Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, saj sta na podlagi zdravstvene dokumentacije, mnenja zavodske psihiatrinje ter mnenja izvedenca ugotovili, da pridržani boleha za kronično boleznijo - shizofrenijo paranoidnega tipa, ki ima v zadnjih letih izrazito neugoden potek. Ima slabo realitetno kontrolo, zato je prisoten kronificiran blodni sistem (tako je na primer prepričan, da je po njegovih projektih izdelano letališče na Japonskem, da ima otroke z določenimi ženskami in podobno). Zdraviti se mora z zdravili, ki jih mora jemati trikrat dnevno, toda pridržani je do predpisane psihofarmako terapije neuvideven in brez kontrole ne bi jemal zdravil. Če ne bi jemal zdravil, pa bi ogrožal sebe in okolico.

Sodišči sta preverili tudi možnost, da bi pridržani živel izven zavoda in jemal zdravila pod kontrolo, a je ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom pod opr. št. 3/2003 dne 13.3.2003 sklenilo, da je dopustno pridržanje A. A. na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za dobo do enega leta. Tako je odločilo potem, ko je bil pridržani pripeljan v Zavod Hrastovec-Trate 25.2.2003, pred tem pa je bil večkrat hospitaliziran na zaprtem oddelku za psihiatrijo Splošne bolnišnice Maribor. S sodno odločbo mu je bila 22.11.2002, torej pred tem, tudi odvzeta opravilna sposobnost. Sodišče je namreč ugotovilo, da zunaj zavoda ni mogoče zagotoviti pridržančeve oskrbe in rednega jemanja zdravil in bi bilo zato ogroženo njegovo zdravje, pod vplivom kronificiranih blodenj pa bi ogrožal okolico. Ta sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. I Cp 539-3 dne 26.3.2003. Po preteku enega leta je sodišče prve stopnje podaljšalo pridržanje še za eno leto, toda pritožbeno sodišče je ta sklep razveljavilo.

Ponoven sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pridržanja še za dobo enega leta pod opr. št. Pr 20/2004-34 z dne 4.5.2004 pa je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 790/2004-3 dne 19.5.2004. Pridržani je nato vložil neposredno revizijo in po preteku roka za vložitev revizije tudi njegova pooblaščenka, ki ju je Vrhovno sodišče pod opr. št. II Ips 719/2004 dne 6.1.2005 zavrglo, toda Ustavno sodišče je kasneje s sklepom ugotovilo, da je bila pridržanemu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

O ponovnem podaljšanju pridržanja pripora je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom pod opr. št. Pr 20/2004-62 dne 21.3.2005, s katerim je pridržanje spet dopustilo za dobo do enega leta. Ta sklep je pritožbeno sodišče potrdilo, toda revizijsko sodišče je oba sklepa razveljavilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo priče in pridržanega in ker se je prepričalo, da slednji ni sposoben za samostojno življenje, da ne more živeti pri svojem bratu ali pri skrbniku in da ni mogoče zagotoviti, da bi jemal zdravila, brez katerih ogroža sebe in druge, je pridržanje dopustilo za dobo do enega leta. Pridržančeva odvetnica se je proti temu sklepu pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.

