Jedro

Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v V. točki izreka, tako, da se znesek stroškov postopka zviša na znesek 1.150,24 EUR.

II. V preostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslov nadur plača ustrezne neto zneske od bruto zneskov, navedenih v izreku, za obdobje od januarja 2017 do januarja 2018 (I. točka izreka). V presežku je zahtevek iz naslova nadur zavrnilo (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, in tudi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke v znesku 8.793,80 EUR (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 931,47 EUR (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedenec ni upošteval tožnikove evidence pri izračunu nadur za januar in februar 2017, čeprav toženka svoje dokumentacije za ta dva meseca ni predložila. Ni jasno, na osnovi česa je izvedenec naredil izračun. Pripadajoči 30-minutni odmor za malico se ni vštel v delovni čas.

3. Toženka se pritožuje zoper I., IV. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožniku delo odrejala tako, da ga je bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času, zato je nadurno delo opravljal samovoljno. Ni prerekal, da toženka od njega ni zahtevala nadurnega dela. Sodišče je delno ugodilo zahtevku za nadure, čeprav je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva, relevantnih dokazov pa ni predlagal. Sodišče bi moralo delovni čas tožnika ugotavljati na podlagi evidence toženke. Izvedenec je pri izračunu po varianti 2 kot izhodišče vzel povprečen čas razklada oziroma naklada in ga arbitrarno določil v trajanju 40 minut. Taka ugotovitev nima podlage v trditvah in dokazih in je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami izvedenca. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog toženke za postavitev drugega izvedenca. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, saj to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni obrazložil, zato je upravičen le do obresti od 18. 1. 2018 dalje. Sodišče mu je za posamezne mesece prisodilo več nadur, kot jih je zahteval. Zmotna je odločitev o pobotnem ugovoru zaradi samovoljnega podaljševanja razdalje prevozov do A.. Tožnik je navedbe toženke zgolj pavšalno prerekal in razen svojega zaslišanja ni predlagal nobenega dokaza. Sodišče se ni opredelilo do navedbe toženke, da je treba čas, ki ga je tožnik porabil za te vožnje, odšteti od njegovega delovnega časa. Sodišče pri odločanju o tem ugovoru ni upoštevalo Evidence delovnega časa s spremembami smeri gibanja vozila. Nesorazmerna je bila zahteva sodišča, da bi morala toženka po datumih navesti dneve, ko je tožnik neupravičeno prihajal v A.. Izvedenec je brez podlage v navedbah strank te vožnje povezoval z odhodi tožnika domov. Zmotno je tudi stališče sodišča, da škoda, nastala s plačilom glob za prekrške, ni pravno priznana škoda. Tožnik navedb toženke v tej zvezi ni prerekal. Prav tako ni prerekal navedb v zvezi z uveljavljanjem odškodnine zaradi neprivezovanja tovora. Dejstvo, da tovora ni privezoval, izhaja iz opozorila iz marca 2017. Sodišče pri odločanju o pobotnem ugovoru zaradi malomarne vožnje ni upoštevalo, da je tožnik kot profesionalni voznik dolžan voziti z večjo skrbnostjo. Tožnik ugovoru po višini ni nasprotoval, prav tako je zmotno stališče sodišča, da škode ni mogoče dokazovati s predračunom. Toženka je predlagala postavitev ustreznega izvedenca, sodišče pa je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Toženki tudi ni priznalo vseh stroškov z izvedencem in nagrad odvetniku ni odmerilo v pravilni višini.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Poseglo je le v odločitev o stroških postopka.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, na katere je oprlo pravilno odločitev o delni ugoditvi zahtevku iz naslova nadur in o ugotovitvi, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev toženke iz naslova odškodnine.

8. V skladu s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 pripadajo delavcu dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi za nadurno delo. Višina dodatka se v skladu z drugim odstavkom istega člena določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Bistveno vprašanje spora je obseg opravljenega nadurnega dela v mednarodnem prometu tožnika, ki je bil pri toženki zaposlen kot voznik tovornega vozila in vzdrževalec vozil. K pritožbi tožnika:

9. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova nadurnega dela za vtoževano obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2018. Za noben vtoževani mesec zahtevku ni ugodilo v celoti, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zlasti na ugotovitve izvedenca za cestni promet in tahografe, ki je ugotovil približek dejansko opravljenih ur tožnika na podlagi podatkov tahografa in evidence delovnega časa tožnika. Ne drži pritožbena navedba, da izvedenec tožnikove evidence sploh ni upošteval, jo je pa res upošteval le delno, saj podatki iz nje niso bili v celoti uporabni – ni bilo razvidno trajanje nakladov in razkladov. Iz tožnikove evidence je tako razbral podatek o številu nakladov in razkladov, pri izračunu obsega delovnega časa v januarju in februarju 2017 pa tudi število prevoženih kilometrov, saj podatkov tahografa za januar in februar 2017 ni bilo. Izvedenec je zato izračune za navedena meseca naredil na podlagi povprečnih izračunanih vrednosti preostalega vtoževanega obdobja, sodišče prve stopnje pa je njegovemu mnenju sledilo, s tem da tožnik strokovnosti izvedenca ne oporeka, neutemeljena pa je pritožbena navedba, da izvedenec ni zadosti pojasnil, katere evidence in podatke je upošteval pri svojih izračunih za januar in februar 2017. 10. Glede vprašanja vštevanja 30-minutnega odmora za malico v delovni čas pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba glede ureditve delovnega časa mobilnih delavcev, med katere sodijo tudi vozniki v cestnem prometu, upoštevati specialno ureditev Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.), na katero izrecno napotuje določba drugega odstavka 2. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da ZDR-1 ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom. Prvi odstavek 3. člena ZDCOPMD določa, da se v delovni čas ne vštevajo odmori iz 5. člena tega zakona, ta pa v prvem odstavku določa, da se delovni čas prekine z odmorom, ki traja najmanj 30 oziroma 45 minut, odvisno od skupnega števila do tedaj opravljenih delovnih ur. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg tožnikovega delovnega časa, ne da bi vanj vključilo še sporni odmor za malico.

