Jedro

Postopek za določitev pripadajočega zemljišča je predlagalni nepravdni postopek, v katerem ima sodišče več inkvizitornih pooblastil. Po uradni dolžnosti mora zbrati najpomembnejše dokazno gradivo (postaviti izvedenca in pridobiti upravne ter prostorske akte). Dokazov, ki bi omajali uradno pridobljeno dokazno gradivo, ni dolžno iskati po uradni dolžnosti. Trditveno in dokazno breme za to, da ga omajajo, je na udeležencih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot pripadajoče zemljišče in s tem kot splošni skupni del stavbe na naslovu K., z ID znakom ..., stoječi na parcelni št. 2500 k. o. X, določilo parc. št. 2499/1 iste k. o. (točka 1. izreka v zvezi s popravnim sklepom). V ostalem je predlog za določitev pripadajočega zemljišča zavrnilo (za parc. št. 2501/1 in 2501/2 k. o. X). Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti (točka 3. izreka).

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo predlagatelji. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1) v zvezi s 37. členom ZNP(2) in drugim odstavkom 26. člena ZVEtL.(3) Predlagajo spremembo z določitvijo pripadajočega zemljišča še na preostalih dveh parcelah ali razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Odločitev je napačna. Zaključki so v nasprotju s pravili logičnega sklepanja, delno temeljijo na ugibanju in so posledica pristranskosti sodišča pri dokazni oceni. Upošteva le tisto, kar gre nasprotnemu udeležencu v korist (najemne pogodbe), ne pa zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča. Gre za odločitev presenečenja, saj ni bilo predočeno, da bo merodajna gotovost neposredne rabe zemljišča. Podane so kršitve ustavnih pravic: enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave), do pravnega sredstva (25. člen Ustave), do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter lastnine (67. člen Ustave). Sodišče je napačno enačilo funkcionalno in pripadajoče zemljišče. Kriterij določanja pripadajočega zemljišča je širši in vsebinsko drugačen. Pomembno je, da služi redni rabi in ne da je nujno za redno rabo. Pritožba podaja svojo oceno pretekle rabe spornih zemljišč. Izpostavlja, da je šlo ves čas za enotno parcelo – vrt. Zaključki sodišča o rabi pred letom 1945 temeljijo na ugibanjih izvedenke (dostop do spornih parcel). To bi bilo v postopku izpodbito, če bi sodišče nakazalo, da bo njeno mnenje podlaga za zavrnitev predloga. Zaključki o rabi po letu 1945 (nacionalizacija) temeljijo na napačnem razumevanju predpisov o družbeni lastnini. Ločevanje na kvazi lastninsko pravico uporabnikov stanovanj in najemno pravico vrta je zmotno. Obe upravičenji sta bili enaki. Po letu 1945 so sporno zemljišče uporabljali izključno uporabniki hiše K. kot vrtove, sadovnjak, zelenico in parkirišče. Z dodelitvijo stanovanja so pridobili pravico uporabe vrta. Ugotovljeno sklepanje najemnih pogodb ni relevantno. Dejansko in pravno zmotni ter nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju so zaključki o obdobju po lastninjenju stanovanj. Ni upoštevano, da so predlagatelji glede statusa zemljišč poskušali vse, kar je bilo v danih okoliščinah možno. Vloga za določitev funkcionalnega zemljišča je bila zavrnjena s sklicevanjem na plan, ki je bil odraz oblastnega odnosa in ne dejanskega stanja. Plana ni mogoče realizirati, ker so zemljišča v zasebni lasti. MOL nima dostopa do spornih parcel. Kljub planu je MOL ves čas upoštevala vrt kot dvorišče in sadovnjak, kar dokazujejo pretekle parcelacije od leta 1999 do 2008. V pogodbe o odkupu stanovanj ni bilo mogoče vnesti vrta, čeprav ni bilo sporno, da se je zemljišče še vedno uporabljalo kot vrt in nato sčasoma kot parkirišče. Standardi glede parkirišč kažejo, da zemljišče parc. št. 2499/1 za potrebna parkirišča k stavbi ne zadošča. Predlagatelji in njihovi pravni predniki so kupili stanovanja tako, da so razumeli in ves čas izvajali uporabo spornega zemljišča kot del redne rabe stavbe. Vsebina rabe zemljišča je vezana na vrt. To priznava tudi MOL. Dokaze o tem bi moralo pridobiti sodišče, ali pa bi jih predložili predlagatelji, če bi sodišče pokazalo, da bo upoštevalo plan, ki se ga ne da realizirati in dejansko ne more veljati. Pravilna uporaba 7. člena ZVEtL glede okoliščin primera o vrsti rabe in pretekli rabi ter upoštevaje prostorske akte v času odločanja, ki se jih ne da realizirati, narekuje spremembo izpodbijanega sklepa, tako, da se kot pripadajoče zemljišče in s tem kot skupni del stavbe določita tudi zemljišči parc. št. 2501/1 in 2501/2 k. o. X. 3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem in zakonitemu udeležencu, ki nista podala odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji kot dejanski etažni lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi na naslovu K., so v tem postopku predlagali določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na treh zemljiščih: na parc. št. 2499/1, za katero je sodišče v izpodbijani odločbi ugotovilo, da gre za pripadajoče zemljišče, ter na parc. št. 2501/1 in 2501/2 k. o. X, za kateri je sodišče predlog po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo. Predlagatelji so trdili in dokazovali, da gre za enotno funkcionalno celoto, ki so jo vse od izgradnje stavbe (v letu 1900) uporabljali izključno lastniki stavbe. Pridobitev svoje lastninske pravice na obravnavanem zemljišču so opirali na določbe SZ(4), po katerem so odkupili stanovanja od nasprotne udeleženke v času in po postopku privatizacije stanovanj. Nasprotna udeleženka je nasprotno trdila in uveljavljala ugovor pridobitve lastninske pravice na parc. št. 2501/1 in 2501/2 k. o. X na podlagi zakona, ker je imela njena pravna prednica na tedanjem zemljišču v družbeni lastnini pravico uporabe, ki jo je ves čas uresničevala oziroma z njo upravljala, med drugim tudi z oddajanjem spornih zemljišč le v (začasni) najem predlagateljem.

6. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage udeležencev je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb 30. in 7. člena ZVEtL. V primeru spornega obsega pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča in nato presoditi, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem. ZVEtL kot pravni standard odločanja določa pripadajoče zemljišče kot tisto, ki je potrebno za redno rabo stavbe.(5) V točkah 10. in 11. sklepa je sodišče pravilno povzelo zgodovinski pregled urejanja etažne lastnine v našem pravnem redu. Z upravičenjem na delu stavbe (stanovanju) je bilo že po zakonu (kogentno) vedno zvezano tudi pripadajoče upravičenje na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. Stanovanjski zakon iz leta 1991 je navedeno zemljišče v 9. členu opredelil kot funkcionalno zemljišče, ZGO-1(6) v prvem odstavku 217. člena kot gradbeno parcelo, ZVEtL pa kot pripadajoče zemljišče. Vsi navedeni pojmi so sopomenke za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe.(7) Nasprotno pritožbeno naziranje in očitki sodišču, da je izhajalo iz napačnih materialnopravnih stališč, so torej zmotni.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in procesnih kršitvah.

8. Postopek za določitev pripadajočega zemljišča je predlagalni nepravdni postopek. Drži, da ima v njem sodišče več inkvizitornih pooblastil. Med drugim mora po uradni dolžnosti zbrati najpomembnejše dokazno gradivo – postaviti izvedenca za ugotovitev pripadajočega zemljišča (drugi odstavek 23. člena ZVEtL) in pridobiti upravne in prostorske akte od pristojnih upravnih organov in organov lokalnih skupnosti (tretji odstavek 28. člena ZVEtL). Vse to je sodišče v obravnavanem postopku pridobilo. Pridobljene dokaze je pravilno in popolno dokazno ocenilo z listinami, ki so jih predložili udeleženci ter po zaslišanju predlagateljev in ogledu obravnavanega zemljišča. Če procesno gradivo, ki ga mora po uradni dolžnosti pridobiti sodišče, ni v korist posameznemu udeležencu, kot se je izkazalo v obravnavanem primeru, sodišču potem ko ga oceni in nanj opre svojo odločitev, ni mogoče očitati pristranskosti in kršitve ustavnih pravic. Sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omajali uradno pridobljeno dokazno gradivo. Trditveno in dokazno breme za to je na udeležencih. Pritožba niti ne pove, katere dokaze bi moralo sodišče še pridobiti. Pritožbeni očitki o kršitvi preiskovalnega načela v tem nepravdnem postopku so neutemeljeni.

