Jedro

Če tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne navede dejstev in dokazov, s katerimi izpodbija trditve tožeče stranke, to še ne pomeni, da je dejansko stanje med strankama nesporno in da lahko sodišče v gospodarskem sporu izda odločbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki obračunane obresti 14.132,20 SIT s procesnimi obrestmi in zamudne obresti od zneska 9.737,00 SIT ter izvršilne stroške (1. točka izreka odločbe). V preostalem delu ga je zaradi umika tožbe razveljavilo (2. točka izreka odločbe), toženi stranki pa je naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške (3. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da so obresti, ki jih zahteva tožeča stranka, mnogo višje od zakonitih zamudnih obresti, kar bi lahko ugovarjala, če bi sodišče razpisalo glavno obravnavo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da se z njim ne strinja in da je račun za 9.737,00 SIT plačala. Ker je tožeča stranka nato tožbo za plačilo navedenega računa umaknila, je sodišče prve stopnje štelo, da dejansko stanje med strankama ni več sporno in so zato podani pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo po 496. čl. ZPP.

Očitno je, da je tožena stranka ugovarjala celotnemu sklepu o izvršbi, saj ga je sodišče prve stopnje v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, v celoti razveljavilo. Konkretno je navedla, da je račun za 9.737,00 SIT plačala, ni pa navedla nobenega konkretnega dejstva, s katerim bi podkrepila še ugovor zoper ostali del sklepa, to je glede zahtevka za plačilo obračunanih obresti 14.132,20 SIT.

Vendar pa tudi ni rekla, da dejstva, odločilna za sodbo o tem delu tožbenega zahtevka, priznava. Samo izrecno priznanje dejstev pa ima po 1. odst. 221. čl. ZPP za posledico, da teh dejstev ni potrebno dokazovati in so torej med strankama nesporna. Pravdna stranka ima namreč ob temeljnem načelu ustnega obravnavanja (4. čl. ZPP) vedno pravico na naroku ustno navesti dejstva in predlagati dokaze. Če v pisni vlogi ne navede dejstev, s katerimi bi oporekala dejstvom, ki jih zatrjuje nasprotna stranka, to še ne more pomeniti, da z njimi soglaša oziroma da jih priznava. Zato v takem primeru še niso podani pogoji iz 496. čl. ZPP za izdajo odločbe brez razpisa naroka. Ta določba je izjema od temeljnega načela o ustnem obravnavanju, zato jo je treba ozko razlagati in njene uporabe ni mogoče širiti preko dovolj natančno določenih mej.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki pa bi jo moralo opraviti, s čemer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Zaradi te kršitve je moralo na podlagi določbe 1. odst. 369. čl. ZPP napadeno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Ker je od odločitve o glavni stvari odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških, je bilo treba razveljaviti tudi odločbo o stroških.