K pritožbi toženke:

11. Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo – vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur. Nepomembna je tudi toženkina navedba, da tožnika zaradi narave dela in oddaljenosti ni mogla neprestano spremljati in nadzirati. Organizacija prevoza tovora, kontrola tahografov in vodenje evidence delovnega časa je v pristojnosti toženke, kar vse ji pri raziskovanju obsega opravljenih nadur ni nujno v škodo.

12. Toženka zmotno poudarja, da tožnik ni prerekal njenih navedb o tem, da delo ni bilo opravljeno na njeno zahtevo. S temi navedbami se je namreč toženka branila pred tožnikovimi navedbami, da je moral za to, da je delo opravil, delati preko polnega delovnega časa. Tudi ni res, da je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva in da ni predlagal relevantnih dokazov. Navedel je, koliko nadur mesečno je opravil, da jih ni dobil plačanih in se pri tem skliceval na predloženo lastnoročno evidenco delovnega časa. Predlagal je postavitev izvedenca in, da naj toženka predloži potne naloge. Toženka je torej imela možnost dokazovanja nasprotnega, a pri tem ni bila uspešna. Od tožnika pa ni bilo mogoče zahtevati, za kar se zavzema pritožba, da bi navedel tudi dejstva, ki zahtevajo strokovno znanje področja cestnega prometa in tahografov, za kar je bil angažiran izvedenec. Takšna so tudi dejstva npr. glede trajanja pregleda vozila pred in po zaključeni vožnji kot tudi glede trajanja posameznega razklada oziroma naklada.

13. Ne drži, da bi moralo sodišče obseg delovnega časa tožnika ugotavljati na podlagi toženkine evidence delovnega časa (B2). Izvedenec je pojasnil, da je ta evidenca neuporabna za izračun delovnega časa voznika, saj ne vsebuje vseh potrebnih postavk. Zato je izhajal iz podatkov tahografa, delno pa je upošteval tudi tožnikovo evidenco. Svoje izračune je ustrezno utemeljil, zato ni podlage za postavitev novega izvedenca (254. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo varianti 2 izračuna obsega delovnega časa izvedenca, ki je pojasnil, da je v načelu izhajal iz podatkov tahografa, saj je tožnik povečini ustrezno in pravilno evidentiral svoj delovni čas, vendar je pri končnem izračunu izhajal iz povprečnega časa razklada in naklada 40 minut, ki je po njegovi strokovni oceni in izkušnjah ustrezen. Ne gre torej za arbitraren izračun, ampak za strokovno mnenje, ki mu je sodišče utemeljeno sledilo.

14. Toženka se napačno sklicuje tudi na neenakomerno razporejeni delovni čas, saj ta iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. V 4. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo delavec delo opravljal s polnim delovnim časom 40 ur tedensko z gibljivim urnikom, ki je razporejen tako, da ne krši pravilnika o cestnoprometnih predpisih tudi za daljše obdobje. To ne predstavlja dogovora o neenakomerni razporeditvi delovnega časa, saj gibljivega urnika ne gre enačiti z neenakomerno razporejenim delovnim časom (VIII Ips 261/2016). Neutemeljena je navedba, da tožnik toženkinim trditvam o neenakomerni razporeditvi delovnega časa ni nasprotoval. S temi navedbami je namreč toženka nasprotovala tožniku; iz njegovega izračuna nadurnega dela izhaja, da je upošteval enakomerno razporejen delovni čas, zato mu ugovora toženke ni bilo treba še posebej prerekati.

15. Tožniku tudi ni bilo treba posebej obrazlagati obrestnega zahtevka; datum zapadlosti terjatve za plačilo nadurnega dela kot dela plačila za delo izhaja že iz materialnih predpisov, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, toženka pa temu niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni prisodilo več, kot je zahteval iz naslova nadurnega dela. Prisojeni bruto zneski plačila za nadurno delo iz I. točke izreka sodbe so prisojeni v okviru tožbenega zahtevka, postavljenega že v tožbi. Ne drži, da naj bi zahteval plačilo le za opravljenih 44 ur nadurnega dela mesečno; to ne izhaja ne iz njegovih navedb ne iz postavljenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je postavil upoštevaje obseg nadurnega dela, kot ga je navedel v tožbi in ki je različen glede na posamezne mesece.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost pobotnega ugovora toženke po prvem odstavku 71. člena ZDR-1, po katerem je delavec dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo je povzročil na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti.

