Jedro

Prepoznava osumljenca, ki jo opravijo policisti po določbi 35.a člena ZPol, je po svoji naravi zgolj obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po 2. odstavku 148. člena ZKP. Enako velja za zapisnik o prepoznavi osumljenca na podlagi fotografij morebitnih storilcev kaznivega dejanja. Taka obvestila oziroma zapisnik so po svoji naravi dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu, zato sodišče nanje ne more opreti sklepov o dejanskih ugotovitvah. Niso pa nedovoljen dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene L.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 27.1.2003 obsojeno L.G. spoznalo za krivo kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri je po 1. odstavku 211. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let po pravnomočni sodbi ne bo storila novega kaznivega dejanja, pod pogojem, da v roku treh mesecev oškodovanki B.L. plača znesek 200.000 SIT. Oškodovanki je v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZKP prisodilo premoženjskopravni zahtevek v enakem znesku. Odločilo je tudi, da je obsojenka po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 102.100 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenkinih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških spremenilo tako, da je obsojenko oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej zatrjujejo, da je bil postopek prepoznave obsojenke (takrat še osumljenke), ki ga je na policiji opravil J.K., ki je bil v kazenskem postopku o tem zaslišan kot priča, nezakonit in da sta obe sodišči s tem, da sta na te nezakonito pridobljene dokaze oprli svojo odločitev, storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka (iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP). Vložniki tudi menijo, da sodba nima razlogov o vrednosti ukradenega zlatega in srebrnega nakita kot odločilnem dejstvu, kar je razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva ni utemeljena.

Prepoznava osumljenca kaznivega dejanja ni navedena med nujnimi preiskovalnimi dejanji, ki bi jih lahko po 164. členu ZKP opravila policija sama. Procesno veljavno prepoznavo osumljenca v predkazenskem postopku in med preiskavo lahko opravi le preiskovalni sodnik na podlagi določb 242. člena ZKP. Po sedanji ureditvi je prepoznava osumljenca, ki jo opravijo policisti po določbi 35.a členu Zakona o policiji (ZPol), ukrep za odkrivanje storilca in podlaga za sestavo kazenske ovadbe. Zato policija prepoznave oseb ne more opraviti na procesno veljaven način. Prepoznava, ki jo opravijo policisti v predkazenskem postopku v skladu z navedeno določbo ZPol je po svoji naravi zgolj obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po 2. odstavku 148. člena ZKP. Enako velja za zapisnik o prepoznavi osumljenca na podlagi fotografij morebitnih storilcev kaznivega dejanja, ki jih policisti pokažejo osebi, ki opravlja prepoznavo.

Taka obvestila oziroma zapisnik so po svoji naravi dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu, zato sodišče nanje ne more opreti sklepov o dejanskih ugotovitvah. V Zakonu o kazenskem postopku tudi ni nobene podlage, ki bi utemeljevala trditev v zahtevi, da gre za nedovoljen dokaz, ki bi ga sodišče moralo izločiti iz spisov. Nepravilno izvedena prepoznava oseb po fotografijah v fazi zbiranja obvestil lahko vpliva na verodostojnost pričevanja osebe, ki je opravila tako prepoznavo. Če sodišče v kazenskem postopku zasliši pričo o tem, kako je potekala policijska prepoznava, v kateri je sama sodelovala, je na tak način seznanjeno z njenim potekom. V takem primeru je dokaz izpovedba priče, ne pa zapisnik oziroma kot je to v konkretni zadevi, uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi. Vendar pa vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki se v zvezi s tem utegne zastaviti, zadeva pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne gre pa za dokaz, ki bi ga sodišče v skladu s procesnimi določbami moralo iz spisov izločiti.

V času, ko so bile opravljene prepoznave v tej zadevi (list. št. 19-21 spisa), prepoznava po fotografijah v ZPol še ni bila natančno urejena, pač pa je bilo to storjeno šele z novelo ZPol, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 79/2003 z dne 12.8.2003. Vendar pa ta okoliščina v ničemer ne spreminja procesno relevantnih izhodišč, ki jih je treba upoštevati pri presoji utemeljenosti zahteve.

Vložniki v zahtevi navajajo, da je bila prepoznava po fotografijah, ki jo je v predkazenskem postopku opravil J.K., nezakonita, ker da priča predhodno ni opisala osumljenke. Glede te navedbe je že višje sodišče zapisalo, da je iz uradnega zaznamka o postopku prepoznavanja osebe po fotografijah z dne 16.4.2002 razvidno, da je bil J.K., preden so mu bile pokazane fotografije, pozvan k opisu osumljenca(ke) in njegovih(nih) morebitnih znamenj, kar je tudi storil. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi očitke vložnikov, da ostalih pet oseb na fotografijah, ki so bile fotografije obsojenke pokazane pričam, ni ustrezalo opisani osebi, ki so jo navajale pred prepoznavo ter ocenilo, da zato fotografija obsojenke ni bila sugestivna.

Obsojenkini zagovorniki, ki vsebinsko enake očitke ponavljajo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti in poudarjajo, da je policija v času, ko je prepoznavo opravljal J.K., razpolagala z uradnim zaznamkom o postopku prepoznavanja osebe po fotografijah, ki ga je opravila M.L. dne 14.4.2002, po vsebini ponuja lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Vložniki v zahtevi navajajo, da so v sodbi glede tega, kako je sodišče ugotovilo vrednost ukradenega nakita, razlogi pomanjkljivi, ker se je sodišče oprlo zgolj na laično oceno M. (pravilno M.) L. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in tudi ne z njimi omejeno. V konkretni zadevi je vrednost zlata ugotovilo na podlagi navedb priče M.L. Zato ne drži, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, pač pa gre za to, da vložniki zavračajo dokazno presojo, ki jo je glede tega odločilnega dejstva v pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavljajo, zato tudi podana.

Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka je podala M.L., sicer mati polnoletne oškodovanke B.L. Vrhovno sodišče se v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je premoženjskopravni zahtevek v skladu z določbo 101. člena ZKP vložila oseba, ki je bila do tega upravičena in v povezavi s tem tudi ne z zakonitostjo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in posebnem pogoju, določenem v pogojni obsodbi, saj zahteva zakonitosti pravnomočne sodbe v tem pogledu ni problematizirala.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojene L.G., niso podane, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenkini zagovorniki z zahtevo niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče obsojeno L.G. glede na njene slabe gmotne razmere po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.