Jedro

Delodajalec z enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ne more spremeniti predhodno sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnik je v spornem času opravljal prevoze v mednarodnem prometu na vozilu z nosilnostjo več kot 5 ton. Na letni ravni je opravil več kot 60.000 kilometrov. To pomeni, da je imel tožnik na delovnem mestu voznika pri tožencu dejansko podlago, da ga je toženec vključil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je opravljal v spornem času delo na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Po določbi 3. odstavka 430. člena ZPIZ-1 se namreč zavarovanci, ki so do prenehanja uporabe predpisov o štetju zavarovalne dobe s povečanjem (1. 1. 2000) delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, obvezno vključijo v dodatno pokojninsko zavarovanje. Prispevke za takšno zavarovanje, ki znašajo najmanj toliko kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku razliko v plači za čas od 1. 5. 2009 do 3. 2. 2012 v skupnem neto znesku 2.818,00 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/1 točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške za prehrano za čas od 1. 5. 2009 do 3. 2. 2012 v skupnem znesku 2.707,70 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/2 točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odbitke zaradi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 1. 3. 2007 do 3. 2. 2012 v skupnem znesku 3.389,76 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/3 točka izreka), vse v 8 dneh pod izvršbo (1. odstavek I/3 točka izreka), med tem ko je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v znesku 18,23 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 28,24 EUR za mesec oktober 2007 iz naslova odbitkov zaradi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, dospelimi pred 20. 11. 2007, zavrnilo (2. in 3. odstavek I/3 točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 917,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je med njim in delavci obstajal ustni dogovor o načinu obračunavanja neto plače. Čeprav takšen dogovor ni bil sklenjen v pisni obliki, je za delavce in delodajalca pomenil dvostranski pravni akt. Delavci so soglašali z obračunavanjem plač v skladu z ustnim dogovorom. Tožnik je sicer imel s tožencem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena višina osnovne minimalne plače, ki jo je tožnik dobil v celoti izplačano, poleg tega pa še pripadajoče stroške iz naslova dela. Toženec meni, da je tožnik skladno z ustnim dogovorom dobil obračunane prejemke v višjem znesku kot bi mu pripadali skladno s pogodbo o zaposlitvi. Delavci so se strinjali s 5 % znižanjem plače, kar je bilo objavljeno na oglasni deski, takšen ukrep pa je toženec sprejel iz razloga gospodarske krize in zmanjšanega obsega poslovanja. Tožnik ni upravičen do plačila stroškov za prehrano, saj je za to dobival obračunano dnevnico v pavšalnem znesku. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča, da je breme plačevanja prispevkov iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja prevalil na delavce, saj je tudi glede tega upošteval njihove želje in dogovor, da jim v nasprotnem izplačuje stimulacijo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja: V tem sporu gre za presojo, če je toženec pravilno obračunaval in izplačeval tožniku pripadajočo plačo in stroške na delovnem mestu voznika tovornjaka. Skladno z določbo 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Tako je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Poleg tega je delavec skladno z določbo 130. člena ZDR v zvezi z opravljanjem dela pri delodajalcu upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter do povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju.

Sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bil tožnik v času od 14. 3. 2007 do 3. 2. 2012 zaposlen pri tožencu na delovnem mestu voznika tovornjaka v mednarodnem prometu, pri čemer je bila po pogodbi o zaposlitvi med strankama dogovorjena višina minimalne plače. Poleg tega pa je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da je tožnik upravičen tudi do pripadajočih stroškov v zvezi z delom skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v času od 1. 5. 2009 do 3. 2. 2012 obstajal usten dogovor med vozniki in tožencem o načinu obračunavanja neto plače v višini 0,065 EUR na prevoženi kilometer, dodatek na odsotnost v višini 30,00 EUR na delovni dan (toženec ga je štel za dnevnico), stimulacija v višini 100,00 EUR na mesec, plačilo za vsak razklad, razen prvega, v višini 5,00 EUR, za prestop meje, na kateri je bila carina, znesek 10,00 EUR, za dneve odsotnosti (letni dopust, bolniška) pa 35,00 EUR na dan.

