Jedro

Carinski organ mora v okviru 10-letnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Celje z dne 22.8.2001, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti tožeči stranki naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v znesku 15.823,00 SIT za blago, prijavljeno po uvozni carinski deklaraciji z dne 29.4.1992. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka s citirano carinsko deklaracijo ob uvozu uveljavljala veljavo 50 člena Carinskega zakona (CZ/76, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.) in v skladu z Navodilom za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ 1976 predložila tudi izjavo, da bo uvoženi repromaterial v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz, ki bo vrednostno presegal uvoz za najmanj 50 % in da bo izvoz izvršila v roku enega leta od dneva prehoda blaga čez carinsko črto (27.4.1992), torej najkasneje do 27.4.1993. Ker izvoz ni bil opravljen, je carinski organ po uradni dolžnosti carinskemu zavezancu naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v navedenem znesku.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in ugotavlja , da je v obravnavani zadevi sporno, ali so s prvostopno odločbo odmerjene in v plačilo naložene carinske obveznosti zastarale. Predmet obravnave v konkretnem postopku je tožničin uvoz zaradi izvoza, v katerem tožeča stranka na podlagi 50. člena tedaj veljavnega CZ 1976 ob uvozu blaga po carinski deklaraciji z dne 29.4.1992 ni plačala carine in drugih uvoznih dajatev, saj se je zavezala uvoženo blago v celoti uporabiti pri proizvodnji in ga v roku enega leta od dneva prehoda čez carinsko črto, torej najkasneje do 27.4.1993, s povečano vrednostjo najmanj za 50 % ponovno izvoziti. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi listine v spisih, je nastal carinski dolg 27.4.1993, ko je potekel enoletni rok za izvoz uvoženega blaga, kar med strankama tudi ni sporno. Upoštevaje določbo 182. člena CZ 1995 in določbo 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in 333/96, v nadaljevanju Uredba) je prvostopni carinski organ pravilno obračunal carinski dolg v skladu s predpisi, veljavnimi na dan nastanka carinskega dolga. Uporaba določb CZ 1976 pa velja tudi za reševanje vprašanja zastaranja carinskih obveznosti. Po določbi 56. člena CZ 1976 pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Tako že tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da je bil petletni zastaralni rok večkrat pretrgan z uradnimi dejanji pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga, in sicer z zapisnikom o naknadni kontroli uvoza blaga z dne 27.2.1997, nato je bil pretrgan z izdajo odločbe Carinarnice Celje z dne 22.5.1997, ter z izdajo drugostopne odločbe v pritožbenem postopku z dne 22.8.2001, izdano v ponovljenem postopku. Slednja je bila glede na datum nastanka plačila carinske obveznosti (27.4.1993) izdana tudi znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka. Zaradi navedenega so neutemeljeni tožbeni ugovori glede zastaranja pravice do naknadnega obračuna carinskega dolga. Tožeča stranka pa za svoje tožbene trditve, da bi lahko bil obračun predmetnih carinskih dajatev opravljen v roku petih let, od 1.1.1996 do 1.1.2001, nima pravne podlage v predpisih, na katere se sklicuje, niti v kakšnem drugem predpisu. Po presoji sodišča prve stopnje je obračun predmetnih carinskih dajatev in naložitev plačila le-teh zakonit, saj je bil opravljen pred iztekom relativnega in absolutnega zastaralnega roka za izterjavo carinskih obveznosti. V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in po zakonu utemeljena, zaradi česar je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odloči v skladu s tožbenim zahtevkom. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti spregledalo temelj tožničine tožbe, to je absolutno zastaranje zadeve. Nesporno je, da je 27.4.1993 za tožnico nastala obveznost plačila carinskih dajatev, pri čemer je ključnega pomena, da je 27.4.2003 potekel absolutni desetletni zastaralni rok. Zaradi navedenega je po mnenju tožeče stranke zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje o drugi prvostopenjski odločbi, izdani v ponovljenem postopku, ki naj bi bila izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka, saj je ključnega pomena drugostopenjska odločba tožene stranke. Že po samem zakonu je na podlagi te drugostopenjske odločbe postala prvostopenjska odločba pravnomočna in izvršljiva, vendar je pristojni carinski organ nikoli ni izvršil oziroma kakorkoli zahteval njene izvršitve, vse do danes. Za tožečo stranko je tako zaradi absolutnega zastaranja zadeva zaključena. Po mnenju tožeče stranke tudi ni možno upoštevati stališča sodišča prve stopnje, da dejstvo izdaje drugostopenjske sodbe po poteku zastaralnega roka ne vpliva na zakonitost te odločbe, saj za takšno stališče sodišče nima nobene podlage v zakonu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Tožena stranka ni podala odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v pritožbi sicer izrecno navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, "predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja," smiselno pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi namreč le zatrjuje, da je sodišče spregledalo temelj tožničine tožbe, in sicer absolutno zastaranje zadeve, kar pa je po vsebini materialnopravni ugovor, ne pa ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi če bi tožeča stranka pravilno in obrazloženo uveljavljala razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče slednjega ne bi presojalo, saj po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 le-ta ni dopusten kot revizijski razlog v upravnem sporu. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se namreč revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek istega člena). Revizijsko sodišče pa tudi ni preizkušalo bistvenih kršitev določb postopka, saj tožeča stranka v reviziji ni navedla, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Revizijsko sodišče je tako v obravnavanem primeru presojalo le uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava v upravnem sporu, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svojo presojo pravilno oprlo na določila Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.), upoštevaje, da je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. Navedeni zakon sicer nima izrecnih določil v zvezi z zastaranjem naknadnega obračunavanja carinskega dolga, temveč govori le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Glede na navedeno mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatev. To pomeni, da je po preteku tega roka kakršnakoli aktivnost carinskih organov brez pomena, saj ne more privesti do izterjave carinske obveznosti, ki pa je osnovni namen celotnega carinskega postopka.

Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ 1976 namreč pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

V obravnavani zadevi je ves čas postopka nesporno, da je carinska obveznost tožeče stranke nastala 27.4.1993. Sodišče prve stopnje pravilno pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je bil petletni relativni zastaralni rok, ki je tekel od nastanka carinske obveznosti dne 27.4.1993 do 26.4.1998, pretrgan z izdajo prve prvostopenjske odločbe Carinarnice Celje z dne 22.5.1997, ki je bila tožeči stranki vročena 30.5.1997, ter da je bila tudi druga prvostopenjska odločba, izdana v ponovljenem postopku, z dne 22.8.2001 (vročena tožeči stranki 27.8.2001), izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru pomembna izdaja drugostopenjske odločbe carinskega organa z dne 28.3.2003, s katero je postala prvostopenjska odločba dokončna, revizijsko sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je bila tudi ta izdana še pred iztekom absolutnega zastaralnega roka.

Ker so bila vsa navedena dejanja carinskega organa opravljena pred iztekom absolutnega zastaralnega roka, to je pred 26.4.2003, je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi absolutno zastaranje ni moglo nastopiti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke v zvezi z nezakonitostjo odločbe zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka kot neutemeljen. Ugovor tožeče stranke, da pristojni carinski organ nikoli ni izvršil oziroma zahteval izvršitve prvostopenjske odločbe, pa na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati, saj za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe ni relevanten. Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.