Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik ob ustrezni skrbnosti navedbe v zvezi z izpiskom TRR (in dokaz) podati toliko časa pred narokom, da bi se toženka lahko do njih opredelila, najmanj pa toliko časa, da zaradi tega ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 286a. člena ZPP strankam tudi med glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dodatno obrazložijo predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke itd., vendar tak poziv ni obligatoren, kar še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnika zastopala kvalificirana oseba. Ker je šele na zadnjem naroku navajal nova dejstva in predložil nov dokaz, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nekrivda tožnika ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede plačila 813,00 EUR regresa za letni dopust za leto 2019 (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in za obračun 1.320,00 EUR bruto nadomestila za neizrabljen letni dopust oziroma po odvodu dajatev plačilo neto zneska z obrestmi od 3. 10. 2019 do plačila (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna regrese za letni dopust, in sicer za leto 2015 v višini 790,73 EUR, za leto 2016 v višini 790,73 EUR, za leto 2017 v višini 804,96 EUR in za leto 2018 v višini 842,97 EUR, ter mu izplača neto zneske z obrestmi, ki tečejo vsakokrat od 2. 7. v tekočem letu do plačila; naložilo ji je tudi obračun 4.754,57 EUR odpravnine in izplačilo neto zneska z obrestmi, ki tečejo od 16. 1. 2020 do plačila (točka III izreka). Glede odvoda davkov in prispevkov je tožbo zavrglo (točka IV izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov in vztraja pri nezakonitosti odpovedi. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Napačno je stališče o prekluziji navedb, ki jih je tožnik podal na naroku dne 27. 8. 2021 v zvezi z izpiski TRR toženke. Sodišče je toženki na naroku 17. 6. 2020 naložilo predložitev teh dokazov. Vloga toženke s temi podatki mu je bila brez poziva sodišča oziroma brez pravnega pouka glede teka rokov za opredelitev vročena šele 5. 5. 2021. Ni mu mogoče očitati krivde v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP, saj ni odgovoren za nastanek okoliščin, zaradi katerih je relevantne dokaze prejel tako pozno. Sodišče ga je zavedlo, ker ga ob vročitvi dokazov ni seznanilo, da se mora do njih opredeliti v primernem času, pri čemer ni nič kazalo na to, da bo na naslednjem naroku zadevo zaključilo. Tožnik je z naknadnimi navedbami v zvezi s predloženim dokazom zgolj konkretiziral predhodne trditve o tem, da je toženka po podaji odpovedi še naprej nemoteno poslovala. Njegove navedbe z dne 27. 8. 2021 zato niso bile novota. Iz trditvene in dokazne podlage toženke ne izhaja, da je pred podajo odpovedi ali ob njeni podaji dejansko obstajal poslovni razlog. Ni dokazala, da je pred podajo odpovedi sprejela poslovno odločitev o spremembi dotedanje organizacije podjetja in da je takšno poslovno odločitev pričela v praksi udejanjati. Trditveno in dokazno podlago je sproti prilagajala trditvam tožnika o neobstoju odpovednega razloga. Sodišče je oceno o poslovnem razlogu oprlo pretežno na listinsko dokumentacijo toženke iz obdobja več mesecev po podaji odpovedi (vloga za spremembo samostojne podjetnice z dne 22. 1. 2020, pogodba o zaposlitvi toženke z dne 3. 2. 2020) ter na izpovedi prič o okoliščinah poslovanja več mesecev po podaji odpovedi, medtem ko je izpovedi tožnika in A. A. o tem, da pred ali ob podaji odpovedi odpovedni razlog ni obstajal, povzelo skopo, ne da bi opravilo dokazno oceno. Za poslovno odločitev toženke pred podajo odpovedi niso obstajale dejanske okoliščine v sferi njenega poslovanja. Sodišče je njeni izpovedi glede poslovnega dogajanja v letu 2020 nekritično sledilo kljub dejstvu, da poslovni dogodki iz leta 2020 niso pomembni, ampak so relevantni poslovni dogodki iz druge in tretje četrtine poslovnega leta 2019. Nepravilen je zaključek, da ne obstoji pravna podlaga, ki bi ji prepovedovala svobodno in prostovoljno odločitev o tem, kako bo opravljala gospodarsko dejavnost, in da je lahko povod za odpoved tudi razpad zunajzakonske skupnosti. Toženka o tem ni podala trditev. Sodišče je mimo navedb strank oziroma v nasprotju s tožnikovimi zaključilo, da je toženka reorganizacijo podjetja dejansko izvedla že septembra 2019 in da je bilo v posledici ukinjeno tožnikovo delovno mesto, zaradi česar sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti kršitvi sta podani tudi zato, ker je sodišče mimo navedb in dokazov strank oziroma v nasprotju z navedbami tožnika zaključilo, da naj bi prišlo do razpada zunajzakonske skupnosti že dalj časa pred 16. 9. 2019. Sodišče ni ocenilo vseh dokazov tožnika, po drugi strani pa je nekritično sledilo izpovedbi toženke ter tožniku nenaklonjenih prič B. B., C. C., D. D., E. E.) in z njihovimi izpovedbami nadomestilo trditveno podlago toženke, ki ni navajala ničesar o lokacijah na območju F., na katerih po odpovedi še naprej opravlja dejavnost prodaje vozil. Ni jasna materialnopravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede odločilne okoliščine, t. j. ali je reorganizacija potekala že septembra 2019, se sodišče ni opredelilo. V času podaje odpovedi potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi še ni prenehala, ampak je obstajala še naprej. Reorganizacija se je pričela šele v januarju 2020, ko je toženka sprejela odločitev o spremembi glavne dejavnosti in o prenosu dejavnosti prodaje vozil na sedež podjetja (G.), ter ko je februarja 2020 poiskala dodatno zaposlitev, medtem ko je v času od 30. 9. 2019 do 22. 1. 2020 poslovala nemoteno in v nezmanjšanem obsegu. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prvostopenjska sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju, zato je bil preizkus sodbe mogoč. Zmotna je pritožbena navedba, da materialnopravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka ni jasna, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je pravilno dokazno ocenilo, materialnopravno pravilno zaključilo, da je odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi obstajale trditve strank za zaključek sodišča, da je toženka reorganizacijo izvedla že v letu 2019, da je zunajzakonska skupnost med strankama prenehala že pred letom 2019, ter tudi zato, ker naj bi sodišče glede razlogov za podajo odpovedi ne upoštevalo tožnikovih navedb ali pa jih je upoštevalo napačno, medtem ko je navedbam toženke sledilo nekritično. Kršitev iz citirane določbe je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba takih nasprotij ne konkretizira, njene navedbe pa je mogoče razumeti kvečjemu kot uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage (7. člen ZPP), ali kot nestrinjanje z dokazno oceno (8. člen ZPP). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi ti kršitvi nista podani.

