Jedro

V obravnavanem primeru prejšnjega stanja, če bi sodišče tožbo zavrnilo, izdalo pa predlagano začasno odredbo, ne bi bilo mogoče več vzpostaviti.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o priglašenih stroških postopka se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnik, ki ga je Višje sodišče v Mariboru s sodbo, opr. št. IV Kp 32088/2011 z dne 8. 7. 2017 obsodilo na enotno kazen 5 let in 4 mesece zapora, ne odpusti pogojno s prestajanja te kazni.

2. Tožnik je zoper sprejeto odločitev vložil tožbo, s katero sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ga takoj pogojno odpusti s prestajanja enotne zaporne kazni, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi. Obenem je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da s to začasno odredbo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje in to tako, da se z dnem 30. 11. 2017 pogojno odpusti s prestajanja enotne zaporne kazni, ki jo prestaja v ZPKZ Dob, OO Puščava.

3. Tožnik navaja, da je odvzem prostosti eden najhujših posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice. Gre za poseg, ki je že sam po sebi nepopravljiv. Nobena denarna odškodnina ne more popraviti škode, ki je človeku nastala zato, ker je bil morda protipravno zaprt ali na prestajanju zaporne kazni zaradi napak pri delu Komisije za pogojni odpust, ki temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Zaradi odvzema prostosti lahko človek izgubi službo, družino in priložnosti, ki bi jih sicer imel v času prestajanja kazni zapora. Težko je razumeti, zakaj tožena stranka svoje zaključke utemeljuje na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialne predpise in prekorači meje svojih pravic. Zato ni razlogov, da Upravno sodišče ne bi sankcioniralo navedenih napak Komisije z začasno odredbo. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku nastaja in bo nastajala nepopravljiva škoda, kar prestajanja zapora vsekakor je. Gre za najhujši poseg, ki se odraža v vseh sferah njegovega življenja in življenja njegove družine v širšem in ožjem pomenu. Onemogočen je glede svobode gibanja, ker je ves čas pod nadzorom, kot tudi glede opravljanja poklica ter finančno odvisen od družinskih članov. Specifično je omejen glede socialnih stikov in družabnega življenja, prizadet v človeškem dostojanstvu, kar se odraža na njegovi psihi in zdravju ter spremembah osebnosti, saj je v stresu in travmatiziran ter bo imel vse oblike post travmatskega stresa. Zaveda se, da pogojni odpust ni pravica, temveč določen privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Vse te pogoje izpolnjuje, po sodbi je tudi poravnal vse obveznosti, ima dokaj visok odstotek prestane kazni, je osebno urejen in je zato utemeljeno sprejeti sklep, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Okoliščina, da je bil pred prestajanjem kazni dolgoletni sodnik in pri delu nadpovprečno uspešen, se mu tolmači v škodo ter se ga obravnava kot okorelega kriminalca. Ob vseh v tožbi navedenih kršitvah Komisije in ob zelo verjetni ustavitvi postopka pri Okrajnem sodišču v Mariboru po Vrhovnem sodišču RS, je izdaja začasne odredbe utemeljena in predstavlja zgolj nujnost ureditve zelo verjetnega stanja. Ob izdaji začasne odredbe bo ugodeno tudi načelu sorazmernosti, javna korist pa s tem ne bo prizadeta. S tem, ko se njegovi prošnji za pogojni odpust ne ugodi, nastaja neposredna škoda tako njemu samemu kot tudi sredstvom proračuna, ki so potrebna za njegovo prebivanje v zavodu.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj jo zavrne, priglaša pa tudi stroške za sestavo odgovora. Uvodoma povzema ključne poudarke tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe in vsebino ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Poudarja, da tožnik ni izkazal verjetnega nastanka niti višine škode niti ni izkazal, v čem bi bila verjetno nastala škoda težko popravljiva. Prav tako ni izkazal, da bi mu grozila resna in neposredna škoda, ki bi jo bilo mogoče odvrniti le z izdajo začasne odredbe. Prestajanje zaporne kazni pomeni omejitev svobode zaprte osebe, ki se nujno odraža v omejitvi stikov z družinskimi člani in pripelje do določene odtujenosti. Tak odvzem osebne svobode je zakonit, saj k njeni izvršitvi zavezuje pravnomočna sodba. Tožnikove navedbe glede posledic premoženjske narave zaradi izvrševanja kazni zapora prav tako niso utemeljene, saj se plačevanje stroškov bivanja v zaporu krije iz proračunskih sredstev. Tožena stranka poudarja, da morajo biti za pogojni odpust izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, teh pa tožnik po njenem prepričanju ne izpolnjuje. Začasen nastop prostosti bi tudi predstavljal določeno stopnjo prizadetosti javne koristi, saj je odvzem prostosti ukrep za preprečevanje ponovitvene nevarnosti ter ena izmed oblik varovanja javne koristi. Če bi se sledilo tožnikovi zahtevi, bi to pomenilo precejšen odstop od objektivnih, subjektivnih in časovnih mej pravnomočnosti kazenskih obsodilnih sodb, vsekakor pa to ne bi bilo sorazmerno glede na tveganje za ponovitveno nevarnost. K točki I izreka:

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče iz razlogov iz drugega odstavka te zakonske določbe na tožnikovo zahtevo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Pri odločanju o izdaji take začasne odredbe mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ureditvena začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, odločanje pa zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva, konkretno pa mora predlagati, na kakšen način naj se začasno uredi stanje. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta, oziroma začasno ureditvijo spornega razmerja1. Sodišče zato v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem odločbe, ki je nastopilo z njeno dokončnostjo, tožniku nastaja težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko identična tožbenemu zahtevku - tožnik predlaga, naj se stanje začasno uredi tako, da se pogojno odpusti na prostost, kar je vsebinsko enako namenu, ki ga uveljavlja s tožbo. Začasno odredbo je izjemoma dopustno izdati tudi v takih primerih, vendar pa le pod pogojem, da bi bilo, kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Sodišče mora torej pred odločitvijo o začasni odredbi v takih primerih opraviti tako imenovani test reverzibilnosti2. V obravnavanem primeru, po mnenju sodišča, prejšnjega stanja, če bi sodišče tožbo zavrnilo, izdalo pa predlagano začasno odredbo, ne bi bilo mogoče več vzpostaviti.

8. Po določbi 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pomeni pogojni odpust spremembo izrečene kazni zapora po njeni delni izvršitvi (formalni pogoj), če je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec na prostosti ne bo ponovil kaznivega dejanja (materialni pogoj). To pomeni, da je pogojni odpust vsebinsko različen od, na primer, prekinitve izvrševanja kazni zapora ali predčasne odpustitve, o kateri odloči upravnik zapora, ki ne vplivata za iztek zaporne kazni3. Pogojni odpust je mogoče preklicati le, kolikor obsojenec na pogojnem odpustu stori eno ali več kaznivih dejanj, za katero je sodišče izreklo kazen zapora nad eno leto (prvi odstavek 89. člena KZ-1). Glede na opisane določbe KZ-1, oziroma pogoje za preklic pogojnega odpusta zato sodišče meni, da, kolikor bi sledilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero bi ga pogojno odpustilo s prestajanja kazni zapora, ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, če bi bila njegova tožba zavrnjena kot neutemeljena. To pa pomeni, da bi bila zahtevana izdaja začasne odredbe ireverzibilna odločitev in že iz tega razloga tožnikova zahteva ni utemeljena.

9. Sodišče, poleg navedenih razlogov, soglaša tudi s stališčem tožene stranke, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel konkretnih okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljil nastanek težko popravljive škode, kolikor bo nadaljeval s prestajanjem kazni zapora, kot tudi ni verjetno izkazal, da je takšna škoda zanj težko popravljiva, oziroma da jo je mogoče odvrniti le z izdajo začasne odredbe. Dejstvo je, da tožnik prestaja kazen zapora po pravnomočni sodbi, kar pomeni, da je omejitev njegove svobode gibanja zakonita. To, da tožnik meni, da bo odločitev o izrečeni kazni spremenjena zaradi verjetne ustavitve postopka, je zgolj njegovo pričakovanje, ne pa okoliščina, ki bi vplivala na prestajanje pravnomočno izrečene kazni. Prestajanje kazni zapora ima nedvomno posledice, ki jih navaja tožnik - omejitev svobode gibanja, ločenost od družine, izguba zaposlitve, omejitve v socialnih stikih, omejitve družabnega življenja, in podobno, vendar pa gre za posledice izvrševanja sankcije, določene s pravnomočno odločitvijo sodišča, torej posledice, ki jih je sodišče upoštevalo že ob izreku vrste kazni in določitvi njenega trajanja. Sodišče zato meni, da tožnik s tem, ko se sklicuje na prej navedene posledice izvrševanja kazni zapora in na pričakovanje o morebitni spremembi odločitve, ni utemeljil nastanka težko popravljive škode.

10. Sodišče meni, da ugoditev tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ne bi bila sorazmerna glede na javno korist, ki se zasleduje z izdajo začasne odredbe. Kot je bilo že poudarjeno, je bila tožniku zaporna kazen izrečena s pravnomočno sodbo sodišča. S kaznovanjem država varuje temeljne vrednote in načela pravnega reda, vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, predvsem pa ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca kaznivega dejanja omogoča, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje (45a. člen KZ-1). Ko sodišče posamezniku izreče zaporno (ali katerokoli drugo) kazen (sankcijo), se s prej navedenimi cilji kaznovanja ta tudi izvršuje in to z namenom doseganja javne koristi, ki je v tem, da se javnost obvaruje pred novimi kaznivimi dejanji, oziroma povzročanjem škode. V smislu tako opredeljene javne koristi torej izdaja začasne odredbe, kot jo zahteva tožnik, temu ne bi bila sorazmerna.

11. Ob upoštevanju vseh razlogov, navedenih v tej obrazložitvi, je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zahtevala povrnitev stroškov postopka za sestavo odgovora. Sodišče o teh stroških ni odločalo, pač pa je odločitev o tem pridržalo, saj bo o vseh stroških postopka odločilo ob izdaji končne odločbe.

1 Prim., npr. sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016 in druge. 2 Tako Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, tudi Vrhovno sodišče RS, na primer v sklepih I Up 59/2013, I Up 138/2014. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. II Kp 75370/2010 .