Jedro

Poseg izgradnje zidu iz betonskih zidakov na vodnem območju ter pesjakov na priobalnem območju, četudi kot dejanje samopomoči zaradi grozeče nevarnosti poplav, ni dovoljen brez pridobljenega vodnega soglasja oziroma ne sodi pod nobeno od izjem 5., 6. ali 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora zavezanka do 30. 6. 2017 s priobalnega pasu vodotoka ... odstraniti pesjake, brežino pa sanirati na podlagi predhodno pridobljenega vodnega soglasja in po končani sanaciji inšpektorico tudi obvestiti.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zavezanka na območju stanovanjske hiše z izgradnjo zidu iz betonskih zidakov posegala v vodno zemljišče, kjer je postavila tudi več pesjakov, pri čemer tako izgrajeni zid, kakor tudi predmetni pesjaki posegajo v vodno priobalno območje zemljišča vodotoka ... ter vplivajo na vodni režim in stanje voda, za kar pa zavezanka pred samim posegom ni imela vodnega soglasja, saj le-tega ni pridobila.

3. Zavezanka je bila pred izdajo odločbe seznanjena z ugotovitvami upravnega organa in pozvana na izjavo. Po pooblaščencu je pojasnila in potrdila, da so na območju lastne stanovanjske hiše in pripadajočega zemljišča, zaradi poplav ob stanovanjski hiši, v letu 2015 izvedli pozidavo zidu, pri čemer je bil zid na predmetni lokaciji izveden že predhodno, sami pa so ga zgolj povišali za pol metra, ob tem pa niso vedeli, da za postavitev potrebujejo vodno soglasje.

4. Upravni organ je zaključil, da iz razloga nepridobljenega vodnega soglasja gre za nedovoljen poseg v prostor, zaradi česar je zavezanki naložil, da mora postavljene pesjake odstraniti s predmetnega zemljišča, glede sanacije desne brežine pa, da mora pridobiti vodno soglasje in nabrežino urediti v skladu s prejetim soglasjem.

5. Zoper navedeno odločbo je zavezanka podala pritožbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ in prvostopenjsko odločbo spremenil zgolj v izreku odločbe na način, da je dodal še dve parc. št., in sicer zaradi jasnosti izreka odločbe, v ostalem pa je potrdil izrek prvostopenjske odločbe.

6. Zavezanka je že v pritožbi in enako po vsebini tudi v tožbi zoper izdani odločbi navedla, da meni, da je odločba nezakonita, saj je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Tožnica v tožbi navaja, da 37. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) dopušča gradnjo objektov namenjenih zaščiti in reševanju, saj to izhaja iz 7. točke 37l. člena ZV-1. Nadalje v pritožbi, kakor tudi v tožbi enako navaja, da bi bila pristojna inšpektorica dolžna upoštevati tudi 1. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ki določa, da določbe ZGO-1 ne veljajo za gradnje objektov, ki so potrebni za gradnjo neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč, ali za to, da se preprečijo njihove posledice. Tožeča stranka navaja, da pri povišanju zidu ni storila nobene kršitve zakona, ampak je zgolj preprečila neposredno grozečo nevarnost za lastno premoženje, za kar je tako v pritožbi, kakor tudi v tožbi predložila fotografije stanja predmetnega zemljišča v času poplav, ki so ogrožale njeno stanovanjsko hišo. Meni, da je bila sama dolžna poskrbeti za zagotovitev poplavne varnosti, in da se inšpektorica iz navedenih dejstev, ki jih je tožnica v postopku pred upravnim organom pojasnila, do njenihn navedb v odločbi ni opredelila.

8. Tako po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj gre za nebistveno povišanje zidu, pri čemer bi pristojna inšpektorica lahko tožnico kot zavezanko tudi napotila na pridobitev dovoljenja, pa tega ni storila, zaradi česar je po mnenju tožnice izpodbijana odločba vsaj preuranjena.