8. Zmoten je očitek, da sodišče zaradi napačne ugotovitve prekluzije neutemeljeno ni upoštevalo navedb tožnika v zvezi s podatki iz toženkinega izpiska TRR, ki jih je podal na naroku dne 27. 8. 2021, zaradi česar naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je izpiske predložila z vlogo z dne 22. 4. 2021, ki je bila tožniku posredovana 5. 5. 2021. Ker je sodišče prve stopnje 10. 6. 2021 tožniku poslalo vabilo na narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 27. 8. 2021, je imel tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj časa, da bi se do prejetih izpiskov toženke opredelil pravočasno, torej tako, da se zaradi upoštevanja njegovih navedb in predloženega dokaza na naroku 27. 8. 2021 postopek ne bi zavlekel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi ob ustrezni skrbnosti moral navedbe v zvezi z izpiskom TRR (in dokaz) podati toliko časa pred narokom, da bi se toženka lahko do njih opredelila, najmanj pa toliko časa, da zaradi tega ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 286a. člena ZPP strankam tudi med glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dodatno obrazložijo predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke itd., vendar tak poziv ni obligatoren, kar še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnika zastopala kvalificirana oseba. Ker je šele na zadnjem naroku navajal nova dejstva in predložil nov dokaz, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nekrivda tožnika ni podana. Pritožba zmotno meni, da ne gre za nove navedbe in dokaz. Na zadnjem naroku je namreč predložil fotokopijo izpiska TRR toženke z zabeležkami, za kakšna nakazila oziroma transakcije naj bi v posameznih primerih šlo (prodaja, fizična prodaja, provizija), česar v dotedanjem postopku ni predložil. Na tem naroku je podal tudi nove navedbe, in sicer, da gre za nakazila znanih poslovnih partnerjev, ter da je upoštevaje to okoliščino označil nakazila, ki so predmet prodaje avtomobilov, provizije zavarovalnih poslov, nakazila bank od prodanega avtomobila in provizije bank od financiranja prodaje vozila, česar v dotedanjem postopku prav tako še ni navajal. Ker bi moral pripravljalno vlogo v skladu s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP tudi brez poziva sodišča predložiti dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče vročiti toženki pravočasno pred narokom (da zaradi zagotovitve njene pravice do izjavljanja ne bi bila potrebna preložitev naroka), se pritožba ne more sklicevati, da sodišče tožniku ni "nakazalo", da bo 27. 8. 2021 zaključilo obravnavo, oziroma da ga je s tem, ko ga ni pozvalo k podaji odgovora na pripravljalno vlogo toženke in mu določilo roka za opredelitev, zavedlo. Prav tako ni bistveno, da je bila toženka na predložitev dokazila pozvana 17. 6. 2020, predložila pa ga je šele 22. 4. 2021, saj se tožnikova krivda v smislu 286. člena ZPP ne presoja po tem, koliko časa je minilo od 17. 6. 2020 do takrat, ko je toženka predložila dokaz, temveč glede na to, da je imel tožnik od prejema listin do naroka 27. 8. 2021 dovolj časa za podajo pravočasnega odgovora na toženkino vlogo. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik hotel z dokaznim predlogom za pridobitev izpisa prometa na TRR toženke dokazati, da je ta tudi po podaji odpovedi v enakem obsegu in nemoteno pridobivala prihodke, to dejstvo pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo že na podlagi predloženih poslovnih izkazov, katerih podatkov pritožba ne izpodbija.

9. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajni referent, kot kraj opravljanja dela pa je bil določen poslovni prostor toženke na naslovu ..., F. Toženka mu jo je 30. 9. 2019 odpovedala iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je sprejela poslovno odločitev o prenehanju opravljanja dejavnosti prodaje in vzdrževanja motornih vozil in zmanjševanju obsega dejavnosti v PE F. ter o postopni ukinitvi te enote, zaradi česar bo tožnikovo delo postalo nepotrebno.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga. Nepravilno navaja, da bi morala pred podajo odpovedi sprejeti poslovno odločitev o spremembi dotedanje organizacije, torej (pisni) korporativni sklep, iz katerega bi že ob podaji odpovedi 30. 9. 2019 nesporno izhajalo, da bo prenehala opravljati dejavnost prodaje in vzdrževanja motornih vozil in zmanjšala obseg dejavnosti v PE F., zaradi česar bo tožnikovo delo postalo nepotrebno. Takšne obveznosti ji ZDR-1 ne nalaga. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženka vse aktivnosti v smeri reorganizacije pričela izvajati šele januarja 2020 oziroma da ni v celoti ukinila PE F., kot je to predvidela v odpovedi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v PE F. postopoma prenehala opravljati dejavnost trgovine z avtomobili in lahkimi motornimi vozili, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da PE F. sicer še vedno posluje, ne vpliva na drugačno presojo odpovednega razloga oziroma na zakonitost izpodbijane odpovedi. Toženka namreč v tej PE opravlja le še dejavnost zavarovanja, pa še to kot popoldanski s.p., glede na to, da je od 3. 2. 2020 redno zaposlena za polni delovni čas pri I. d. o. o. na delovnem mestu zavarovalne zastopnice.