17. Pravilno je tako ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev za škodo, ki naj bi toženki nastala zaradi tožnikovega samovoljnega podaljševanja razdalje prevozov do A.. Toženka neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb iz pripravljalne vloge z dne 15. 6. 2020, v kateri je po datumih navedla dneve, ko je tožnik neupravičeno prihajal v A. (na sedež toženke). Četudi je razlogovalo o prekluziji, je iz poteka dokaznega postopka in ugotovitev izpodbijane sodbe razvidno, da je navedbe vendarle upoštevalo, bistven pa je zaključek, da toženka ni uspela dokazati neupravičenosti očitanih voženj, zaradi česar sodišče ni ugotovilo obstoja terjatve iz naslova škode (strošek kilometrine) zaradi neupravičenih voženj, kot tudi ne, da bi si tožnik s temi vožnjami neutemeljeno podaljševal delovni čas. Sodišče je namreč na predlog toženke izvedencu odredilo nalogo, da poda izvid o tem, za koliko (če sploh) se je tožniku podaljšala odrejena pot na relaciji B.-C. zaradi tega, ker naj bi vozilo parkiral v A.. Izvedenec na vprašanje ni mogel natančno odgovoriti, kar je pojansil s tem, da mu toženka ni dostavila zahtevanega izpisa iz sledilnega sistema vozila, iz katerega bi lahko ugotovil nepotrebne poti do A.. Tudi po tem, ko je v svoji vlogi navedla dneve, ko naj bi se tožnik neupravičeno vračal v A., je izvedenec v dopolnitvi mnenja z dne 11. 8. 2020 vztrajal, da zaradi pomanjkljive dokumentacije izračun nepotrebnih poti ni možen. Toženka v tej zvezi neutemeljeno opozarja na lastno evidenco delovnega časa, češ da sodišče tega dokaza ni izvedlo. Dokaz je sodišče sicer izvedlo, pri odločitvi o tem pobotnem ugovoru pa ga pravilno ni štelo za bistvenega.

18. Pravilna je tudi odločitev glede v pobot uveljavljane škode zaradi plačanih glob za prekrške. Zgolj iz trditev toženke, da je tožnik vozil prehitro, čeprav je kot profesionalni voznik nedvomno vedel, da predpisane hitrosti ne sme prekoračiti, namreč še ne izhajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti delavca. Iz prekrškovnih odločb ne izhaja odgovornost tožnika. Odgovornost za prekršek imetnika vozila, tj. toženke, pa še ne pomeni avtomatične odškodninske odgovornosti voznika vozila za škodo v višini plačanih glob. Ker iz toženkinih navedb ne izhaja utemeljenost pobotnega ugovora, ni pomembna pritožbena navedba, da jih tožnik ni določno prerekal. 19. Toženka iz istega razloga neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni prerekal njenih navedb v zvezi z pobotno terjatvijo iz naslova odškodnine zaradi neprivezovanja tovora in poškodovanega tovornega vozila. Tudi v tem delu iz navedb toženke niso izhajale vse predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti v čem je protipravnost tožnikovega ravnanja in v čem se kaže predpisana stopnja krivde. Zgolj navedba, da tovora ni privezal, kar je rezultiralo v nastanku škode in da je z malomarno vožnjo in nepazljivostjo poškodoval vozilo, ne zadostuje. Tudi opozorilo pritožbe, da je tožnik profesionalni voznik, še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. V posledici nesklepčnih navedb ni pomembno sklicevanje na listinski dokaz (opozorilo tožniku iz 2017, naj privezuje tovor), ki pa tudi po vsebini ne more biti relevantno za presojo odškodninske odgovornosti v spornem obdobju. Ker je sodišče pravilno presodilo, da ni podan temelj odškodninskih terjatev, niso pomembne pritožbene navedbe, da tožnik ni ugovarjal višini škode, da je škodo mogoče dokazovati s predračunom in da bi bilo potrebno angažirati izvedenca za ugotavljanje višine škode na vozilu.

20. Delno utemeljena pa je pritožba toženke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje ji je res zmotno priznalo le 821,17 EUR stroškov izvedenca, čeprav so ti v celoti znašali 1.191,97 EUR, kot izhaja iz sklepov z dne 27. 5. 2020 in z dne 19. 3. 2021. Ne drži pa, da bi sodišče moralo toženki priznati višjo nagrado za odvetniške storitve. Glede na vrednost spornega predmeta (5.548,04 EUR) je sodišče toženki pravilno priznalo 300 točk za odgovor na tožbo in ji temu ustrezno priznalo tudi ostale postavke nagrade za zastopanje po odvetniku.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo tako, da je odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, zvišalo z 931,47 EUR na 1.150,24 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

22. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, in toženka, ki je uspela le zoper odločitev o stroških postopka, krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).