9. Tožnica dodatno še pojasnjuje, da je izvedla povišanje zidu zgolj z namenom preprečitve poplav, pri čemer pa objekti ne preprečujejo prostega prehoda do vodnega dobra, zaradi česar meni, da se je inšpektorica v odločbi zgolj pavšalno sklicevala na 38. člen ZV-1 in tako izpodbijana odločba ne zadosti kriteriju obrazloženosti upravnih odločb. Po mnenju tožnice namreč tožena stranka v odločbi ne pojasni, v čem naj bi objekti iz odločbe ovirali prost prehod ob vodnem dobru in zakaj naj bi ogrozili vodno stabilnost zemljišča ali zmanjševali varnost pred škodljivim delovanjem vode, saj predmetni zid kvečemu povečuje varnost pred škodljivim delovanjem vode, pri čemer pa tudi meni, da v predpisu ni jasno določeno ali so metri oddaljenosti, ki so določeni kot priobalni pas in zahtevani za postavitev objekta mišljeni 5 m v višino ali 5 m v dolžino od obalnega pasu vodotoka.

10. Tožeča stranka še v tožbi dodatno navaja, da ne iz odločbe prve in ne druge stopnje ni jasno razvidno, zakaj zavezanka glede na izkazano ogroženost zaradi poplav ne sodi med navedene izjeme iz 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1, pri čemer tožena stranka določil ZGO-1 sploh ni uporabila, predvsem njenega 1. člena, da pogoji za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč, da se preprečijo in zmanjšajo njihove posledice ne veljajo, zaradi česar tožeča stranka meni, da je s svojim skrbnim ravnanjem preprečila neposredno grozečo nevarnost na njeno stanovanjsko hišo, predvsem zaradi neodzivnosti države, ki zadeve ni sanirala. Na podlagi navedenega se po njeni oceni tožena stranka ni opredelila do zgoraj navedenih dejstev in je zgolj pavšalno navedla, da izgradnja zidu ne ustreza nobenemu objektu, na podlagi katerega bi bilo dovoljeno posegati v prostor.

11. Tako tožeča stranka meni, da je odločba vsaj preuranjena in bi pristojna inšpektorica zavezanko morala napotiti na pridobitev ustreznih soglasij, prav tako pa še izpostavlja, da tožena stranka v odločbi ne pojasni v čem bi naj objekti ovirali dostop oziroma prehod v vodnem dobru ali v čem bi naj zmanjševali varnost pred škodljivim delovanjem vode. Tako v tožbi predlaga, da se obe izpodbijani odločbi tožene stranke odpravita oziroma podredno, da se odločbi tožene stranke odpravita, in da se zadeva ponovno vrne v odločanje.

12. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po mnenju sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, sodišče se z razlogi izpodbijanih odločb strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

15. Sporni inšpekcijski ukrep je bil izdan skladno z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN in ZV-1). Po določbi prvega odstavka 37. člena ZV-1 na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih.

16. V predmetni zadevi gre za dve procesni situaciji, in sicer za odločitev inšpektorice, da je tožeča stranka dolžna odstraniti pesjake priobalnega območja; glede desne brežine pa je odločila, da ju je tožeča stranka dolžna sanirati na podlagi predhodno pridobljenega vodnega soglasja.

17. Tako ne drži, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti določila ZGO-1, in sicer 4. točko 1. člena, ki določa, da določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjša njihove posledice za objekte, za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, saj predmetna inšpektorica tožnici ni naložila pridobitve gradbenega dovoljenja, temveč zgolj pridobitev vodnega soglasja, ki pa je kljub temu, da gre pri dozidavi zidu za poseg, ki pomeni nedvomno zaščito in varovanje premoženja tožnice, potrebno. Tožnica namreč napačno sklepa, da 7. točka 37. člena ZV-1 določa, da gradnja objektov, ki pomeni zaščito in reševanje ljudi ne potrebuje vodnega soglasja. Iz 37. člena ZV-1 namreč jasno izhaja, da na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen iz razlogov tam naštetih izjem, med katere pod 7. točko sodi tudi zaščita premoženja in reševanje ljudi, kar pa ne pomeni, da je poseg kljub dovoljenim izjemam dopusten brez predhodno pridobljenega vodnega soglasja.