9. Prav tako sodna odločba, oprta na izvedeniško mnenje, pridobljeno po uradni dolžnosti, za udeležence ne more biti odločba presenečenja. Glede na pravno podlago (lastninjenje družbene lastnine) in v tem postopku nesporna dejstva, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki od leta 1955 naprej in po privatizaciji stanovanj opirali svoja zatrjevana upravičenja na spornih zemljiščih le na najemne pogodbe, dodatno materialno procesno vodstvo za dopolnjevanje trditve in dokazne podlage v smeri preoblikovanja pravice uporabe v lastninsko pravico ni bilo potrebno. Očitanih kršitev 285. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

10. Z očitki o procesnih kršitvah pritožniki dejansko izpodbijajo sprejeto dokazno oceno, s katero se ne strinjajo. To še ne predstavlja procesne kršitve. Zlasti v obravnavanem primeru je ni, kajti dokazna ocena je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Nikakor ne drži, da bi bila opravljena enostransko – upoštevaje le plane, ki so v korist nasprotni udeleženki. Zelo skrbno je sodišče ocenjevalo tudi spremenjene tehnične standarde in zlasti vse okoliščine v zvezi s preteklo rabo nepremičnin, na katero so se opirali pritožniki in pri tem vztrajajo v pritožbi. Izpodbijani sklep temelji na dokazni oceni, ki je natančna, izčrpna, logična in prepričljiva ter utemeljena v jasnih, preglednih in popolnih razlogih. Zato sklep ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih namreč ni notranjih protislovij in nelogičnosti, ki bi onemogočali pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne in se nanje sklicuje.

11. Vsa odločilna dejstva so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Pri presoji pravnega standarda pripadajočega zemljišča so bila pravilno uporabljena merila iz 30. in 7. člena ZVEtL (urbanistični standardi in prostorski akti, veljavni ob gradnji, tehnična merila in korektivno merilo pretekle rabe).

12. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča izhaja, da je bila obravnavana večstanovanjska stavba zgrajena v letu 1900 na tedanji parc. št. 83 k. o. A. predmestja in da so obravnavana zemljišča (dvorišče in vrt) tedaj predstavljala del parc. št. 83 in 82 iste k. o. Stavba in dvorišče z vrtom je bilo v letu 1945 nacionalizirano. Nepremičnine so postale družbena lastnina s pravico uporabe v korist pravne prednice nasprotne udeleženke. Stanovanja so bila dodeljena v uporabo pravnim prednikom predlagateljev. Ni bilo sporno, da so jih kot imetniki stanovanjske pravice odkupili po določbah SZ v letu 1991. V zvezi z uporabo zemljišč z današnjimi parc. št. 2501/1 in 2501/2, ni bilo sporno, da so jih pravni predniki predlagateljev uporabljali kot vrt in kasneje kot parkirišča, in sicer na podlagi najemnih pogodb. Te so bile po ugotovitvah sodišča sklenjene s pravno prednico nasprotne udeleženke kot upravljalke družbene lastnine tako v letu 1955 kot po privatizaciji stanovanj v 90. letih prejšnjega stoletja. Zahteva predlagateljev za določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi v obsegu parc. št. 82/1 (sedaj parcele 2501/1 in 1501/2) je bila zavrnjena v letu 1993 po ugotovitvi, da bi bila določitev v nasprotju s prostorsko ureditvenimi pogoji (Ur. l. RS, št. 15/93), ker zemljišči ležita znotraj velikega funkcionalnega zemljišča kompleksne zazidave (funkcionalna enota CO1/4), objekt, h kateremu naj bi se določilo funkcionalno zemljišče, pa je v funkcionalni enoti 2 (individualna parcela s posamično zazidavo).

13. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, je sodišče sicer verjelo predlagateljem, da obravnavane nepremičnine vsaj od leta 1954 uporabljajo predlagatelji in ne morda stanovalci drugih blokov. Pretekla raba obravnavanih zemljišč v obdobju pred drugo svetovno vojno za obravnavani primer niti ni odločilna. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da je šlo za vrt. Strinja se tudi z oceno, da je glede na namembnost in lastništvo stavbe ter glede na katastrske načrte ter urbanistične predpise tedanjega časa lahko funkcionalno pripadal tudi h kakšni drugi stavbi. Pritožba temu nasprotuje, a logične in prepričljive dokazne ocene sodišča v razlogih 14 do 16 sklepa, oprte na pravilno ocenjeno izvedeniško mnenje, ne omaje.

