Jedro

Upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči v sporih o njihovih pravicah in koristih, sam pa je aktivno legitimiran kot stranka, če od lastnika izterjuje stroške, ki jih je sam predhodno plačal iz svojih sredstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.1.1995, opr. št. III I 234/95 ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 40,00 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in celoti ugodi tožbenemu zahtevku podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni sprejemljivo stališče prvega sodišča, da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana za izterjavo stroškov, saj je po 28. čl. Stanovanjskega zakona ena izmed nalog upravnika tudi ta, da razdeljuje stroške in izterja prispevke skladno s pogodbo o upravljanju. Razdeljevanje stroškov je naloga, ki jo opravlja upravnik za lastnike in ne gre za zastopanje lastnikov, da bi bilo mogoče govoriti o nastopanju v svojem imenu ali v imenu koga drugega. Smisel obveznega imenovanja upravnika je tudi izterjava prispevkov, kar daje podlago za zaključek, da je za izterjavo stanovanjskih stroškov legitimiran upravnik. Prvo sodišče pa tudi ni zavzelo nikakršnega stališča do trditve tožeče stranke, ki je podprta z obsežno dokumentacijo, da je tožeča stranka stroške obratovanja kot upravnik redno poravnavala. Iz dokumentov je razvidno, da je stroške za opravljanje storitve v korist tožene stranke poravnala tožeča stranka. Materialna podlaga za vtoževano terjatev je tako tudi ZOR. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je ugotovilo, da tožeča stranka kot pooblaščen upravljalec stanovanjske hiše in s tem tudi zakoniti zastopnik lastnikov večstanovanjske hiše 28 v Ljubljani ni aktivno legitimirana in sicer, da v svojem imenu od toženke sodno izterjuje stroške porabe tople in hladne vode, obratovalne stroške ter stroške odvoza smeti in ogrevanja, hkrati pa tudi izraža stališče, da bi lahko tožeča stranka navedene stroške v svojem imenu izterjavala le v primeru, da bi te stroške plačala sama iz svojih sredstev. Prav slednje prvostopno stališče pa je po oceni pritožbene stopnje tista okoliščina, ki jo tožeča stranka utemeljeno poudarja v svoji pritožbi, ko navaja, da iz predložene dokumentacije (računov) izhaja, da je tožeča stranka stroške za opravljene storitve v korist toženke poravnala sama iz svojih sredstev. V zvezi s to pritožbeno trditvijo in ko se pritožba sklicuje na predložene dokaze, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče glede aktivne legitimacije tožeče stranke preuranjeno odločilo oziroma, da za svojo odločitev ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Če je tožeča stranka sama iz svojih sredstev poravnala stroške za porabo tople in hladne vode, obratovalne stroške, stroške odvoza smeti in stroške ogrevanja, je te stroške plačala namesto toženke in je tedaj tožeča stranka aktivno legitimirana v tej pravdi. V takem primeru tožeča stranka ne nastopa kot zakoniti zastopnik v smislu 29. čl. Stanovanjskega zakona, ki v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih. Zato bo treba v novem postopku s ponovitvijo doslej izvedenih dokazov razjasniti vprašanje, ali je tožeča stranka iz svojih sredstev (ne pa iz skupnih sredstev lastnikov stanovanj) poravnala tiste stroške, ki bi jih sicer morala plačati toženka. Od teh ugotovitev bo tudi odvisna materialnopravna pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku. Zgolj iz teh razlogov je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožeče stranke ter razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.