Jedro

Sodišče nima nobene pravne podlage, da bi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora obravnavalo kako drugače kot posebno vrstno upravnopravne sankcije oz. po sistematiki ZGO-1 kot eno izmed "drugih sankcij" v primeru nedovoljene gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi nelegalne gradnje armiranobetonskega podpornega zidu in armiranobetonske plošče tam navedenih dimenzij na tam navedenih zemljiščih, odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 1.614,00 EUR (1. točka izreka), odločil, da mora tožnik to nadomestilo plačati v roku 30 dni po izvršljivosti odločbe, da za neplačane obveznosti tečejo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva plačila in da se neplačane zapadle obresti poravnajo v sodnem izvršilnem postopku (2. točka izreka) ter da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja pravne podlage in dejanske okoliščine, ki jih je upošteval pri odmeri nadomestila, poleg tega pa še, da gre pri tej odmeri za "kazen za črnograditeljstvo", ki jo upravni organ izda na podlagi odločbe o nelegalni gradnji in jo je treba plačati tudi v primeru, če je bil objekt kasneje odstranjen ali legaliziran. Naknadna sanacija oz. legalizacija objektov tožnika zato ne odvezuje obveznosti plačila nadomestila, ki se v primeru legalizacije "odmeri brez izjem in odpustkov".

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da naknadno izdani gradbeni dovoljenji, s katerima je bila predmetna gradnja legalizirana, ne moreta vplivati na odločitev o zadevi. Na to ne more vplivati niti ugovor o zastaranju obveznosti, saj materialni predpisi ne določajo, da bi ta obveznost zastarala. Globa zaradi prekrška nelegalne gradnje ni stvar tega postopka, tožniku pa ni bila kršena niti pravica do izjave v postopku, saj je bil pred izdajo prvostopenjske odločbe ustrezno seznanjen z odločilnimi dejstvi.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odmera nadomestila zastarala oz. ni več dopustna. Toženka se je z inšpekcijsko odločbo, na katero se sklicuje v izreku sklepa z dne 8. 6. 2015, seznanila v juliju 2012, nato pa "druge sankcije" oz. kazni v skladu s 157. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni izrekla v roku, ki ga ta zakon in Zakon o prekrških določata za zastaranje prekrškov in izreka ter izvršitve predpisanih sankcij zanje. Če naj bi tožnik v letu 2012 storil prekršek, je ta prekršek in tudi morebitna izvršitev sankcije zanj zastarala že v letu 2014. 4. Prav tako je po Obligacijskem zakoniku zastaralo uveljavljanje domnevno nastale škode zaradi uzurpacije in degradacije prostora, saj po 352. členu navedenega zakona odškodninski zahtevek zastara v treh letih. Gradnji, ki sta predmet izpodbijane odločbe, že zdavnaj nista več nedovoljeni, saj je pristojni organ zanju izdal gradbeni dovoljenji, česar ne bi smel storiti, če je menil, da je treba plačati kakšno nadomestilo. Da se nadomestila ne more odmerjati za nazaj, izhaja tudi iz sodne prakse, po kateri je odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo vezana na izrečen inšpekcijski ukrep oz. na legalizacijo nedovoljene gradnje, saj v času teh postopkov nezakonito zgrajeni objekt še stoji in je prostor še vedno degradiran. Ko torej nezakonito zgrajenih objektov in več, torej ni več mogoče izdati niti odločbe o nadomestilu.

5. Tožnik se sicer strinja, da odmera nadomestila ne zastara v času trajanja degradacije, torej v času postopkov z inšpekcijskimi ukrepi in v času postopka legalizacije, vendar posledično lahko zastara "v nekem drugem času", ko nezakonito zgrajenih objektov ni več. V zvezi s temi stališči se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 133/2006 in dodaja, da iz te sodbe izhaja, da je "zavezancu skladno z zakonom obveznost plačila potrebno nadomestiti za stanje prostora, ki v času izdaje odločbe še traja". Iz tega izhaja, da toženka v celoti izgubi pravico do odmere nadomestila v trenutku, ko preneha stanje degradacije in uzurpacije. Meni, da to neposredno izhaja tudi iz besedila prvega odstavka 157. člena ZGO-1, saj mora nedovoljena gradnja v času odmere nadomestila obstajati, sicer upravni organ po logiki stvari nima več pravne podlage za odmero nadomestila. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov upravnega postopka in upravnega spora.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZGO-1 v petem delu pod naslovom "Inšpekcijsko nadzorstvo", v tretjem poglavju "Druge sankcije" predpisuje tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (157. člen). Po tej ureditvi je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (prvi odstavek) in sicer na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1 (peti odstavek). Zahteva za izdajo oz. spremembo gradbenega dovoljenja zaradi nedovoljene gradnje se zavrne, če investitor ne predloži potrdila o plačanem nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora (šesti odstavek).