Poleg tega je toženec voznikom od 1. 5. 2009 zmanjšal plačo za 5 % (po izpovedbi toženca naj bi šlo za dogovor med njim in zaposlenimi zaradi gospodarske krize). Takšno izplačilo je predstavljalo izhodišče za oblikovanje uradne izplačilne liste, katere postavke so bile prilagojene dejansko izplačanim zneskom. V tej zvezi je toženec na vsakokratni hrbtni strani izplačilne liste tožnika ročno vpisal število prevoženih kilometrov za posamezni mesec ter pripadajoče dodatke po dogovoru, tako izračunani neto znesek pa znižal za 5 %, k temu pa zmanjšal plačo še za odvedeno plačilo iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po izpovedbi priče A.A., ki je bila pri tožencu zadolžena za finance, je plače po takšnem toženčevem izračunu „spravila“ na plačilne liste, na katerih je določila višino minimalne oziroma osnovne plače, razliko pa prikazala v drugih postavkah kot dnevnice in potne stroške, nadalje odbitek za telefon ter odbitek za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se je prikazoval kot kredit št. 100 - telefon.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da toženec ni imel podlage za enostransko znižanje dogovorjene plače za 5 % iz razloga gospodarske krize. Glede tega je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da z zgolj enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ni mogoče spremeniti predhodnega sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Sodišče prve stopnje je pri takšnem zaključku izhajalo iz izpovedbe predsednika sindikata pri tožencu B.B., ki je potrdil, da sindikat o znižanju ni bil obveščen in s tem ni soglašal, poleg tega pa tudi iz izpovedbe A.A., da so delavci večkrat zahtevali izplačilo plač skladno z dogovorom, oziroma da se je med njimi pojavilo nezadovoljstvo ter težnje, kdaj se bo plača zvišala. V tej zvezi so vozniki predlagali sklic sestanka med njimi in tožencem, da se na dnevni red sestanka uvrsti tudi vprašanje o neupravičenem 5 % znižanju plač in ostalim odtegovanjem iz naslova plače, pa do tega ni prišlo. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi ne more biti sprejemljivo navajanja pritožbe, da je šlo pri takšnem znižanju plače za dvostranski akt delodajalca, s katerim naj bi se strinjali vsi zaposleni pri tožencu.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku za čas od 1. 5. 2009 do 3. 2. 2012 razliko 2.818,00 EUR, ki predstavlja skupen znesek 5 % znižanja, razdeljen v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi sicer toženec ni imel pripombe na tako priznane zneske po višini.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na priznan tožnikov zahtevek za plačilo stroškov prehrane v spornem času. Tako iz izpovedbe tožnika kot izpovedb sovoznikov C.C. in D.D. izhaja, da med vozniki in tožencem ni bil sklenjen noben dogovor glede povračila stroškov za prehrano med delom, poleg tega pa ti niso bili prikazani v obračunu plače na plačilnih listah, prikazane so bile zgolj dnevnice. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb tožnika in navedenih prič štelo za dokazano, da pri obračunu 30,00 EUR na vozni dan, kar naj bi toženec štel kot dnevnico, dejansko ni šlo za takšne vrste stroška, saj so dnevnice glede na prevoze po državah različne in višje, dejansko je šlo za dodatek za odsotnost, ki ga je toženec poleg postavke obračuna plače po kilometrih v obliki ročnega zapisa določil na hrbtni strani vsakokratne izplačilne liste. V tej zvezi je predsednik sindikata B.B. izpovedal, da toženec za povračilo stroškov za prehrano delavcem ni hotel slišati. Za presojo tega vprašanja pa je tudi pomembno, da takšni stroški niso bili prikazani v obračunskih listih, toženec pa jih ni izplačeval voznikom tudi v času, ko niso vozili oziroma so opravljali delo na sedežu delodajalca. Toženčeva pritožba se sicer zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje razmejiti med na eni strani dodatkom za odsotnost, ki ga šteje za dnevnico, ter na drugi strani za stroške prehrane med delom. Vendar je sodišče prve stopnje skladno s podanimi izpovedbami in podatki iz izplačilnih list ugotovilo, da dodatka za odsotnost, ki ga je voznikom enostransko določil toženec, ni mogoče enačiti z dnevnico, zaradi česar je utemeljeno priznalo tožniku za zahtevano obdobje pripadajoče stroške za prehrano, kateri višini toženec tudi ni ugovarjal. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na plačilo tožniku odtegnjenih prispevkov iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je štelo kot nesporno med strankama, da je toženec z dnem zaposlitve tožnika prijavil v predpisana socialna zavarovanja, poleg tega pa ga je vključil še v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, kar potrjuje tudi polica, sklenjena med tožnikom in Skladom obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije (v nadaljevanju: SODPZ), katerega upravljalec je E. d.d.. Poleg tega je ugotovilo, da je toženec za sporno obdobje od tožnikove bruto plače odvajal prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vendar pa je zavzelo stališče, da toženec ni imel nobene podlage, da je tožniku to upošteval pri vsakokratnem neto izplačilu plače, ki jo je za odvedene prispevke ustrezno zmanjšal. V spornem času je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe), ki je v 279. členu opredelil takšno zavarovanje kot zbiranje prispevkov delodajalcev z namenom, da se iz zbranih sredstev zagotovijo pravice do poklicne pokojnine oziroma druge pravice, ki bi jih poleg pravic iz obveznega zavarovanja uživali zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, oz. zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Po določbi 1. odstavka 281. člena ZPIZ-1 je zavezanec za plačilo prispevkov za obvezno dodatno zavarovanje delodajalec. Skladno z določbo 10. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe) pa prispevek za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem, plačujejo delodajalci po predpisanih stopnjah.

V tej zvezi pritožba toženca navaja, da je šlo pri vključitvi v takšno zavarovanje za tožnikovo željo, katero odtegovanje od neto plače se je pokrilo s priznano stimulacijo. Vendar po stališču pritožbenega sodišča takšno naziranje toženca ne more biti sprejemljivo, saj se delovna mesta voznikov tovornjakov z nosilnostjo 5 ali več ton, če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % dejanskega delovnega časa oziroma prevozijo 60.000 km s tovornjakom v posameznem poslovnem letu, skladno s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ur. l. SRS, št. 19/1975, ter ugotovitvenim sklepom istega organa o opravljeni reviziji Ur. l. SRS, št. 36/1989 (ki še velja), za takšna dela šteje zavarovalna doba s povečanjem. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik v spornem času opravljal prevoze v mednarodnem prometu na vozilu z nosilnostjo več kot 5 ton, pri čemer je iz izplačilnih listov (skladno s toženčevo evidenco in njegovim izračunom plače) razvidno, da je na letni ravni opravil več kot 60.000 kilometrov. To pomeni, da je imel tožnik na delovnem mestu voznika pri tožencu dejansko podlago, da ga je toženec vključil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je opravljal v spornem času delo na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Po določbi 3. odstavka 430. člena ZPIZ-1 se namreč zavarovanci, ki so do prenehanja uporabe predpisov o štetju zavarovalne dobe s povečanjem (1. 1. 2000) delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, obvezno vključijo v dodatno pokojninsko zavarovanje. Prispevke za takšno zavarovanje, ki znašajo najmanj toliko kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako obrazloženi dejanski in pravni razlogi potrjujejo odločitev v izpodbijani sodbi, da toženec v konkretnem primeru ni imel nobene podlage, da je tožniku odvedena sredstva iz naslova prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, za katere je bil dolžan, da jih je v spornem času plačeval za tožnika skladno z dogovorom v polici ter na podlagi določbe 281. člena ZPIZ-1, nato odtegnil od neto plače na vsakokratni izplačilni listi. Za presojo tega vprašanja pa je tudi pomembno, da za takšno ravnanje tudi ni imel nobenega tožnikovega pisnega soglasja.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).