Jedro

V obravnavanem primeru je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno o pravni podlagi, ki jo sedaj uveljavlja tožnik v tem postopku; gre tudi za enak interesni in vrednostni temelj, ki se utemeljuje na isti pravni podlagi. Ne gre torej za historični dogodek,o katerem še ni bilo odločeno; gre za ista temelja, ki imata enako vsebino in zasledujeta enake pravne posledice. Temeljno vprašanje je kdo, kdaj in na kakšen način je izvrševal dobroverno (zakonito oziroma lastniško) posest, o tem vprašanju pa se je sodišče izreklo v že pravnomočni sodbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 447,98 EUR nadomesti z zneskom 149,32 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 186,66 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi, da je lastnik parc. št. 278/6 k. o. 0000 X.1, ker jo je priposestvoval. Zatrjuje, da je njegova posest na nepremičnini zakonita, ker je temeljila na odločbi Okrajnega sodišča v Radovljici R 30/77 z dne 6. 10. 1978 in odločbah, sprejetih po tej odločbi.2 Posest tožnika in njegovih prednikov je bila ves čas dobroverna, večkrat je tudi presežen rok, potreben za priposestvovanje iz Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ).

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (I) in tožniku naložilo, da je dolžan v petnajstih dneh od prejema sklepa povrniti tožencu pravdne stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 199/2014 z dne 23. 4. 20183 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 32/2019 z dne 27. 3. 2019 pravnomočno ugotovljeno, da je toženec4 na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, tožniku5 pa je bilo naloženo, da je dolžan izročiti tožencu v posest nepremičnino in da je dolžan prenehati z vznemirjanjem toženčeve lastninske pravice na nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo že v pravdni zadevi P 199/2014 ugotovljeno, da je toženec na nepremičnini imel zakonito in dobroverno (kvalificirano) posest vse od sodne ureditve meje v letu 1978 do julija 2002 in da je nepremičnino priposestvoval, kar pomeni, da gre za isti temelj, kot ga uveljavlja tožnik v tem postopku.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je priposestvovalno obdobje, na podlagi katerega naj bi toženec pridobil lastninsko pravico in imel posest na nepremičnini na podlagi pravnomočne sodbe, končalo leta 2002, ko je tožnik porušil ograjo med parcelama pravdnih strank. Tožnik je bil na podlagi sklepa P 97/2002 z dne 10. 7. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1713/2003 z dne 15. 10. 20036 dolžan postaviti ograjo na staro mesto, kar je storil. Po tako postavljeni ograji je nepremičnina pripadla v tožnikovo posest, kar je bil razlog, da je toženec leta 2010 vložil tožbo zoper tožnika na priznanje lastninske pravice v zadevi P 199/2014. Toženec je zatrjeval, da tožnik ograje ni postavil na staro mesto, vendar pa mu tega z vsemi nadaljnjimi poizkusi ni uspelo dokazati. Tožnik je postavil ograjo v skladu s sodno odločbo, kar je relevantno za presojo zakonitosti in dobrovernosti njegovega ravnanja ter pridobitve lastniške posesti po 10. 7. 2002. Glede identičnosti zahtevkov je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 247/2016 zavzelo stališče, da je za presojo, ali je v določeni zadevi pravnomočno razsojeno, poleg (novega) tožbenega predloga treba upoštevati tudi razmerje, na katerem temelji tožbeni zahtevek iz tega tožbenega predloga. Pri presoji objektivne identičnosti se teorija zavzema za uporabo procesne ekvivalence, po kateri sta za opredelitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in tožbeni temelj, ki ga predstavlja sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. Nesporno je, da je tožnik izvrševal lastninsko pravico na nepremičnini od 23. 7. 2002, ko je podrl ograjo in s tem je izkazana njegova posest na nepremičnini. Posest na nepremičnini je imel do 9. 5. 2019, ko je prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 32/2019 z dne 27. 3. 2019. Iz teh razlogov so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 28. člena ZTLR oziroma po drugem odstavku 43. členu SPZ za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Temelj tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi se ne nanaša na isto časovno obdobje kot v pravdni zadevi P 199/2014. V pravnomočni sodbi gre za obdobje do leta 2002, v obravnavani zadevi pa za obdobje po tem letu, zato v obravnavani zadevi niso izpolnjene predpostavke o objektivni identičnosti tožbenih zahtevkov. V enem in drugem postopku ne gre za isti historični dogodek, ker se je prvi historični dogodek končal s pričetkom drugega historičnega dogodka. S pravnomočno sodbo je bilo odločeno o prvem historičnem dogodku, ni pa še bilo odločeno o drugem historičnem dogodku. Tožnik je zaupal v sodstvo, zato mu ni moč odreči dobre vere, zato je treba kot verodostojno šteti njegovo izjavo iz III. točke tožbe in ne tiste v zadnjem odstavku VI. točke prve pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2020, ko je čas priposestvovanja omejil na leto 2014, vsekakor pa je bilo priposestvovanje zaključeno do 23. 7. 2012. Dejansko sta bila zaupanje in dobra vera tožnika porušena šele z odločbo pritožbenega sodišča. V sporni zadevi gre za vprašanje, ali je tisti, ki zaupa v sodstvo, v dobri veri ali ne, če je, je dobra vera tožnika trajala od 23. 7. 2002, ko je podrl ograjo, do 9. 5. 2019, ko je prejel sodbo VSL. Sodišče je tudi zmotno odmerilo stroške, ker je upoštevalo vrednost spornega predmeta v višini 210.000,00 EUR, čeprav je bila ta vrednost spremenjena in določena na 250,00 EUR.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnik že v pravnomočni zadevi v odgovoru na tožbo navajal, da ima nepremičnino v posesti od sodne odločbe R 30/77 dalje in ne šele od leta 2002 in da sta pravdni stranki vseskozi uživali vsaka svojo parcelo do meje, ki je bila sodno določena. Te navedbe so v nasprotju s tožnikovimi navedbami iz III. tč. tožbe. Navedbe iz tožbe je tožnik v pripravljalni vlogi spremenil in zatrjeval, da je posest izvrševal do seznanitve s tožbo, ki pa jo je prejel 2010. 5. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka, v ostalem delu ni utemeljena.

6. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (319. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 199/2014 z dne 23. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 32/2019 že pravnomočno odločeno o enakem zahtevku in da obstaja identiteta tožbenega temelja, zato je tožbo zavrglo.

7. Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo P 199/2014 razsodilo,7 da je toženec8 lastnik nepremičnine (I), da je tožnik dolžan izročiti tožencu v posest nepremičnino in da je tožnik dolžan prenehati z vznemirjanjem toženčeve lastninske pravice na nepremičnini (II). Sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je nepremičnina „sedaj“ v dejanski oblasti tožnika, da so toženec in njegovi predniki na nepremičnini vse od sodne ureditve meje 29. 6. 1978, ko je bila meja v naravi določena, do 23. 7. 2002 imeli zakonito in dobroverno posest (kvalificirano posest), s tem da so bili prepričani, da je nepremičnina njihova, da je tožnik 23. 7. 2002 na silo odvzel tožencu posest na nepremičnini in si jo prilastil. Sodišče je še ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje nepremičnine po določbah ZTLR: dobra vera priposestvovalca, njegova zakonita lastniška posest in pretek časa 20 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cp 32/2019 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da je predmet spora obstoj lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je toženec užival od ureditve meje dalje, in sicer od leta 1978 do 23. 7. 2002, ko je med pravdnima strankama prišlo do spora o poteku meje.9 Zavrnilo je tožnikove pritožbene očitke o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik do 20. 7. 2002 izvrševal posest na nepremičnini in glede ugotovljenih dejstev.10