Proti sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je postal pravnomočen sklep prvostopenjskega sodišča, je pridržančeva pooblaščenka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in odločitev, da nadaljnje pridržanje ni dopustno. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje oprli svojo odločitev predvsem na 70. člen ZNP in na 49. člen ZZDej, ki omogočata zdravljenje bolnika brez njegove privolitve. Toda to je skrajni ukrep, ko ni možnosti, da bi pridržanemu omogočili bivanje izven zavoda. Ugotovitev sodišč, češ da bi pridržani, če ne bi jemal terapije, lahko postal ogrožujoč za okolico, temelji zgolj na predvidevanjih zdravnikov psihiatrov. Toda zdravstveno osebje je izpovedalo, da se pridržani v zavodu primerno obnaša, je samostojen v vseh aktivnostih, sodeluje v delovni terapiji in ni agresiven. Zato ni razlogov, da bi ob ustrezni podpori bival izven zavoda. Da pridržani ni nasilen, izkazujejo tudi izhodi ob koncu tedna, pa tudi nobena od prič ni izpovedala o njegovi fizični agresivnosti v preteklosti. V zvezi z očitkom pritožbenega sodišča, češ da pridržani odklanja bivanje v dislocirani enoti zavoda, kjer so osebe precej samostojne, revizija navaja, da je svoboda vseeno omejena. Revizija dodaja, da bi sodišče moralo pritegniti v postopek tudi izvedenca tehnične stroke, ki bi preveril pridržančeve prijave patentnemu uradu in podal svoje mnenje o zatrjevanih izumih in o tem, ali so res bolezenske blodnje. Pridržanemu se očita tudi psihično nadlegovanje znanih oseb, čeprav o tem ni verodostojnih podatkov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (op1) je bila v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) (op2) revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo ni odgovorilo.

3.

Revizija ni utemeljena.

3.a Revizija pravilno opozarja, da je pridržanje osebe hud poseg v osebnostne pravice. Neprostovoljna hospitalizacija v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice je hud poseg v pravico do prostosti (5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP) (op3), pravico do varnosti duševne integritete (35. člen Ustave Republike Slovenije, URS) (op4) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS), ki zagotavlja pravico do zdravljenja in do zavrnitve zdravljenja. Toda poseg v človekove pravice je lahko omejen z enako močnimi pravicami drugih ljudi (15. člen URS), zato je mogoče prisilno pridržati osebo, kadar ogroža življenje drugih ljudi ali jim povzroča hudo škodo. Kadar pa pridržana oseba ogroža samo svoje življenje in povzroča škodo sebi, mora država ugotoviti, da zaradi bolezni ni sposobna sama sprejeti voljne odločitve o zdravljenju in nadomestiti njeno odločitev. To pomeni, da je pridržanje osebe v psihiatrični ustanovi in njeno zdravljenje dovoljeno, če v tako zdravljenje privoli. Če ga odklanja ali če ne more izraziti svoje prave volje, pa je z zakonom predviden poseben postopek, v katerem ne more biti odločanje prepuščeno samo zdravniku-psihiatru, temveč mora sodelovati tudi nek drug organ, ki je v večini pravnih redov v Evropi sodišče. To je tudi razumljivo, saj je v 70. členu ZNP predvideno pridržanje bolnika na zdravljenju na zaprtem oddelku v zdravstveni ustanovi tedaj, ko je zaradi duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča škodo sebi ali drugim. Za tako ugotovitev pa ne zadošča zgolj obstoj duševne bolezni in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev), temveč je treba ugotoviti še ogrožanje drugih ljudi ali pridržane osebe. Taka odločitev pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti ali kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot. V obravnavanem primeru je bila pridržanemu popolnoma vzeta opravilna sposobnost že 22.11.2002. Nato je bil 25.2.2003 prvič pridržan v zavodu Hrastovec-Trate. Sodišče je moralo uvesti sodni postopek za njegovo pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične zdravstvene organizacije, saj se šteje, da je oseba pridržana v zdravstveni organizaciji brez privolitve, če iz njenega vedenja, strokovnih spoznanj o njenem duševnem stanju in drugih okoliščin izhaja, da ne zmore izraziti svoje volje in se dejansko ne želi zdraviti v zdravstveni organizaciji ali če iz strokovnih spoznanj o njenem duševnem stanju izhaja, da ne more izraziti svoje volje, ali če gre za pridržanje mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta opravilna sposobnost (tretji odstavek 71. člena ZNP). A. A. nima opravilne sposobnosti, poleg tega pa je zdravljenje ves čas odklanjal, zato je moralo sodišče ugotoviti najprej potrebo po takem zdravljenju, pred potekom novega leta dni pa je moralo odločiti tudi o njegovem podaljšanju.

Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, saj sta na podlagi zdravstvene dokumentacije, mnenja zavodske psihiatrinje D. S. ter mnenja izvedenca dr. B. F. ugotovili, da pridržani A. A. boleha za kronično boleznijo shizofrenijo paranoidnega tipa, ki ima v zadnjih letih izrazito neugoden potek. Ima slabo realitetno kontrolo, zato je prisoten kronificiran blodni sistem (tako je na primer prepričan, da je po njegovih projektih izdelano letališče na Japonskem, da ima otroke z določenimi ženskami in podobno). Zdraviti se mora z zdravili, ki jih mora jemati trikrat dnevno, toda pridržani je do predpisane psihofarmako terapije neuvideven in brez kontrole ne bi jemal zdravil. Če ne bi jemal zdravil, pa bi ogrožal sebe in okolico.

Sodišči sta preverili tudi možnost, da bi A. A. živel izven zavoda in jemal zdravila pod kontrolo, a je ni. Njegov brat B. A., pri katerem preživlja A. A. konce tedna, ima družino in si ne upa prevzeti odgovornosti zanj; njegov skrbnik K. K. ne more zagotoviti ustreznega nadzora pri jemanju zdravil, pa tudi za njegove osnovne življenjske potrebe ne more skrbeti, organi socialnega skrbstva pa tega tudi ne morejo zagotoviti.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je zdravljenje A. A. nujno in da ga sam odklanja, brez psihofarmako terapije pa ne bi bil sposoben skrbeti za osnovne življenjske potrebe, s čimer bi škodil sebi, poleg tega pa bi s svojo agresivnostjo ogrožal okolico, sta se pravilno odločili, ko sta podaljšali njegovo pridržanje še za leto dni.

Revizija zmotno trdi, da ugotovitev, češ da bi pridržani brez psihofarmako terapije postal ogrožujoč za okolico, temelji le na predvidevanjih psihiatrov in da ni dokazov o njegovi fizični agresivnosti. To je pojasnilo že Višje sodišče v Mariboru, ki je na 4. strani svoje odločbe navedlo izjavo pridržančevega brata in dve pravnomočni odločbi o prekršku. Ugotovitve o tem, da A. A. sicer sodeluje v delovni terapiji in ob koncu tedna obiskuje brata, pa dokazujejo samo to, da je terapija potrebna in da z njo ne sme prenehati, čeravno jo sam odklanja in se celo v zavodu izogiba zdravilom.

3.b Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, čeprav je eksplicitno ne navede. Toda sodišči prve in druge stopnje sta v postopku za podaljšanje pridržanja (81. člen ZNP) primerno uporabljali določila postopka o pridržanju. V skladu z ustavno odločbo U-I-60/30 je pridržanemu ves čas, od začetka postopka dalje sodišče po uradni dolžnosti določilo pooblaščeno odvetnico. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z načelom o kontradiktornosti sodnega postopka, saj je v skladu s 75. členom ZNP zaslišalo pridržanega, zaslišalo je zdravstveno osebje v bolnišnici in pritegnilo tudi zdravnika specialista iz druge zdravstvene organizacije, ki je pregledal vso zdravstveno dokumentacijo in pridržanega, ter potrdil, da ima kronično duševno bolezen: shizofrenijo paranoidnega tipa, ki ima predvsem v zadnjih letih izrazito neugoden potek, kar je posledica narave bolezni same in tega, da odklanja zdravljenje in jemanje zdravil. Sodišče je ocenilo vsakega od izvedenih dokazov posebej in vse dokaze skupaj in ob ugotovljenih kronificiranih blodnjah zaradi bolezni ni našlo potrebe po pritegnitvi izvedenca tehnične stroke, saj je lahko samo presodilo navedbe o tehničnih izumih.

4.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Opomba 1: Ur.l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, 65/05 in 90/05 Opomba 2: Ur.l. SRS, št. 30/86 do RS, št. 55/92 - 131/03 Opomba 3: Ur.l. RS, št. 41/94-MP, št.7 s kasneje sprejetimi Protokoli Opomba 4: Ur.l. RS. št. 33/91-I in ustavni zakoni 42/97 - 69/04