Jedro

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. tč. izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku še za del terjatve, in sicer sta toženca poleg prisojenega zneska nerazdelno dolžna plačati še: - prvemu tožniku 320,06 EUR, - drugemu tožniku 213,37 EUR, - tretjemu in četrtemu tožniku po 106,68 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2013 do plačila.

II. Drugi, tretji in četrti tožnik ter toženca v razmerju do teh treh tožnikov nosijo sami svoje stroške pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi.

III. Prvi tožnik je dolžan tožencema skupaj povrniti 4.283,90 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

IV. V preostalem (izpodbijanem in nespremenjenem) delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Prvi tožnik in toženca krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki kot dediči pok. A. A. zahtevajo od dedičev skrbnice denacionaliziranega premoženja izročitev njihovemu dednemu deležu ustreznega premoženja, in sicer od obveznic SOD. Prvi tožnik zahteva tudi delež, ki bi šel dedinji B. B. 2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je tožencema naložilo, da solidarno plačata prvemu tožniku 936,50 EUR, drugemu tožniku 624,27 EUR, tretjemu in četrtemu pa po 312,13 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2013 do plačila (I.). Višji zahtevek, to je v pretežnem delu, da se prvemu tožniku plača 19.795,61 in 713,23 EUR, drugemu 475, 49 EUR, tretjemu in četrtemu pa 237,74, EUR, vse z zahtevanimi obrestmi, je zavrnilo (II.). O stroških je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 8.567,60 EUR, z obrestmi v primeru zamude.

3. Ta odločitev temelji na ugotovitvi sodišča, da je skrbnica C. C. skupno iz naslova obveznic prejela 74.912,73 EUR, več pa ne, pri čemer prvi tožnik ni uspel sodišča prepričati, da mu je bila odstopljena terjatev dedinje B. B. 4. Zoper II. in III. tč. sodbe se tožniki pritožujejo, uveljavljajo vse pritožbene razloge, predlagajo njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljujejo svoje pritožbene stroške. Najprej poudarjajo nezakonito ravnanje obeh tožencev, ki kljub zavedanju, da obstajajo še dediči - tožniki, tem nista izplačala nobene dediščine. Ne strinjajo se z oceno, da niso dokazali, da je skrbnica prejela 134.801,96 EUR iz naslova obveznic. Trdijo, da bi toženca zlahka dokazala, da so ostala denarna nakazila na račun njune prednice izvirala iz kakšnega drugega naslova. Prepričani so, da tudi druga nakazila temeljijo na posameznih kuponih obveznic SOS2. Sklepanje, da ni verjetno oz. logično, da bi bila ta nakazila nakazana že pred pravnomočnostjo dodatnega sklepa o dedovanju iz l. 2013, ne vzdrži, saj je bila tudi večina od zneska, ki pa ga sodišča prisodi, nakazana bistveno prej. Pritožba navaja, da je za vse zneske izkazano, da so bili nakazani na račun skrbnice iz naslova vrednostnih papirjev in nasprotuje oceni sodišča, ko ne verjame listinskim dokazom - izpisom KDD in potrdilom Banke, konkretno za dve nakazili, 1.637.878,00 SIT in 4.276.592,00 SIT l. 2002 in 2003. Trdi, da so bile s tem stranke obravnavane neenako in da so bila kršena pravila dokazovanja.

Glede odstopa terjatve pritožba trdi, da je dokazan in da je sodišča napačno ocenilo izjavo B. B., češ da je navedla le, kam naj SOD nakaže denarna sredstva, ki ji pripadajo. Prvi tožnik trdi, da je odstop dokazal brez dvoma s tremi listinami, pisnima izjavama B. B. in D. D. iz avgusta 2013 ter pogodbo med slednjo in njim l. 2018. sodišču očita, da je brez podlage v trditvah tožencev zaključilo, da je šlo pri prenosu terjatve za nesporazum, češ da se stranki nista sporazumeli o bistvenih sestavinah. Opozarja, da je izvedenec za pisave E. E. menil, da je podpis na sporni pogodbi podoben oz. enak podpisu B. B. in graja argumente sodišča, češ da sam ni dokazal, zakaj se ta njen podpis razlikuje od ostalih.

Končno tožniki grajajo tudi stroškovno odločitev, zlasti tudi to, da so uspeli z različnimi zahtevki, da so navadni in ne enotni sosporniki in da je zato odločitev napačna in nesorazmerna, tožencema pa so priznani previsoki zneski, tudi za nepotrebne vloge.