9. Iz te zakonske ureditve (pa tudi iz nobene druge določbe ZGO-1) ne izhaja, da bi bil z njo določen prekršek oz. globa zanj. Kot pravilno opozarja toženka, je zakonodajalec to storil v šestem delu zakona, kjer so v 164. členu določno opredeljeni prekrški investitorja, med drugim tudi v zvezi z nelegalno gradnjo, in določena globa zanje, v 163. členu pa je določen tudi splošen zastaralni rok za te prekrške, namreč dve leti. Da nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni mogoče šteti za sankcijo zaradi prekrška, izhaja tudi iz prvega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne skupnosti določeno kot prekršek in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Kot že rečeno, nelegalna gradnja kot prekršek ni opredeljena v 157. členu ZGO-1, niti ta določba nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ne opredeljuje kot sankcije za prekršek. Razlogov za to, da bi bilo treba to nadomestilo obravnavati kot sankcijo za prekršek, ne navaja niti tožnik, tako da sodišče za to nima prav nobenega razloga oz. pravne podlage.

10. Enako velja tudi za tožnikovo stališče, da bi bilo treba nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora obravnavati kot odškodnino po določbah OZ. Ne le, da za kaj takega ni nobene podlage v že navedenih določbah 157. člena ZGO-1, temveč to očitno izhaja tudi iz drugega in tretjega odstavka tega člena, po kateri se vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora ugotavljata glede na vrsto, obseg in posledice nedovoljene gradnje, kriterije za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in način njegovega plačila pa z uredbo določi Vlada RS. Ne način plačevanja oz. izterjave, ne način določitve višine nadomestila torej ne poteka po pravilih civilnega oz. obligacijskega prava, temveč ostaja izključno na upravnopravnem področju. Tudi v tem pogledu sodišče torej nima nobene pravne podlage, da bi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora obravnavalo kako drugače kot posebno vrstno upravnopravne sankcije oz. po sistematiki ZGO-1 kot eno izmed "drugih sankcij" v primeru nedovoljene gradnje. Tudi v tem pogledu tožnik ni navedel nobenih konkretnejših razlogov, ki bi sodišču omogočili podrobnejši vsebinski preizkus njegovih stališč.

11. Ne ZGO-1, ne kateri drug zakon za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ne določa nobene časovne omejitve, za razliko od npr. prej navedenega 163. člena tega zakona, ki za prekrške, določene v okviru kazenskih določb ZGO-1, določa splošni zastaralni rok dveh let. Zato sodišče tudi v tem pogledu nima nobene pravne podlage, da bi sledilo tožnikovim navedbam o zastaranju odmere nadomestila.

12. Ne zakonsko besedilo, ne sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, pa ne daje niti podlage za stališče, da je nadomestilo mogoče odmeriti le v času, ko nelegalna gradnja obstaja oz. v času njene nelegalnosti. Po izrecnem stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 6/2015 je namreč upravni organ pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila vezan na inšpekcijsko odločbo, kasnejša odstranitev oz. sanacija nelegalnega posega v prostor, za katerega je bila izdana inšpekcijska odločba, pa na odmero nadomestila ne vpliva. Vrhovno sodišče RS se s tem v zvezi sklicuje tudi na vrsto svojih prejšnjih odločb, nič drugega pa po presoji sodišča ne izhaja niti iz odločbe X Ips 133/2006, na katero se sklicuje tožnik. Tudi v tej odločbi namreč Vrhovno sodišče RS poudarja vezanost odmere oz. plačila nadomestila na izrečen inšpekcijski ukrep oz. vlogo za legalizacijo. V času teh postopkov (torej izrečenega ukrepa oz. vloge za legalizacijo - op. sodišča) nezakonito zgrajen objekt še stoji in je zato prostor še vedno degradiran.

13. Če odmera ne bi bila vezana na stanje prostora v času izdaje inšpekcijske odločbe, temveč na stanje v neopredeljenem kasnejšem trenutku, bi to pripeljalo do izrazito neenakega in tudi nezakonitega obravnavanja zavezancev, saj njihova obveznost ne bila odvisna od značilnosti njihovega posega v prostor, kot to nedvoumno določa drugi odstavek 157. člena ZGO-1, temveč od tega, ali je pristojni organ izdal odločbo pred, med ali po sanaciji posega. Da je bil namen zakonodajalca drugačen, nenazadnje kaže tudi določba šestega odstavka 157. člena, ki izdajo gradbenega dovoljenja za nedovoljeno gradnjo brez izjeme veže na plačilo - in s tem logično tudi na odmero - nadomestila.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar ni obrazložil, kaj želi glede na prej navedene tožbene navedbe s temi dokazi dokazati oz. kako bi lahko izvedba teh dokazov vplivala na izid postopka. Sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.