14. Enako velja za izpodbijanje dokazne ocene o uporabi spornih zemljišč po nacionalizaciji in po privatizaciji stanovanj. Pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini je bila obstoječa pravica uporabe te nepremičnine. Ne glede na vpise v zemljiški knjigi je v sporih o lastninjenju družbene lastnine treba ugotoviti, kdo je bil nosilec pravice uporabe upoštevajoč nekdanje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic(8). Po 12. členu ZTLR(9) je imel lastnik stavbe po zakonu pravico uporabe na tistem zemljišču, ki je bilo namenjeno njihovi redni rabi. Ta namembnost se je lahko določila že ob izgradnji. Do lastninjenja družbenega zemljišča se je naknadno lahko tudi spreminjala, kot je glede na normative v zvezi s parkirišči ugotovilo sodišče v obravnavanem primeru (razlogi v točki 13). Vendar so za presojo o privatizaciji obravnavanih zemljišč in s tem o obsegu pripadajočega zemljišča k stavbi ključne ugotovitve sodišča o tem, da v času od nacionalizacije do privatizacije stanovanj predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki obravnavanih zemljišč niso šteli za zemljišča, ki bi funkcionalno že po samem zakonu pripadal njim kot lastnikom stanovanj. Ugotovljene okoliščine o pretekli rabi zemljišč namreč kažejo, da je z njimi kot nepremičninami v družbeni lastnini ves čas upravljala pravna prednica nasprotne udeleženke kot upravljalka družbene lastnine. Za to je imela veljavni pridobitni način (pravico uporabe na podlagi odločbe oblastnega organa). Predlagatelji so ga upoštevali in ga s sklepanjem zgolj najemnih pogodb priznavali. Pritožbeno naziranje, da so že s pravico uporabe na stanovanju pridobili tudi pravico uporabe na vrtu in da gre za istovrstno upravičenje, je zmotno. Tudi pravica uporabe je morala temeljiti na ustreznem pravnem naslovu. Ni se je dalo pridobiti le z uporabo nepremičnine(10). V obravnavanem primeru so predlagatelji z odločbo pridobili stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini, ki je vodila v pridobitev lastninske pravice na stanovanju in pripadajočem funkcionalnem zemljišču (SZ). Na vrtu kot nezazidanem stavbnem zemljišču pa bi pravico uporabe lahko pridobili od pravne prednice nasprotne udeleženke kot upravljalke družbene lastnine npr. z ustrezno pogodbo na podlagi 51. člena Zakona o stavbnih zemljiščih(11) - z dodelitvijo v uporabo za gradnjo oziroma za smotrno izkoriščanje ali zaokrožitev stavbnega zemljišča. Ker take pogodbe v obravnavanem primeru ni bilo, pač pa je bilo ugotovljeno, da so pravni predniki sklepali z upravljalko družbene lastnine le najemne pogodbe za uporabo vrta, se izkaže, da je presoja sodišča prve stopnje pravilna. Na ta način niso mogli pridobiti pravice uporabe in posledično lastninske pravice. Očitki o kršitvi ustavne pravice do lastnine so neutemeljeni, ker je niso pridobili. V ugotovljeni pretekli rabi spornih zemljišč ni pogojev za ugotovitev, da predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prave stopnje pravilno uporabilo materialno pravo 30. in 7. člena ZVEtL. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo uveljavljanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Ker pritožniki niso uspeli s pritožbo, je neutemeljen tudi njihov zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami Op. št. (3): Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami Op. št. (4): Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami Op. št. (5): Primerjaj odločba VSL RS II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014).

Op. št. (6): Zakon o graditvi objektov, Ur. l. RS, 110/2002 s spremembami Op. št. (7): Fajs, T.M.: Določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, v zborniku: Drugi dnevi stvarnega in ZK prava, GV založba, d.o.o. 2010. Op. št. (8): II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009. Op. št. (9): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 36/90) Op. št. (10): primerjaj: II Ips 306/2014 z dne 4. 2. 2016 Op. št. (11): SZSZ, Ur. l. RS 18/84 s spremembami.