5. Toženca sta na pritožbo odgovorila, strinjata se s sodbenimi razlogi, predlagata zavrnitev pritožbe ter opredeljujeta svoje nadaljnje stroške.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Ni več sporno, da so tožniki kot dediči v skladu z dodatnim sklepom o dedovanju upravičeni do dela dediščine (denacionaliziranega premoženja) po pok. A. A., in sicer prvi tožnik do 1/80, drugi tožnik do 1/120, tretji in četrti tožnik pa vsak do 1/240. 8. Sporen pa je ostal znesek, ki ga je pravna prednica tožencev (njuna mati) kot skrbnica zapuščine za posebni primer prejela iz naslova denacionaliziranega premoženja po pok. A. A., in sicer gre za obveznice SOS2E. Od obsega slednjega je odvisna utemeljenost zahtevkov tožnikov.

9. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada (ter glede aktivne in pasivne legitimacije, kar pa v našem primeru ni več sporno).

10. Drži, da iz dopisa SDH, d. d., ki ga je sodišča prve stopnje prejelo kot odgovor na svoje poizvedbe, izhajajo nakazila, ki jih je sodišča prve stopnje v celoti upoštevalo kot dokazna v prvih treh alinejah tč. 18 in v tč. 19 ter jih upoštevalo kot dediščino, do katere dela so tožniki upravičeni. Drži, da je SDH v tem dopisu navedel, da mu dve nakazili, 1.637.878,00 SIT in 4.276.592,00 SIT z dne 19.2.2002 in 19. 2. 2003, nista znani. Vendar pa je v nadaljevanju navedeno, da je vse naslednje kupone zapadlih izplačanih in neizplačanih zneskov iz posameznih kuponov obveznic SOS2E izplačevala Klirinško depotna družba, d. d. Tožniki so med drugim predložili dva obračuna vrednostnih papirjev Banke (A 25 in A 28), in sicer za izplačilo 1.637.878,00 SIT 4. 7. 2002 in 4.276.592,00 SIT 21. 2. 2003, na obeh pa je navedeno pod „storitve“ KDD prenos VP (vrednostni papir) SOS2E. Pri obojem gre za izplačilo na račun prednice tožencev. S tem je po presoji pritožbenega sodišča dokazno breme, da gre za nekaj drugega, kot pa za dodatno dediščino (denacionalizirano premoženje v obliki obveznic) prešlo na toženo stranko, ki pa o teh nakazilih svoji prednici ni rekla nič. V takem procesnem položaju pa je treba šteti, da sta dokazana kot dodatna dediščina iz naslova obveznic SOS2E tudi ta dva zneska.

11. Upoštevaje dodatne sklepe o dedovanju in dedne deleže tožnikov, po katerih je prvi tožnik upravičen do 1/80, drugi do 1/120, tretji in četrti tožnik pa vsak do 1/240, sta toženca poleg prisojenega zneska nerazdelno dolžna plačati prvemu tožniku še 320,06 EUR, drugemu tožniku še 213,37 EUR, tretjemu in četrtemu tožniku pa še po 106,68 EUR, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Glede odstopa deleža oz. prenosa terjatve B. B. na D. D. oz. na prvega tožnika pa se pritožbeno sodišča strinja, da ga slednji ni dokazal. Tudi glede tega je bilo dokazno breme na njem, moral pa bi tudi to dejstvo dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da v obstoj prenosa ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek. Tudi po prepričanju pritožbenega senata pa dvom v to zbujajo že nekoliko nasprotujoče in nekonsistentne navedbe, češ da je najprej šlo za prenos na D. D. (pravno prednico prvega tožnika), nato pa „zaradi skrajšanja poti“ neposredno na prvega tožnika, pri čemer ta zadnji zatrjevani prenos prvega niti ne omenja, pa se ne bi mogel niti zgoditi, če bi bil prvi veljaven, saj nobenih pravic ni mogoče dvakrat veljavno oz. učinkovito prenesti. Kot je to pravilno ocenilo že sodišča prve stopnje (tč. 30 na str. 15). Pravilna je dalje ocena prvostopenjskega sodišča, da sta dvomljiva oba domnevna prenosa tudi vsak zase. Dodaten dvom v prenos tega dela dediščine na D. D. zbuja besedilo izjave odstopnice, ki ne govori o odstopu terjatve oz. pravice, pač pa le o preknjižbi in nakazilu. sodišča prve stopnje z zaključkom, da do soglasja volj ni prišlo, ni prekoračilo obrambnih tez tožencev, saj gre za uporabo prava, ki ga pozna sodišča (_iuria novit curia_). Dvom v prenos na tožnika pa zbuja izjava odstopnice, da mu tega ni odstopila ter podpis na odstopni izjavi iz l. 2017, ki po mnenju strokovnjaka za pisave ni ustrezal lastnostim podpisov odstopnice iz tega časovnega obdobja. Dokazne ocene pritožnik glede tega ne izpodbije, saj se z razlogi ne sooči, zgolj iz konteksta jemlje navedbo sodišča, češ da ni pojasnil razlike v podpisu. Z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je glede tega slednje izčrpno in natančno navedlo v tč. 30. do 36. obrazložitve svoje sodbe, se pritožbeno sodišča v celoti strinja in jim ni česa dodati.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišča po pooblastilu iz 1. in 2. alineje 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in listine (A 25, A 25 - nakazila Banke), glede katerih sta pravdni stranki imeli možnost obravnave, na seji senata preko dokaznega bremena presodilo drugače, kot je to storilo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje posledično ustrezno (glej zgoraj tč. 11) delno spremenilo. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu je sodbo potrdilo in neutemeljeno pritožbo zavrnilo, saj tudi uradni preizkus ni pokazal relevantnih kršitev (355. čl. ZPP).

14. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških, poleg tega pa je bila ta tudi sicer napačna. Pritožniki utemeljeno poudarjajo, da so bili samo navadni sosporniki, vsak s svojim zahtevkom, ki so se medsebojno po višini bistveno razlikovali, še zlasti velika je razlika med zahtevkom in uspehom prvega tožnika napram zahtevkom in uspehu ostalih treh tožnikov. Delež prvega tožnika je v zahtevku tožnikov okoli 90 %, zato je izhodišče, da v takem razmerju krijejo stranke tudi pravdne stroške (2. odst. 161. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Poleg tega pa je pritožbeno sodišča upoštevalo še 2. odst. 154. čl. ZPP, po katerem se lahko glede na okoliščine primera odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa, da ena drugi povrne del pravdnih stroškov.

15. Drugi, tretji in četrti tožnik so po spremembi sodbe uspeli z večjim delom svojega zahtevka, vendar je treba upoštevati tudi, da nosijo v skupnih stroških tudi oni ustrezen delež. To pripelje do ocene, da je najbolj pravično, da krijejo v razmerju do teh treh tožnikov tako slednji kot tudi toženca vsak svoje stroške.

16. Delež prvega tožnika v vsoti zahtevkov je bil največji, njegov uspeh pa relativno najmanjši. Vendar je treba upoštevati, da je bil njegov zahtevek sestavljen iz dveh delov, glede enega, iz naslova lastnega dednega deleža, je bil njegov uspeh tudi pretežen. Poleg tega so bili tožniki uspešni tudi s temeljem, konkretno z osporavano aktivno legitimacijo. Z drugim delom zahtevka, ki se je nanašal na odstopljeni del dediščine, pa prvi tožnik temelja ni uspel dokazati. Glede na 2. odst. 161. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP je upoštevajoč vse navedene okoliščine in primerljiv obseg stroškov (obe strani sta imeli skupnega pooblaščenca, ki je bil odvetnik), je senat ocenil, da je primerno, da prvi tožnik povrne polovico stroškov tožencema (sam pa krije svoj oz. preostali del stroškov, ki so nastali tožnikom). Obračunanim stroškom nasprotujejo pritožniki zgolj pavšalno, češ da je bilo 75 % vlog nepotrebnih. Ne povedo konkretno, katere od vlog tožnikov sodijo v to kategorijo in zakaj natančno naj bi bile nepotrebne oz. zakaj naj bi bila ocena sodišča prve stopnje, ki jih je priznalo za potrebne, napačna. Zato pritožbeno sodišča izhaja iz odmerjenega zneska 8.567,80 EUR, polovico od tega pa je 4.283,90 EUR. Toliko mora prvi tožnik povrniti tožencema zaradi svojega pretiranega zahtevka. Priznane stroške mora tožnik tožencema plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).