18. Med strankama je nesporno, da je bilo območje pred hišo tožnice tudi poplavljeno, vendar kljub navedenemu tožnica za sanacijo brežine, ki jo je izvedla, potrebuje predhodno pridobljeno vodno soglasje. Iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnica dolžna zgolj odstraniti pesjake, medtem ko mora desno brežino sanirati na podlagi predhodno pridobljenega vodnega soglasja, kar pa v tej fazi postopka še ne pomeni, da je inšpektorica tožnici naložila odstranitev predmetnega zidu. Inšpektorica je namreč tožnici zgolj naložila sanacijo desne brežine na podlagi predhodno pridobljenega vodnega soglasja. V skladu z določbo 150. člena ZVO-1 se namreč lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda izvede samo na podlagi vodnega soglasja, za katerega pa mora biti izdelan ustrezen načrt, projekt rešitve za poseg, poseg izveden v skladu s projektnimi pogoji v skladu z Uredbo o pogojih in meritvah za izvajanje dejavnosti in posega v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja (v nadaljevanju Uredba). Za obe stranki postopka je namreč nesporno, da je možnost, da obstoji grožnja poplav omenjenega območja in je tako pritrditi tožeči stranki, da je želela s posegom povišanja zidu zmanjšati škodljivo delovanje vode na lastno premoženje, to je stanovanjsko hišo, vendar morajo biti tudi tovrstni projekti izvedeni v skladu z vodnim soglasjem.

19. Sodišče se ne more strinjati z navedbo tožeče stranke, da tožena stranka ne omejuje dostopa do prostega prehoda do vodnega dobra, saj že iz fotografij v spisovnem gradivu izhaja, da je zid zgrajen na samem robu zemljišča, in da so pesjaki, ki jih je potrebno odstraniti, postavljeni prav tako do roba oziroma do zidu na predmetnem zemljišču. 20. Pri navedenem postopku torej ne gre za pravno vprašanje ali gre pri nadgradnji obstoječega zidu iz betonskih zidakov za gradnjo objekta namenjenega zaščiti in reševanje ljudi, živali in premoženja temveč za vprašanje ali je tožnica za navedeni poseg imela vodno dovoljenje, za katerega je v postopku pred upravnim organom sama potrdila, da ga ni imela, saj niti ni vedela, da ga potrebuje.

21. Tožnica bo tako lahko podala vlogo za pridobitev vodnega soglasja in bo lahko sanacijo desne brežine, kolikor bo soglasje prejela, izvedla v skladu s pogoji, ki bodo navedeni v vodnem soglasju.

22. Glede določitve odstranitve pesjakov sodišče ugotavlja, da sporen inšpekcijski ukrep temelji na dejanski ugotovitvi inšpektorice na samem kraju, kar dokazuje tudi fotografija v spisovnem gradivu, in sicer, da so sporni objekti zgrajeni na priobalnem območju zgoraj navedenega vodotoka, saj navedeno izhaja tudi iz zapisnika z dne 7. 12. 2016 (št. 06182-2087/2016-4) in priloženih fotografij v spisovnem gradivu.

23. Dejstvo, da tožnica ni pridobila ustreznega vodnega soglasja pa izhaja tudi iz dopisa vodno gospodarsko podjetje X. d.o.o. z dne 21. 11. 2016, iz katerega izhaja, da je rečna nadzorna služba podjetje Y. ob rednem vodno gospodarskem nadzoru ugotovila poseg v vodno priobalno območje zemljišča ..., in sicer z izvedbo zidu iz betonskih zidakov, ki posegajo v vodno območje, brez ustrezno pridobljenega soglasja. Prav tako pa, da na navednem priobalnem območju stoji več pesjakov, za postavitev katerih prav tako ni bila pridobljena informacija o pogojih posega v prostor, ki lahko vpliva na vodni režim v skladu s 151. členom ZV-1, kakor tudi ne vodno soglasje v skladu s 153. členom istega zakona.