8. Pri ugotavljanju istovetnosti zahtevka z zahtevkom, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je v sodni praksi enotno stališče,11 da se upošteva procesna ekvivalenčna teorija ali teorija o dvočlenskem spornem predmetu. Nova tožba je vedno dopustna, če ima njena podlaga drug tožbeni temelj, čeprav je ta obstajal že v času prejšnjega postopka ali če se isti tožbeni predlog opira na časovno drug dogodek, in to tudi v primeru, če ima zahtevek v obeh primerih isto pravno podlago. V novem postopku so izključene navedbe, katerih cilj je drugačna ugotovitev ali presoja procesnega gradiva pravnomočno končanega postopka, niso pa izključene navedbe, ki s procesnim gradivom iz prvega postopka niso v zvezi, čeprav bi jih bilo mogoče navesti že v prvem postopku. V skladu s pravili o časovnih mejah pravnomočnosti je nova tožba dopustna, če se opira na dejstva, ki so nastopila po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost (to je po koncu glavne obravnave).12

9. Zmotna je teza tožnika, da gre za dva historična dogodka, katerih časovno obdobje je različno. S sodbo P 199/2014 z dne 23. 4. 2018 je bilo razsojeno, da je na dan izdaje te sodbe tožnik lastnik nepremičnine na podlagi priposestvovanja. V sodni praksi ni sporno, da se presojajo dejstva ob koncu glavne obravnave oziroma izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato toženec z navedbami, da je nepremičnino priposestvoval v času od leta 2002 do izdaje pravnomočne sodbe, nedopustno želi vnovično presojo dejanskih okoliščin, ki so že bila podlaga za pravnomočno sodbo. Ali povedano drugače. Tožnik v tem postopku ne more navajati nasprotnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev v pravnomočni sodbi. Nova tožba ima isti sklop dejstev, dodana so le nekatera bolj določna dejstva v zvezi z izvrševanjem tožnikove posesti. Če bi namreč sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da toženec na dan izdaje sodbe nepremičnine ni priposestvoval, mu na tej podlagi ne bi priznalo lastninske pravice. Tožnik zato zmotno meni, da priposestvovanja ne uveljavlja za isto časovno obdobje, ker ne upošteva, da je bilo o pravici do priposestvovanju za čas od 2002 do izdaje sodbe P 199/2014 z dne 23. 4. 2018 že pravnomočno odločeno.13

10. Pritožba protispisno navaja, da je bila dejanska podlaga sodbe v zadevi P 199/2014 priznanje lastninske pravice tožencu, ker je geodet naredil napačno skico v sodnem postopku ureditve meje (R 30/77), in da je tožnikov tožbeni temelj v tej zadevi drugačen, ker temelji na priposestvovanju.

11. Tožnik je v pravdni zadevi P 199/2014 zatrjeval, da „toženec nikoli ni imel v posesti nepremičnine ..., da sta pravdni stranki od leta 1978 izvrševali posest do sodno določene meje v zadevi R 33/77..., da ima tožnik posest na nepremičnini najmanj od pravnomočno določene meje v postopku R 33/77 in ne šele od leta 2002...“ V pravnomočni zadevi sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do teh trditev tožnika, ki so bili v zvezi s priposestvovanjem. Sodišči sta sledili navedbam toženca, da je toženec imel posest na nepremičnini od leta 1978 do 20. 7. 2002, ko je med pravdnima strankama prišlo do spora o poteku meje in je tožnik na silo odvzel posest tožencu (zaradi česar je bilo tožniku naloženo, da tožencu vrne posest) in da je toženec imel zakonito in dobroverno posest, zato je bila tožencu priznana lastninska pravica na podlagi priposestvovanja.

12. Tožnikova teza je tudi, da ugovor priposestvovanja v postopku P 199/2014 ni bil dopusten, ker ni mogoče priposestvovati lastne stvari in da je sodno varstvo z lastninsko tožbo na podlagi priposestvovanja lahko uveljavil šele po tem, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je nepremičnina last toženca, spregleda pa, da se je v pravnomočno končanem postopku branil prav z navedbami, da toženec ni priposestvoval nepremičnine, ker je imel sam vseskozi nepremičnino v posesti. Prav v teh navedbah se zrcali istovetnost zahtevkov. Če bi tožnik dokazal, da je imel nepremičnino v dobroverni posesti, bi bila v postopku P 199/2014 izdana zavrnilna sodba.

