Jedro

Tožena stranka je mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR in torej presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR, kar pomeni, da finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja pred sodiščem na prvi stopnji v upravnem sporu zoper sklep Vlade RS št. 02104-1/2010/13 z dne 25. 3. 2010. V obrazložitvi svoje odločbe najprej navaja listine, ki jih tožnik priložil k svoji prošnji in se nato sklicuje na določbe 3. odstavka 11. člena, 2. odstavka 12. člena, 2. odstavka 13. člena in 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Na podlagi 12. in 13. člena ZBPP je ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek iz naslova pokojnine znaša 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v 22. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV) in ki znaša 453,60 EUR. Poleg tega je tožnika šteti za samsko osebo. Ker tožnik že z višino lastnega dohodka oziroma višino svojega mesečnega dohodka presega cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči, je bilo potrebno njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je predsednica naslovnega sodišča z ignoranco relevantnih dokazil in brez uporabe veljavnih predpisov ter celo z zlorabo njegove procesne nesposobnosti zavrnila njegovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč za dodelitev zagovornika za vložitev tožbe ter za zastopanje pred naslovnim sodiščem v zvezi z nezakonitim postopkom Vlade. Tožena stranka mu kot državljanu brez premoženja, brez procesne oziroma pravdne sposobnosti in kljub izpolnjevanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči krati pravico do sodnega varstva njegovih pravic in svoboščin. Deležen je tudi nasilja na svoje invalidske oziroma pokojninske prejemke. Toženi stranki vseskozi dostavlja relevantne dokaze, da živi s 450,00 EUR mesečno in sodno izvedeniška psihiatrična mnenja, da ni sposoben nastopati pred organi in sodišči. Zato meni, da je žrtev splošne diskriminacije in žrtev vsesplošnega nasilja. Predlaga izločitev Upravnega sodišča, odstop tožbe Vrhovnemu sodišču RS, odpravo izpodbijane odločbe, prosi pa tudi za stalno brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnika šteti za samsko osebo.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede predloga za izločitev Upravnega sodišča sodišče pojasnjuje, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP po veljavni zakonodaji v Republiki Sloveniji, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne)dodelitve BPP odločilo stvarno pristojno sodišče. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik procesno nesposoben, sodišče ugotavlja, da postopek v zvezi s tem še ni pravnomočno zaključen. Sodišče še pojasnjuje, da je o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP pristojni organ za BPP že odločil in sicer z odločbo št. Bpp 109/2010 z dne 10. 8. 2010. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.