Jedro

Logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva obrazložitev pa je v izpodbijani sodbi, kot že rečeno, izostala. Sodišče prve stopnje se namreč do navedenih zaključkov izvedenca, ki bi lahko kazali tudi na obdolženkino neprištevnost, sploh ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj torej kljub vsemu navedenemu šteje, da je bila obdolženkina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana.

Izrek

Ob reševanju pritožb obdolženkinega zagovornika in okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.H. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obdolženki je bila izrečena enotna kazen 20 let zapora, v izrečeno kazen pa ji je bil vštet čas, ko ji je bila odvzeta prostost. V skladu s 73. členom KZ-1 je bil obdolženki odvzet nož, uporabljen pri kaznivem dejanju, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bila obdolženka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa so obremenili proračun.

2. Zoper takšno sodbo sta se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožila obdolženkin zagovornik ter okrožna državna tožilka.

Obdolženkin zagovornik je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe podrejeno pa, da kaznivo dejanje pod točko 1) izpodbijane sodbe pravno opredeli po 117. členu KZ-1, v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in obdolženki izreče temu primerno nižjo kazensko sankcijo, glede obdolženi očitanega kaznivega dejanja pod točko 2) pa je predlagal, da pritožbeno sodišče izreče oprostilno sodbo iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP. Podrejeno je zagovornik predlagal še, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Okrožna državna tožilka pa je pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno sojenje in odločanje prvostopnemu sodišču, podrejeno pa, da v primeru, v kolikor ne ugotovi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in z dejanjem, opisanim pod točko 2) obtožnice, za kaznivo dejanje poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter obdolženki določi posamične kazni 27 in 14 let zapora ter izreče enotno kazen 30 let zapora.

3. Glede na to, da je obdolžena M.H. predlagala, da jo sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo vse procesne udeležence, ki so se seje tudi udeležili.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal naslednje:

4. Bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja obdolženkin zagovornik, ker pri ogledu kraja kaznivega dejanja ni bil najden drugi, manjši nož, ni podana. Okoliščina, da eden izmed nožev, in sicer manjši od nožev, s katerim je obdolženka izvršila obravnavano kaznivo dejanje, ni bil najden, ne predstavlja odločilnega dejstva, saj se konkretni nož ali velikost le-tega, ne nanaša na dejstva, ki so predmet obtožbe oziroma na odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo.

5. Pa tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za pritegnitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, ne predstavlja v pritožbi obdolženkinega zagovornika zatrjevane kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev dokaznih predlogov, tudi dokaznega predloga, ki ga v pritožbi izpostavlja zagovornik, razumno utemeljilo na strani 22 svoje sodbe. V kolikor pa zagovornik meni, da je bila odločitev prvostopnega sodišča v tej smeri zmotna, ker ne soglaša z vsebino prvostopne obrazložitve, oziroma ne soglaša z vsebino in zaključki navedenega izvedenskega mnenja, pa s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve, temveč graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. 6. Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo v pritožbi okrožne državne tožilke uveljavljane bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pri določitvi posameznih kazni obdolženki in pri izreku enotne kazni ni navedlo še določbe tretjega odstavka 29. člena KZ-1, zaradi česar bi naj bil po oceni okrožne državne tožilke izrek sodbe nerazumljiv. Izrek prvostopne sodbe namreč zaradi navedenega ni nerazumljiv in vsebuje vse potrebne zakonske določbe, posamezne kazni pa so bile določene, enotna zaporna kazen pa je bila izrečena znotraj za ta dejanja predpisanih kazni.

7. Je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 383. člena ZKP, ugotovilo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, te ki jih ima, pa so pomanjkljivi in nejasni, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev pa ima vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

8. V obrazložitvi svoje sicer obširne sodbe, prvostopno sodišče v pretežni meri povzema in navaja dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, dokazna ocena pa je skopa, brez navedbe konkretnih razlogov, zakaj sodišče določena odločilna dejstva šteje za dokazana ali nedokazana.

9. Svojo dokazno oceno o obdolženkini prištevnosti oziroma zmanjšani prištevnosti sodišče v pretežni meri gradi na mnenju izvedenca mag. M.V., dr. med., sodnega izvedenca psihiatra, ki ga je kot izvedenca pritegnilo v postopek. Navedeni izvedenec je podal izvedensko mnenje in izvid z več dopolnitvami, večkrat pa je bil tudi zaslišan na glavni obravnavi, kjer je obrazlagal in pojasnjeval svoje zaključke, odgovarjal pa je tudi na vprašanja.

10. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, „da je izvedenec mag. .M.V. prepričljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in tako sodišče v njegove ugotovitve ne dvomi“ (točka 30 izpodbijane sodbe). Sodišče je tako povzelo ugotovitve in navedbe izvedenca tudi v delu, ko je navajal, da je bila sposobnost obdolženke razumeti pomen svojega dejanja v celoti ohranjena, sposobnost obdolženkinega obvladovanja pa je bila najprej delno, vendar ne bistveno zmanjšana, po vključitvi matere v dogajanje pa je pri obdolženki postopoma prišlo do stanja zožene zavesti in se je stopnja nesposobnosti obvladovanja pri obdolženki še poglobila oziroma dosegla že bistvene dimenzije. Vse, kar se je dogajalo kasneje, pa je bilo posledica tega, ker se obdolžena ni mogla več ustaviti. Šlo bi naj za situacijo, ko je „enemu padla tema na oči ali zavesa“. Ob navedenem je sodišče zaključilo še (točka 29), da ni mogoče trditi, da bi bila obdolženkina sposobnost razumevanja kakor koli prizadeta. V točki 35 pa je sodišče kljub trditvam, da se obdolženka ni mogla ustaviti (da je šlo za stanje, ko nekomu pade zavesa oziroma tema na oči...) zaključilo, da je bila obdolženka ob obravnavanih dejanjih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, saj je bila njena zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana.

11. Takšni zaključki prvostopnega sodišča pa so ne le povsem nejasni, temveč v nasprotju tudi sami s seboj. Kot to v svoji pritožbi smiselno zatrjuje tudi obdolženkin zagovornik, sicer v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, namreč storilec, ki svojega ravnanja ne more imeti v oblasti ni bistveno zmanjšano prišteven, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče, temveč neprišteven. Prvostopno sodišče pa v svoji sodbi ni pojasnilo, zakaj meni, da je bila obdolženka kljub temu, da se ni mogla ustaviti „le“ bistveno zmanjšano prištevna, kot se ji je to očitalo v obtožbi in je povzeto tudi v izreku izpodbijane sodbe, pri čemer je v skladu z 29. členom KZ-1 neprišteven tisti storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja, ne le, da ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ampak tudi, če ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.

12. Duševno stanje obdolženke, njena prištevnost v času izvrševanja obravnavanih kaznivih dejanj pa je vsekakor odločilno dejstvo, saj je neprištevnost tudi razlog za izključitev krivde. Za obrazložitev odločilnih dejstev pa ne zadošča, da sodišče pove le, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo, temveč mora navesti tudi konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje tega ni pojasnilo, saj ni navedlo, zakaj je kljub že navedenemu (da se obdolženka ni mogla ustaviti …) štelo, da je obdolženka ravnala v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe v celoti povzelo že omenjeno mnenje in izvid izvedenca mag. V., le-ta pa je ob svojem zaslišanju ob dopolnitvi svojega izvida in mnenja (list. št. 1012 in nadaljnje) govoril tudi o afektivnem stanju obdolženke, o njeni zoženi zavesti, stopnjevanju čustvenega naboja, o afektu, ki je nastopil z vključitvijo matere v dogajanje, ko je obdolženka na hodniku sledila materi v stanju, ko bi se „tedaj le težko ustavila“ (list. št. 1022), v nadaljevanju pa je isti izvedenec, kot že navedeno (list. št. 1139) ocenil, da je bilo dogajanje na hodniku posledica tega, da se obdolženka (sploh) „ni mogla več ustaviti“. Navedeno, torej navedbe, da bi se obdolženka ob svojem ravnanju le težko ustavila oziroma se sploh ni mogla več ustaviti, pa ob očitku bistveno zmanjšane prištevnosti obdolženke, vsekakor terja ustrezno obrazložitev. Le-ta, torej logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva obrazložitev pa je v izpodbijani sodbi, kot že rečeno, izostala. Sodišče prve stopnje se namreč do navedenih zaključkov izvedenca, ki bi lahko kazali tudi na obdolženkino neprištevnost, sploh ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj torej kljub vsemu navedenemu šteje, da je bila obdolženkina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana.

13. Izostanek navedenih razlogov predstavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, navedena kršitev pa, kot je že povedano, ima vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku, bo prvostopno sodišče odpravilo navedene kršitve, pri čemer bo posebno skrbnost in pozornost namenilo tudi ugotavljanju obdolženkine prištevnosti v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Ocenilo bo, ali vendar-le za razjasnitev zadeve ne bi bilo koristno v postopek pritegniti poleg mag. V. še kakšnega drugega izvedenca ustrezne stroke, morda tudi Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, kot je to sicer že predlagal tudi obdolženkin zagovornik. Prvostopno sodišče pa bo skrbno proučilo tudi vsa ostala pritožbena izvajanja obeh pritožnikov, ki se nanašajo na dejansko stanje te obravnavane zadeve, katere predmet sta izredno hudi kaznivi dejanji, saj se zaradi ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče s temi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve tokrat ni moglo ukvarjati. Vse navedeno pa bo prvostopno sodišče lažje storilo s spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel stališča. 15. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja še, da glede nato, da tudi kršitve kazenskega zakona oba pritožnika uveljavljata v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker bi naj prvostopno sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, zaradi česar se pritožnika v pritožbah zavzemata za drugačno pravno kvalifikacijo obdolženki očitanih kaznivih dejanj, se pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, glede na naravo tokrat ugotovljenih kršitev, tudi s temi pritožbenimi navedbami ni moglo ukvarjati.

16. Glede na navedeno je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka tega sklepa.