Jedro

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v primerih osebnih kaznivih dejanj je praviloma izključena in načeloma velja, da je toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev. Izjemoma je mogoča le, ko je podana identičnost oškodovanca. Če pa gre za t.i. sestavljena kazniva dejanja (primer kaznivega dejanja ropa), ki so osebna zaradi tega, ker ima eno od kaznivih dejanj iz zakonskega dejanskega stanu naravo osebnega kaznivega dejanja, pa identičnost oškodovanca, zoper katerega je bila uporabljena sila ali grožnja, ni prevladujoče merilo za opredelitev več dejanj kot nadaljevanega kaznivega dejanja.

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju ropa kot (edini) variabilni kriterij ne zadostuje okoliščina, da sta bili posamični dejanji v okviru nadaljevanega storjeni proti vrstnikom. V tem primeru ne gre za izkoriščanje enake priložnosti za storitev kaznivega dejanja ampak za vprašanje morebitne identičnosti oškodovanca. Zgolj ena lastnost, ki je skupna vsem oškodovancem, ne zadostuje zahtevi povezovalnega kriterija.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obs. M.H. in S.Š. spoznalo za kriva v uvodu navedenih nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine, storjene v sostorilstvu, izsiljevanja in ropa ter kaznivega dejanja majhne tatvine, storjene v sostorilstvu. Vsakemu je bila izrečena enotna kazen štirih let zapora, obs. H. pa v kazen vštet čas, prestan v priporu in hišnem priporu. Obs. R.Z. pa je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Ob uporabi omilitvenih določil mu je bila izrečena kazen enega leta zapora. Odločeno je bilo o premoženjskopravnih zahtevkih in o odvzemu premoženjske koristi. Vsi trije so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev, očeta obs. M.H. in okrožne državne tožilke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, medtem ko potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.

Vrhovni državni tožilec je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, naj se ugotovi, da je bil kazenski zakon kršen na način, kot ga ima v mislih določba 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojena M.H. in S.Š. sta bila namreč spoznana za kriva pod točkama III in V v izreku sodbe opisanih kaznivih dejanj ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ. Prvo dejanje je bilo storjeno na škodo I.H., drugo pa na škodo G.C. in G.O. Dejanja so bila pravno opredeljena kot eno nadaljevano kaznivo dejanje ropa, kar pa ni pravilno, saj gre za najmanj dvoje kaznivih dejanj. To je izpodbijala tudi okrožna državna tožilka v pritožbi. V danem primeru konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni dopustna, saj je pri osebnih kaznivih dejanjih kaznivih dejanj toliko, kot je oškodovancev. S tem ko je sodišče uporabilo določbe tretjega in prvega odstavka 213. člena KZ le za eno kaznivo dejanje in izreklo le eno kazen namesto najmanj dveh, sodišče zakona za drugo kaznivo dejanje ropa iz tretjega in prvega odstavka 213. člena KZ ni uporabilo.

Obsojena M.H. in S.Š. na zahtevo nista odgovorila (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Osebna kazniva dejanja so tista, kjer je napadena oseba ali osebnostne vrednote. V prvi vrsti so to a) kazniva dejanja, kjer so posebni objekti kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije - URS) oziroma katere od njihovih komponent (npr. spolne celovitosti kot dela telesne celovitosti). V ta okvir sodijo kazniva dejanja zoper življenje in telo, nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, nekatera kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino.

V krog osebnih kaznivih dejanj pa se uvrščajo tudi tista, b) kjer gre sicer za druge posebne objekte varstva od prej navedenih (npr. premoženje, javni red in mir), vendar pa je opis osebnega kaznivega dejanja njihov sestavni del. Gre za primere t.i. sestavljenih kaznivih dejanj, ko je v zakonskem dejanskem stanu posameznega kaznivega dejanja združeno dvoje ali več kaznivih dejanj in ima eno od njih naravo osebnega kaznivega dejanja. Mednje sodi tudi kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 213. člena KZ in njegovi kvalificirani obliki po naslednjih dveh odstavkih, saj je v zakonskem dejanskem stanu združeno kaznivo dejanje tatvine po 211. členu KZ in kaznivo dejanje prisiljenja po 142. členu KZ. Zaradi slednjega je rop tudi osebno kaznivo dejanje: uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo zaradi odvzema stvari je usmerjena proti določeni osebi oziroma njeni osebni integriteti.

Kar zadeva konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja v primerih osebnih kaznivih dejanj je ta praviloma izključena. Drugačno ravnanje bi uveljavilo situacijo, ko bi se poseg v osebnostno integriteto določene osebe "utopil" v nizu drugih podobnih ravnanj storilca kaznivega dejanja na škodo drugih oseb, ki bi se zaradi posameznih povezovalnih dejavnikov štela za eno samo (nadaljevano) kaznivo dejanje. To pa z vidika osebnostnih pravic kot ustavno varovane kategorije in lastnih vsakemu posamezniku posebej ne bi bilo sprejemljivo. Konstrukcija je zato izjemoma mogoča le v primerih, ko je podana identičnost oškodovanca (variabilni kriterij, ki s tem dobiva status konstantnega) in še takrat je treba presoditi vse okoliščine posameznega primera. Načeloma je torej res mogoče reči: kolikor oškodovancev, toliko kaznivih dejanj. V tem smislu je to pravilo mogoče uveljaviti pri kaznivih dejanjih iz točke a).