24. Sodišče tako meni, da so razlogi za odločitev tako v prvostopenjski, še posebej pa v drugostopenjski odločbi v zadostni meri utemeljeni in obrazloženi, saj je na strani 4 drugostopenjske odločbe jasno navedeno, da navedene posege tožnice ni mogoče uvrstiti med izjeme naštete v prvem odstavku 37. člena ZV-1, saj izvedeni objekti evidentno preprečujejo prost prehod ob vodnem toku, pri čemer pa izgradnja betonskega zidu v vodni strugi vodotoka ... skupaj s postavitvijo pesjakov na priobalnem območju predstavlja tak poseg v prostor, ki bi lahko oviral normalen pretok vode, ogrožal stabilnost vodnih ali priobalnih zemljišč in zmanjševal varnost pred škodljivim delovanjem voda, saj tožnica za navedene posege, ki bi lahko trajno ali začasno vplivali na vodni režim ali stanje voda na zaščitenem 5 m priobalnem pasu nima pridobljenega ustreznega vodnega soglasja.

25. Iz drugostopenjske odločbe izhaja tudi obrazložitev tožnici, da obravnavani poseg izgradnje zidu iz betonskih zidakov na navedenem vodnem območju ter pesjakov na priobalnem območju, četudi kot dejanje samopomoči zaradi grozeče nevarnosti poplav ni dovoljen brez pridobljenega vodnega soglasja oziroma da ne sodi pod nobeno od izjem 5., 6. ali 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1. 26. Sodišče na tem mestu zgolj še pripominja, da 37. člen ZV-1 ne določa, da vodno soglasje za posege na vodno ali priobalno zemljišče za tam določene izjeme ni potrebno temveč zgolj, da so posegi navedeni v točkah od 1. do 7. 37. člena ZV-1 kot izjeme dopustni. Nadalje drugi odstavek istega člena določa, da je poseganje v prostor na priobalnem zemljišču v tlorisni širini od 15 m od meje vodnega zemljišča do zunanje meje priobalnega zemljišča na vodah prvega reda zunaj območij naselja dovoljeno za gradnjo pomožnih gospodarskih objektov, prav tako na podlagi vodnega soglasja, razen če je s predpisom, izdanim na podlagi istega zakona drugače določeno.

27. Tako sodišče na podlagi vsega navedenega meni, da sta bili izpodbijani odločbi tudi v tem delu ustrezno obrazloženi, pri čemer tudi iz sodne prakse tukajšnjega sodišča izhaja, da je izjemo po 7. točki prvega odstavka 37. člena ZV-1 treba razumeti kot celoto, kar pomeni, da gre za izjemo, ki gradnjo na vodnem in priobalnem zemljišču dopušča zaradi interesov obrambe in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zaradi izvajanja nalog policije (IV U 108/2015).

28. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe namreč tudi jasno in nedvomno izhaja, da so pri izdanem vodnem soglasju izvedenem na podlagi strokovnih podlag (hidravlično hidrološke analize vodnega režima, ocene poplavne varnosti pred in po izvedenih posegih) natančno določeni postopki, na kak način so ti posegi dopustni, pri čemer je tožnica pred izvedbo posegov v prostor tako na vodnem kot na priobalnem zemljišču imela možnost zahtevati informacijo o pogojih posega v prostor oziroma bo imela to možnost glede na izrek izpodbijane prvostopenjske odločbe storiti tudi v bodoče, saj ji je pristojna inšpektorica naložila pridobitev vodnega soglasja in saniranje desne brežine v skladu s pridobljenim soglasjem.

29. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in voden v skladu z zakonom, sama odločitev pa je tudi pravilna in zakonita, zaradi česar je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je o zadevi odločalo na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave, saj je bilo mogoče odločiti na podlagi listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, in ki jih je sodišče vpogledalo že v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, izvedba glavne obravnave pa ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi stvari, saj je šlo zgolj za presojo pravnega vprašanja ali je tožnik upravičen do povračila za nastalo škodo in ne za dejansko vprašanje ali je do nastanka škode sploh prišlo.