. Pritožbeni stroški tožnika tako skupaj znašajo 405,04 EUR. Glede na uspeh (21,9 %) je tožnik upravičen do povračila 88,70 EUR pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke tožniku pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): 534,50 EUR - 112,28 EUR = 422,22 EUR.

Op. št. (2): Glej na primer sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004, sodba VDSS, opr. št. Pdp 1186/2012 z dne 28. 2. 2013, sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 206/2009 z dne 19. 4. 2011 in druge.

Op. št. (3): Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012, opr. št. VIII Ips 181/2007 z dne 21. 10. 2008, sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 331/2009 z dne 8. 6. 2011, sodba VDSS, opr. Pdp 944/2011 z dne 18. 4. 2012. Op. št. (4): Tožnik je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal v točki III.1 (1.816,01 EUR), III.2 (1.015,65 EUR), III.3 (238,68 EUR) in IV. (671,49 EUR - glej izračun stroškov postopka pritožbenega sodišča v točki 11. obrazložitve te sodbe).

Op. št. (5): Glej izračun stroškov postopka, ki jih mora tožena stranka tožniku povrniti, v točki 11. obrazložitve te sodbe.