13. V obravnavanem primeru ne gre za očitek tožniku, da bi dejstva, ki jih navaja v tem postopku, lahko navedel že v pravnomočno končanem postopku,14 gre preprosto za to, da se dejstva iz pravnomočnega postopka prekrivajo z dejstvi, ki jih navaja tožnik v tem postopku. Tožnik se v pritožbi sklicuje na sklep VS RS II Ips 247/2016, ki pa le dodatno potrjuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Ni sporno, da stranki, ki uveljavlja drug pravni naslov, ni moč odreči pravice do pravovarstvenega zahtevka, če svojo pravico uveljavi s kakšnega drugega pravnega naslova. V obravnavanem primeru je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno o pravni podlagi, ki jo sedaj uveljavlja tožnik v tem postopku; gre torej tudi za enak interesni in vrednostni temelj, ki se utemeljuje na isti pravni podlagi. V konkretnem primeru torej ne gre za historični dogodek, iz katerega izvira nova tožba, o katerem še ni bilo odločeno; gre za ista temelja, ki imata enako vsebino in zasledujeta enake pravne posledice. Gre torej za sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. Temeljno vprašanje je torej kdo, kdaj in na kakšen način je izvrševal dobroverno (zakonito oziroma lastniško) posest, o tem vprašanju pa se je sodišče izreklo v sodbi P 199/2014 po stanju zadeve na dan 23. 3. 2018, ko je bila sodba izdana.

14. Zakonski dejanski stan, kot sta ga upoštevali sodišči v pravnomočni sodbi glede na ugotovljen (zatrjevan) življenjski primer, ki sta ga sodišči pravno ovrednotili, je identičen abstraktnemu dejanskemu stanju in življenjskemu primeru, kot ga opisuje (zatrjuje) tožnik v tem postopku. S tem, ko je bilo ugotovljeno, da je toženec priposestvoval nepremičnino, je bilo odločeno tudi o tem, da tožnik (v spornem obdobju) ni priposestvoval nepremičnine. Pravnomočnost ni ovira za novo tožbo samo takrat, kadar se z njo uveljavlja enak tožbeni zahtevek, temveč tudi, če je novi zahtevek v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno razsojeno, tako da utemeljenost prvega izključuje možnost, da bi bil drug zahtevek utemeljen. Najbolj očitno je to v primeru pozitivne in negativne ugotovitvene tožbe.15

15. Tožnik tudi zatrjuje, da je toženec postavil ograjo na mejo, kot je bila določena v postopku R 30/77, tožnik pa jo je porušil in jo na podlagi sklepa P 97/2002, ki je bil izdan v motenjski pravdi, postavil nazaj, torej na mejo, kot je bila določena v postopku R 30/77, kar naj bi potrjevalo njegovo dobrovernost. Tudi s temi navedbami tožnik nedopustno želi spremeniti dejanske ugotovitve iz pravnomočno končne pravdne zadeve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik pri tem ne upošteva, da je višje sodišče tožniku že v sodbi I Cp 32/2014 pojasnilo, da „odločitev v posestnomotenjskem sporu ne vpliva na pravilnost sodbe. Sodišče je v motenjski pravdi ugodilo zahtevku, kot ga je postavil toženec,16 s tem, da je toženec prepričljivo pojasnil, da je zahtevek postavil na tak način, ker ni vedel, da se potek meje po skici v sklepu R 30/77 in potek ograje, postavljene v liniji tedaj vkopanih mejnikov, razlikujeta.“17

16. Historični dogodek za čas od leta 1978 do izdaje sodbe P 199/2014 je identičen, ker je bilo že obravnavano in pravnomočno odločeno, da je toženec nepremičnino v tem obdobju priposestvoval. Tožniku je bilo s sodbo tudi naloženo, ker je toženec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, da mora vrniti nepremičnino tožencu v posest in da ga mora prenehati vznemirjati v njegovi lastninski pravici te nepremičnine. Tožnik je v pripravljalni vlogi pred izdajo izpodbijanega sklepa, zatrjeval, da je bil dobroveren do prejema tožbe v zadevi P 199/2014,18 kar še dodatno potrjuje, da gre v obravnavani zadevi za identični historični dogodek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožnik želi te navedbe v pritožbi popraviti, ko navaja, da naj se upoštevajo navedbe iz tožbe, kjer je zatrjeval, da je imel nepremičnino v dobroverni in zakoniti posesti od leta 1978 do 27. 3. 2019, ko je bila izdana sodba VSL, ne pojasni pa razlogov, zakaj so zmotne navedbe v pripravljalni vlogi. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da je stranka v dobri veri, čeprav zoper njo tečejo sodni in upravni postopki, ki se končajo njej v korist, kar pa za samo odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, ker je ugotovljena identiteta obeh sporov.

17. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo tožencu pravdne stroške, ker je vrednost spornega predmeta 250,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo za odgovor na tožbo 200 točk, za materialne stroške 2 točki (skupaj 202 točki oziroma 122,40 EUR), za DDV 26,92 EUR, kar pomeni, da je upravičen do stroškov v višini 149,28 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem delu preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo glede na obseg in utemeljenost pritožbenega izpodbijanja.

18. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih navaja pritožba.

19. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v tem delu pritožbi ugodilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Tožnik je s pritožbo uspel v neznatnem delu, zato mora sam kriti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče je priznalo tožencu pritožbene stroške za odgovor na pritožbo 250 točk, za materialne stroške 2 točki (skupaj 153,00 EUR), za DDV 33,60 EUR, skupaj 186,66 EUR, ki jih mora tožnik plačati tožencu v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča. 1 V nadaljevanju nepremičnina. 2 Podrobneje glej seznam sodnih in upravnih postopkov, ki jih navaja tožnik v prvem odstavku IV. tč. tožbe na list. št. 4 in v pritožbi. 3 V nadaljevanju navedena tudi kot pravnomočna sodba. 4 Ki je v pravdni zadevi P 199/2014 nastopal kot tožnik; v nadaljevanju obrazložitve je tudi ob povzemanju sodbe P 199/2014 označen kot toženec. 5 Ki je v pravdni zadevi P 199/2014 nastopal kot toženec; v nadaljevanju obrazložitve je tudi ob povzemanju sodbe P 199/2014 označen kot tožnik. 6 S katerim je sodišče ugodilo motenjski tožbi, ki jo je vložil toženec zoper tožnika, ker je tožnik podrl toženčevo ograjo. 7 Priloga A9. 8 Glej op. 4. in 5. 9 Podrobneje glej 7. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani (priloga A10). 10 Sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice utemeljen tudi iz razloga, ker je prišlo pri določitvi meje v zadevi R 30/77 do napake pri sestavi geodetske skice in ne le na podlagi priposestvovanja. 11 Glej sklep VS RS II Ips 247/2016 (in 1. op. kjer je povzeta tudi druga sodna praksa), na katerega se sklicuje tudi pritožba. 12 Dragica Wedam Lukić; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 161-162. 13 Iz pritožbenih navedb in trditvene podlage tožnika ne izhaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka gradi na priposestvovanju za čas od izdaje sodbe P 199/ 2014, ki je bila izdana 23. 4. 2018, do izdaje sodbe VSL I Cp 32/2019, ki je bila izdana 27. 3. 2019; tudi če bi tožnik gradil utemeljenost tožbenega zahtevka na tem dejstvu, bi bila tožba neodpravljivo nesklepčna in bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. 14 Zgolj obiter dictum – tožnik morda želi s to tožbo zlorabiti pravico, ki jo ima iz naslova pravice do sodnega varstva, ker je lahko takšno uveljavljanje pravovarstva v nasprotju z namenom te pravice, ker je imel v pravnomočno končanem postopku možnost z istimi trditvami uveljaviti pravovarstvo na isti pravni podlagi. 15 Dragica Wedam Lukić; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 166. 16 Glej op. 4. in 5. 17 Glej 10. tč. obrazložitve sodbe VSL. 18 Tožnik je v zadevi P 199/2014 vložil odgovor na tožbo 1. 10. 2010 (glej 4. tč. obrazložitve sodbe P 199/2014 - priloga A9).