Pri kaznivih dejanjih pod točko b) pa je položaj kljub (tudi) osebni naravi le-teh nekoliko drugačen, zaradi česar nadaljevano kaznivo dejanje ne bo tako izjemno kot pri dejanjih iz točke a). V nadaljevanju bo govora le o kaznivem dejanju ropa, ki je predmet zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi določenih skupnih točk pa bo povedano vendarle mogoče uporabiti tudi pri drugih sestavljenih kaznivih dejanjih. Razlogi za začetno trditev v tem odstavku so naslednji: Pri kaznivem dejanju ropa je treba upoštevati, da imamo nemalokrat dve ali več oseb, ki so prizadete zaradi ropa, torej oškodovancev v širšem smislu. Mišljeni so primeri, ko v eni osebi nista združena na eni strani lastnik - pravna ali fizična oseba, ki je bil oškodovan zaradi odvzema stvari, na drugi strani pa oseba, proti kateri je bila zaradi odvzema stvari uporabljena sila, grožnja (primer ropa na bencinski črpalki, ko je na premoženjskem področju oškodovana pravna oseba, sila ali (in) grožnja pa je bila uporabljena proti zaposlenim). Zato imamo v taki situaciji oškodovanca zaradi tatvine in oškodovanca zaradi prisiljenja. Vendar je v smislu 6. alineje 144. člena ZKP v kazenskem postopku, ki se vodi zoper storilca kaznivega dejanja ropa, kot oškodovanec v ožjem smislu pravno relevanten prvi. To je izraz dejstva, da je posledica tega kaznivega dejanja poškodba oziroma poseg v premoženje, do katerega pride z izvršeno tatvino, medtem ko je uporaba sile ali grožnje zgolj sredstvo za njeno izvršitev. Slednje preraste v samostojno kaznivo dejanje šele v primeru, če storilec pri tem povzroči najmanj hudo telesno poškodbo in pride do steka s kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe po 134. ali posebno hude telesne poškodbe po 135. členu KZ. Vsaka poškodba manjše intenzitete pa je konzumirana v ropu. Da je to v osnovi premoženjski delikt in da je zakonodajalec dal prednost njegovi premoženjski naravi, pa konec koncev kaže njegova uvrstitev v poglavje o kaznivih dejanjih zoper premoženje. Zatorej v teh primerih identičnost oškodovanca, zoper katerega je bila uporabljena sila ali (in) grožnja, ne more biti - poleg konstantnih kriterijev - prevladujoče ali celo absolutno merilo za združevanje posamičnih dejanj na skupni imenovalec nadaljevanega kaznivega dejanja. Težišče je vendarle na oškodovancu, ki je to postal zaradi tatvine.

V navedenem okviru je zato mogoče odgovoriti na vprašanja, ki jih odpira zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s pravno kvalifikacijo dejanj iz III. in V. točke izreka prvostopenjske sodbe: ali sta to glede na število oškodovancev dve ali celo tri kazniva dejanja (slednje je kot odprta možnost nakazana v zahtevi za varstvo zakonitosti) ali pa nadaljevano kaznivo dejanje.

Pri dejanju, storjenem na škodo G.C. in G.O. (V. točka) je treba reči, da gre za eno samo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 213. člena KZ, saj so obsojenci ob istem dogodku, istem času in praktično na enem mestu ter z enim ravnanjem, sestavljenem iz nekaj aktov uporabe grožnje in sile, izvršili kaznivo dejanje tatvine. Glede razmerja do dejanja, storjenega na škodo I.H. (III. točka), pa je treba ugotoviti, da dejanji ne tvorita nadaljevanega kaznivega dejanja. Navedena konstrukcija je mogoča takrat, ko so podani ne le formalni pogoji (kriteriji), ki posamična dejanja povezujejo v celoto, ampak ko to tudi življenjsko in ne le pravno gledano pomenijo eno. Prav variabilni kriteriji pa so tisti, ki z življenjskega stališča določajo to enovitost (seveda če odmislimo, da morajo biti konstantni tako ali tako podani). Zato se nemalokrat ne bi smeli zadovoljiti le z navedbo enega samega in še to zgolj zaradi zadostitve formalnim pogojem, ampak bi morali v tem pogledu poiskati več stičnih točk. Tako je bil kot variabilni kriterij v izpodbijanih sodbah navedena okoliščina, da sta bili dejanji storjeni proti vrstnikom, kar je višje sodišče štelo kot izkoriščanje enake priložnosti (l. št. 370). Po mnenju Vrhovnega sodišča pa se ta okoliščina lahko navezuje zgolj na pojem oškodovanca in njegovo morebitno identičnost, ki pa v konkretnem primeru ni podana. Zgolj ena lastnost, ki je skupna vsem oškodovancem, ne zadostuje zahtevi povezovalnega variabilnega kriterija. Ker tega ni, dejanji pa niti v življenjskem smislu ne predstavljata nekaj, za kar bi bilo mogoče reči, da je eno dejanje, navedena pravna konstrukcija ni bila pravilno uporabljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitost se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vsebinsko to pomeni, da se uveljavljena kršitev preizkusi le v okviru v njej navedenih okoliščin. Ker je vrhovni državni tožilec v zahtevi izpostavil le kriterij osebnosti oškodovancev kot odločujoč, vendar zgolj v povezavi s pojmom osebnega kaznivega dejanja, konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pa je bila nepravilno uporabljena iz drugega razloga, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).