Jedro

Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati stroške izobraževanja v znesku 5.033,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da krije sama svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 692,35 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne presoje dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek (verjetno pravilno: ugodi tožbenemu zahtevku) ter podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni predložila liste prisotnosti na izobraževanjih s podpisom tožene stranke in ker cenik za storitev izobraževanja ni verodostojen. Pogodba o izobraževanju z dne 2. 10. 2006 v drugi alineji 2. člena res določa, da lahko delodajalec zahteva vračilo stroškov izobraževanja, če delavec prisotnost na izobraževanju potrdi s podpisom. Tožeča stranka podpisovanja prisotnosti ni prakticirala, temveč je vodila računalniško evidenco prisotnosti, ki jo je predložila v spis. Poleg računalniško izpisane evidence prisotnosti, prisotnost toženca potrjujejo še dejstva, da tožnik v svojih navedbah ni zanikal, da je bil na izobraževanjih kot izhaja iz seznama tožeče stranke, razen za dne 19. 3. 2007 in 4. 4. 2007, za dne 1. 12. 2006 pa se tožnik ni spomnil. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da se je toženec udeležil izobraževanj in tožeča stranka je v dokaz prisotnosti toženca na izobraževanjih tudi predlagala zaslišanje prič, ki so izvajali izobraževalne programe, vendar je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo. Tožeča stranka opozarja, da sodna praksa v vseh podobnih primerih dopušča dokazovanje s pričami, v kolikor ne obstajajo listinski dokazi, da je storitev ali dobava opravljena. Samo zaradi tega, ker ni podpisa, zahtevka ni mogoče zavrniti. Tožena stranka tudi verodostojnosti cenika ni ugovarjala, in cenik samo iz razloga, ker ni podpisan in ožigosan, ne more biti neverodostojen. Cenik je na obravnavi dne 16. 10. 2013 predložil v spis zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki bi ga lahko tudi takrat podpisal. Poleg tega pa je povedal, da je bil cenik ves čas objavljen na spletni strani tožene stranke. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, obrazložitev sodbe pa je nepopolna oziroma tako pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče tehtno preizkusiti. Za zavrnitev zahtevka sodišče ni navedlo argumentiranega razloga, zato sodba nima razloga, obrazložitev sodbe pa je v nasprotju z izrekom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki. Ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ne da bi bilo treba sodišču izvajati dokaze z zaslišanjem prič je izvedbo teh dokazov utemeljeno zavrnilo. Dejstvo, da ni posebej obrazložilo te svoje odločitve, pa ni odločilno, saj je mogoče iz sodbe smiselno povzeti, da izvedba teh dokazov ni bila nujna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožeča stranka in toženka sta dne 2. 10. 2006 sklenili pogodbo o izobraževanju (A4), s katero sta se med drugim dogovorili: - da lahko tožeča stranka toženca napoti na izobraževanje (izobraževalni seminar, tečaj, izobraževalno prakso ali drugo); - da bo toženec tako pridobil ustrezna strokovna znanja, ki jih bo uporabljal med trajanjem delovnega procesa pri toženi stranki; - da se toženec zavezuje udeležiti se in uspešno zaključiti izobraževanje; - da mora toženec tožeči stranki predložiti kopijo o opravljenem tečaju oziroma izobraževanju (certifikat); - da je vse stroške izobraževanja dolžna nositi in plačati tožeča stranka v kolikor bo toženec pri njej zaposlen najmanj 24 mesecev in da v primeru, če tožencu delovno razmerje preneha pred navedenim rokom, stroške izobraževanj krije toženec; - da sta stranki v prvem odstavku 2. člena pogodbe o izobraževanju dogovorili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanje in sicer: * prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj, * v primeru internih izobraževanj pa v 50 % vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil toženec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti.

Toženec se je pri toženi stranki zaposlil 1. 10. 2006, delovno razmerje pa mu je prenehalo 31. 10. 2007, torej pred rokom 24 mesecev. Glede na navedeno bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju.

Iz izpisa izobraževanj, glede katerih tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov izhaja, da so izobraževanja potekala od 2. 10. 2006 do 20. 8. 2007 in je bilo v tem času izvedenih 11 izobraževanj, od teh je bilo 9 internih (2. 10. do 19. 10. 2006, 1. 12. 2006, 3. 1. 2007, 4. 1. 2007, 19. 3. 2007, 4. 4. 2007, 7. 5. 2007, 13. 6. 2007 in 9. 7. 2007), eno eksterno (20. 4. 2007) in eno interno/eksterno izobraževanje (20. 8. 2007). Tožeča stranka za eksterna izobraževanja ni predložila računov v smislu določbe 2. člena pogodbe o izobraževanju, prav tako pa tudi za interna izobraževanja ni predložila liste prisotnosti, na katere bi toženec s podpisom potrdil svojo prisotnost na izobraževanju. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala višine stroškov eksternih izobraževanj ter udeležbe toženca na internih izobraževanjih.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pogodba o izobraževanju določa, kaj predstavljajo stroški izobraževanja. To pa je predložen račun zunanjega izvajalca ter stroški svetovalne ure, če je potrjena prisotnost na izobraževanju. Tožeča stranka zmotno meni, da lahko stroške dokaže tudi drugače. Sodišče je namreč vezano na dogovor iz pogodbe o izobraževanju, ki je povsem jasen in nedvoumen. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja glede stroškov izobraževanja z zaslišanjem prič in so pri tem neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi toženec priznal udeležbo na seminarjih oziroma da tega ni izrecno zanikal, razen za dneve, ko se izobraževanja ni udeležil zaradi bolezni oziroma odsotnosti. Tožeča stranka zmotno meni, da je zaradi tega podan temelj tožbenega zahtevka in bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi tožeče stranke opr. št. Pdp 130/2013 z dne 11. 4. 2013. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe tožeče stranke ni odločalo, ker jih v postopku ni priglasila.