11. Nepravilno je stališče pritožbe, da so za presojo utemeljenosti odpovednega razloga relevantni le dogodki iz poslovne sfere toženke v drugi in tretji četrtini poslovnega leta 2019. Glede na obrazložitev odpovedi, da bo postopoma prenehala opravljati dejavnost prodaje in vzdrževanja motornih vozil, je sodišče prve stopnje utemeljenost odpovednega razloga pravilno presojalo z vidika časa po podaji odpovedi, torej po 1. 10. 2019. Le na podlagi poslovanja toženke v času po odpovedi je lahko sprejelo zaključek o postopnem ukinjanju dejavnosti trgovine z vozili. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da se je po odpovedi obseg tega poslovanja toženke dejansko zmanjševal, čemur je sledil tudi formalni sklep o vpisu spremembe podatkov v Poslovni register Slovenije z dne 22. 1. 2020, iz katerega izhaja, da je toženka v PE F. spremenila glavno dejavnost, tako da namesto dejavnosti ... - Trgovina z avtomobili in lahkimi motornimi vozili sedaj opravlja dejavnost ... - Dejavnost zavarovanja, razen življenjskega, o čemer je tudi obvestila svoje komitente.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dejanske podlage, ki jo je toženka navedla v odpovedi. Te toženka v sodnem postopku ni razširjala, temveč je dokazala postopno opuščanje dejavnosti prodaje vozil. Glede na ugotovitev o postopnem ukinjanju dejavnosti prodaje vozil ni mogoče zaključiti, kot to trdi pritožba, da je toženka z navedbo o podaji vloge 21. 1. 2020 pri Poslovnem registru Slovenije za spremembo dejavnosti v PE F., prilagodila trditveno podlago navedbam tožnika. Takšno prilagajanje ne izhaja niti iz toženkine navedbe, da se je 3. 2. 2020 zaposlila v I. d. o. o. za polni delovni čas, saj tega dejstva pred sklenitvijo te pogodbe o zaposlitvi niti ni mogla navajati, iz njenih trditev pa je izhajalo, da je bila zaradi zmanjšanja prodaje vozil prisiljena najti drugo zaposlitev.

13. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da dokazna ocena v zvezi z obstojem poslovnega razloga ni v skladu z 8. členom ZPP, ker naj bi sodišče le skopo povzelo izpovedi tožnika in A. A. o tem, da v času pred podajo odpovedi oziroma ob podaji odpovedni razlog ni obstajal (ker do tedaj toženka ni sprejela nobene poslovne odločitve o reorganizaciji), ni pa ju dokazno ocenilo. Glede opredelitve do posameznih navedb oziroma izvedenih dokazov sta možna dva pristopa, oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake izpovedi posebej, ali pa odgovori bolj posredno, tako, da sledi strukturi obrazložitve, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za relevantne oziroma dejstev za dokazane (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002). Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ugotovilo obstoj poslovnega razloga, kot je bil opredeljen v sami odpovedi, razlogi sodišča, zakaj tožnikovim argumentom ni sledilo, pa so glede na vsebino prvostopenjske sodbe tožniku lahko znani. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je torej v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, vestna, skrbna ter analitično sintetična, poleg tega pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

14. Pritožba meni, da se toženka ne more sklicevati, da odločitve v zvezi s poslovanjem predstavljajo njeno avtonomno poslovno odločitev, saj za to po mnenju pritožbe niso obstajale okoliščine v sferi njenega poslovanja v času pred podajo odpovedi. Očitek ni utemeljen. Poslovni subjekt se lahko kadarkoli odloči za spremembo poslovanja, organizacijo delovnega procesa oziroma reorganizacijo, ne glede na poslovne rezultate. Pri presoji poslovnega razloga namreč ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, bistveno je le, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga (prim. sodbo VDSS opr. št. Pdp 744/2018 z dne 8. 11. 2018).

15. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje prvostopenjskega stališča, da ne obstoji pravna podlaga, ki bi toženki prepovedala svobodno in prostovoljno odločanje o tem, kako bo opravljala gospodarsko dejavnost. Razpad zunajzakonske zveze in skrhani odnosi med partnerjema lahko pomenijo nagib osebne narave, na podlagi katerega se je toženka odločila za spremembo dejavnosti v PE F. Do razpada zunajzakonske skupnosti je resda prišlo, vendar pa je toženka dokazala, da razpad zunajzakonske skupnosti ni bil razlog za podajo odpovedi. Zunajzakonska skupnost je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, razpadla že bistveno pred podajo odpovedi, toženka pa je dokazala obstoj poslovnega razloga. Ker je toženka navajala, da gre za njeno svobodno odločitev o organiziranju pridobitne dejavnosti, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da navedb v tej smeri ni podala.

16. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z navedbami tožnika ugotovilo, da je zunajzakonska zveza razpadla že dalj časa pred 16. 9. 2019 (ta datum je določil tožnik kot posledico konfliktnega dogodka med njim, tožnico in tožnikovo materjo, v katerem je posredovala policija), ker naj bi si stranki vse do zadnjega trudili rešiti partnersko zvezo in sta zato tudi obiskovali terapevta. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tudi v zvezi s to prvostopenjsko ugotovitvijo pritožba nepravilno navaja, da stranki nista dali navedb glede razpada zunajzakonske zveze pred 2019. Toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da zunajzakonska skupnost že dalj časa ne obstaja, s čimer je nasprotovala tožnikovi navedbi, da je odpoved posledica nedopustnega razloga, to je razpada zunajzakonske skupnosti, ki se je po tožnikovih navedbah "prekinila" 16. 9. 2019. Prvostopenjsko sodišče je z obširnimi razlogi, s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova, pravilno ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med strankama razpadla že pred letom 2019, pri tem pa je v zvezi s pritožbenim očitkom o obiskovanju terapevta ugotovilo, da sta se stranki 6. 5. 2019 res udeležili razgovora na CSD, kjer je toženka strokovni delavki navedla, da ni dobro, da s tožnikom ostaneta poslovna partnerja, ker to med njima povzroči največ prepirov, pri čemer se tožnik s takšnimi navedbami ni strinjal. Ta razgovor na CSD pa ne dokazuje, da je zunajzakonska skupnost takrat še obstajala. Ne gre tudi spregledati, da iz zapisnika CSD izhaja, da je bil CSD o sporu med strankama seznanjen s strani Policijske postaje F., obiskovanja terapevta pa tožnik v sojenju pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval ter ni navajal, kdaj naj bi se ta srečanja odvijala.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izpovedim toženke ter tožniku nenaklonjenih prič (B. B., C. C., D. D. in E. E.) in da je z izpovedmi teh prič nadomestilo trditveno podlago toženke, ki ni navajala ničesar o lokacijah prodaje vozil na območju F., na katerih naj bi po odpovedi še naprej opravljala dejavnost prodaje. Toženka je zaslišanje D. D., E. E. in C. C. predlagala v zvezi z dokazovanjem obsega poslovanja pred 30. 9. 2019 in po podaji odpovedi, ter tudi o tem, kje in kako je potekalo posredništvo pri prodaji vozil. Zaslišanje B. B. pa je predlagala v zvezi s trditvami tožnika, da ji pomaga pri prodaji avtomobilov, kar je toženka zanikala. Dokazni predlogi toženke glede navedenih prič so bili tako ustrezno substancirani.

18. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedim tožnika, A. A., J. J. in K. K. ter toženkinih klientov L. L., M. M. in N. N., da toženka avtomobile po podani odpovedi „skriva“ po različnih lokacijah v okolici F. Priče so namreč izpovedale, da so nakup oziroma prodajo vozil opravljale bodisi na svojem domu, bodisi v poslovni enoti družbe O. v F., nihče pa po pravilni ugotovitvi sodišča nakupa ni opravil v poslovni enoti toženke v F. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da vozila niso več locirana v PE F., zaključilo, da je onemogočena možnost fizičnega ogleda vozil s strani strank, da se ne izvaja več celosten pristop k stranki, ki je bil poslovni model toženke in po katerem je tožnik običajno za stranko pripravil vozilo, toženka pa je z njimi popila kavico in poklepetala ter s tem vzpostavila bolj pristen in prijateljski odnos. S tem je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje odpadla potreba po delu tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik opravljal predvsem fizična dela, ki so zajemala pranje avtomobilov na lokaciji PE F., čiščenje, servisiranje, menjavo gum, polnjenje klima naprav, pripravo in čiščenje avtomobilov za prodajo, skrb za urejenost avto salona in okolice ter čiščenje slednjih, kar se sedaj ne opravlja več. Pritožbeno sodišče ob tem ponovno izpostavlja že zgoraj navedeno dejstvo, da je bila kot kraj tožnikovega dela v pogodbi opredeljena lokacija PE F., kjer se prodajna aktivnost več ne izvaja, kar je potrdil tudi tožnik.

19. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil podan utemeljen odpovedni poslovni razlog. Tožbeni zahtevek za nezakonitost in razveljavitev izpodbijane odpovedi ter za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je zato utemeljeno zavrnilo.

20. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Odločitev, da toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), po kateri delodajalec v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid.