Jedro

Če so se v določenem časovnem obdobju podatki zemljiškega katastra spreminjali, bi moral tožnik poleg navedene verige prenosov izkazati tudi verigo sprememb zemljiško katastrskih podatkov o nepremičnini, ki naj bi bila predmet njegove pridobitve lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev, da je lastnik parcele št. 913/21 - dvorišče 108 m2 k.o. T. p., kar bi morali toženci priznati in mu izstaviti listino, na podlagi katere bo tožnik lahko predlagal vknjižbo lastninske pravice pri omenjeni parceli. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.600,61 EUR.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Navaja, da so priče izpovedale, da je pravni prednik tožnika kupil in tudi naprej prodal poleg parcele za hišo tudi dvorišče. Tožnik je na zadnji glavni obravnavi v dokazne namene predložil sodišču pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem svojih neposrednih sosedov, vendar jih sodišče ni hotelo sprejeti, čeprav bi jih moralo, saj so se ta vprašanja pojavila tekom postopka. Te pogodbe prilaga tudi pritožbi. Navedel je še, da prodajalci dejansko niso dokončali parcelacije in tako omogočili novim kupcem zdajšnje številke parcel. Ko je geodetska uprava leta 1985 naredila novo izmero in razparcelirala dejansko stanje, so bile zgrajene že vse hiše in nekatere parcele so dobile nove parcelne številke, ker se je vmes zgradilo na eni prejšnjih parcel več hiš. To potrjuje identifikacijsko potrdilo geodetske družbe G., ki ga prilaga pritožbi. Toženci so na obravnavi predložili v dokazne namene izbris parcele z navedbo posameznih kupcev, ki ga je tožnik predložil družbi G., ki je izris primerjala z veljavno mapno kopijo. Omenjena družba je izdala potrdilo, da je bivša parcela št. 914/17 in št. 913/17, sedaj dejansko parcela št. 914/21 in št. 913/21. To pa se da tudi ugotoviti iz spremembe parcelnih številk, ki so bile že predložene sodišču tekom postopka. Parcela št. 913/21 se je zmanjšala iz 154 m2 na 108 m2, kar je bilo rezultat nove izmere, razlika pa se je vpisala na parcelo št. 912. Navaja še, da mu toženci nikoli niso branili uporabe sporne parcele. Šele ko je hotel opraviti prepis, je tožena stranka ponovno zahtevala kupnino. Pred ZLNDL je veljal ZTLR, ki je določal pogoje za priposestvovanje, ustavno sodišče pa je že večkrat odločilo, da odločbe o omejitvi pridobitve lastninske pravice na družbeni lastnini ne veljajo v primerih, kadar bivšim lastnikom ni bila odvzeta pravica uporabe. V obravnavanem primeru pa pravica uporabe nikoli ni bila odvzeta. Pravno nasledstvo in pravico do uveljavljanja lastništva izkazuje tožnik s sklepom o dedovanju in z originalnimi pogodbami. Parcela je bila prodana na zakonit način, plačana kupnina in parcela sta bili izročeni v posest kupcu, zato ima tožnik kot pravni naslednik od kupca vso pravico zahtevati lastninsko pravico na tej parceli.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik temelji svojo pridobitev lastninske pravice na parc. št. 913/21 k.o. T. p. na dveh pravnih podlagah: pravnoposlovni oziroma pogodbeni in na priposestvovanju. Iz prve izvaja dajatveni del tožbenega zahtevka oziroma zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis navedene parcele v zemljiško knjigo, iz druge pa ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ki bi pogojeval sodbo, ki bi bila neposredna podlaga vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1).

V prvem primeru bi moral tožnik dokazati, da je z zemljiškoknjižnim lastnikom oziroma njegovim pravnim naslednikom sklenil veljaven pravni posel oziroma, da ima pravni naslov iz naslova univerzalnega nasledstva in pri tem dokazati vse zaporedne prenose, ki se morajo nanašati na isti predmet oziroma nepremičnino. Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami oziroma zemljiška parcela (18. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ in 1. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1). Zemljiška parcela je opredeljena z identifikacijskim znakom, ki ga sestavlja oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1). Vsi prenosi bi se torej morali nanašati na nepremičnino z istim identifikacijskim znakom oziroma parcelno številko. Tožnik dokazuje pridobitev lastninske pravice na parc. št. 913/21 k.o. T. p. s kupnimi pogodbami njegovih staršev z A. Z. in slednjega s pravnimi predniki tožencev. V obeh navedenih pogodbah pa je predmet prodaje parcela št. 914/17. Temeljna evidenca podatkov o zemljiških parcelah je zemljiški kataster. Če so se v določenem časovnem obdobju podatki zemljiškega katastra spreminjali, kot je navajal tožnik, bi moral poleg navedene verige prenosov dokazati tudi verigo sprememb zemljiško katastrskih podatkov o nepremičnini, ki naj bi bila predmet njegove pridobitve lastninske pravice. V tem pa tožnik ni uspel. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje na podlagi ponujenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da se pogodbe nanašajo na nepremičnino, ki je predmet tožbenega zahtevka. Čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala ugovor, da se pravni naslov za pridobitev oziroma pogodbi ne nanašata na parcelo, za katero zahteva tožnik izstavitev zemljiškoknjižne listine, je toženec šele v pritožbi z ugotovitvami geodetska podjetja G. dokazoval verigo sprememb zemljiško katastrskih podatkov. Po določilu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZZP. Glede na navedeni ugovor tožencev bi tožnik navedeni dokaz lahko predlagal oziroma predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker ga ni, gre opustitev navedene procesne dolžnosti v njegovo škodo, saj pritožbeno sodišče, v skladu z navedenim zakonskim določilom, te dokazne novote ne more in ne sme upoštevati.

Navedena okoliščina pa pogojuje neutemeljenost tožbenega zahtevka tudi na podlagi priposestvovanja. Tako ZTLR kot SPZ določata, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, dobroverni posestnik nepremičnine pa po preteku dvajsetih let (2. in 4. odstavek 28. člena ZTLR), oziroma da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (2. odstavek 43. člena SPZ). Sodna praksa priznava status dobrovernega lastniškega posestnika tudi osebi, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo. Okoliščina, da posestnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, bo imela za posledico, da bo moral dokazovati svojo dobrovernost. To lahko stori le z dokazom, da svojo posest izvaja na podlagi primernega pravnega temelja, torej pravnega posla, sklenjenega z zemljiškoknjižnim lastnikom ali z njegovim pravnim prednikom. Tudi v tem primeru bo torej moral dokazati identičnost nepremičnine, na kateri izvaja posest in tiste navedene v pogodbah. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno sledilo ugovoru tožencev, da tožnik zahteva priposestvovanje nepremičnine, ki je bila do zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) družbena lastnina. Po določilu 29. člena ZTLR pa se na stvari, ki je družbena lastnina lastninska pravica ne more priposestvovati. Tej dejanski okoliščini tožnik v prvostopenjskem postopku ni ugovarjal. Ali je šlo v obravnavanem primeru za pravico uporabe, za katero je veljalo, da prepoved prometa z njo ni bila absolutna, kar bi v določenih primerih morda lahko pogojevalo tudi priposestvovanje, ni del dejanske tožbene podlage. Sodišče prve stopnje se zato s tem dejansko neopredeljenim spornim vprašanjem tudi ni moglo ukvarjati.

Iz navedenih razlogov se pritožba izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določilih 155. in 156. člena ZPP. Ti stroški niso bili potrebni, zato jih je tožena stranka dolžna kriti sama.