Jedro

Ob križanju ceste z železniško progo je v določbah ZTVCP uzakonjena prednost železniškega prometa pred cestnim prometom celo ne glede na postavitev zapornic ali cestno-prometne signalizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval dne 18.10.1990 ob 14.40 uri, ko je v osebni avtomobil, ki ga je vozil, na prehodu ceste čez železniško progo pri Drešinji vasi vanj trčila lokomotiva. Toženim strankam očita, da v smeri njegove vožnje niso poskrbele za postavitev ustreznega prometnega znaka, ki bi opozarjal, da se bliža prehodu čez železniško progo, strojevodji toženih Slovenskih železnic pa še posebej, da pred prehodom s cesto ni oddal opozorilnega piska.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izključno kriv za nastalo škodo, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek za plačilo 4.725.885,40 SIT zavrnilo. Sodišče druge stopnje je nato zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje. Vztraja pri trditvi, da v smeri njegove vožnje ni bilo prometnega znaka, ki bi ga opozarjal, da se približuje prehodu ceste preko železnice. Tožene stranke so torej zanemarile svojo dolžnost postavitve cestno-prometne signalizacije. Poleg tega strojevodja vlaka ob približevanju prehodu ni oddal ustreznega zvočnega signala. V tej smeri je tožniku bilo onemogočeno dokazovanje v postopku, ker je bil zavrnjen predlagani dokaz z ogledom kraja nesreče. Sodišči nižjih stopenj sta napačno interpretirali ugotovljeno dejansko stanje in napačno presodili dokaze. Ustrezna prometna signalizacija ob prehodu ceste preko železniške proge je bila postavljena šele po obravnavanem škodnem dogodku. Nepravilno sklepanje glede obstoja vzročne zveze pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Priči S. V. in A. G. sta izpovedali, da zvočnih signalov pred prometno nesrečo nista slišali. Prometna znaka "Andrejev križ" in "ustavi" pred dogodkom nista bila postavljena na levi strani hlačastega križišča, po kateri je vozil tožnik, temveč na njegovi desni strani in od tirov oddaljena okoli 9,8 m. Zato tožnik navedenih znakov ni mogel opaziti, čeprav bi se ustavil na razdalji 10 m od prehoda preko železnice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija citira določila 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa obrazloži le domnevno kršitev, predvideno v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 8. točke drugega odstavka navedene zakonske določbe pokaže na bistveno kršitev določb pravdnega postopka tedaj, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. O tem revizijska trditvena podlaga ne navaja ničesar; kolikor pa kršitev vidi v odklonitvi dokaznega predloga z ogledom na kraju samem, pa ne gre za nezakonito postopanje, saj sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in izvedbo katerih predlaganih dokazov bo zavrnilo (8. člen in drugi odstavek 213. člena ZPP). Nerazumljiv je tudi očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana tedaj, kadar je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi glavno obravnavo moralo opraviti. V obravnavanem primeru ni treba posebej dokazovati, da takšen očitek nima podlage. Kolikor pa revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, da je zaradi izostanka predlaganega dokazovanja z ogledom na kraju samem dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, to pa naj bi imelo za posledico nepravilno odločitev, gre pretežno za očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Vendar pa ima izpodbijana sodba tako v smeri razlage o vzročni zvezi med opustitvami toženih strank in nastalo škodo kot tudi o pravni podlagi odgovornosti toženih strank potrebne razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar ne drži revizijska teza, da je ni mogoče preizkusiti. Revizija torej izpodbijani sodbi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. V primerih, ko pride do nastanka škode s trčenjem dveh nevarnih stvari, obvelja načelo krivdne odgovornosti (154. člen in analogna uporaba določbe 178. člena ZOR). Poleg tožnika in prve tožene stranke kot neposrednih udeležencev je treba presojati odgovornost druge in tretje tožene stranke s stališča, ali sta ustrezno poskrbeli za postavitev predpisane prometne signalizacije. V sodbi sodišča prve stopnje (stran 7) je glede na dejansko stanje ustrezno uporabljeno določilo 112. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) v zvezi z drugim odstavkom 114. člena istega zakona. Ob križanju ceste z železniško progo je v navedenih določbah ZTVCP uzakonjena prednost železniškega prometa pred cestnim prometom celo ne glede na postavitev zapornic ali cestno-prometne signalizacije. V obravnavanem primeru pa dejanske ugotovitve podpirajo stališče toženih strank, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo in v skladu s postavljenimi prometnimi znaki, zaradi česar je za nastalo škodo izključno odgovoren. V tem pogledu je revizijsko sodišče vezano na dejansko presojo, po kateri sta bila znaka "Andrejev križ" in "ustavi" postavljena na istem drogu v samem križišču, točno na stičišču obeh cest hlačastega križišča, ki sta se potem združili v eno cesto zaradi prehoda čez železnico. Prometna znaka sta stala 9,8 m od prehoda z železnico. Tožnik, ki je domačin, saj živi v neposredni bližini, je bil torej tudi s prometnima znakoma opozorjen, da se približuje prehodu čez železniško progo. Kasnejša prestavitev prometnih znakov na razdaljo 3,9 m pred železniško progo, po dejanskih ugotovitvah ni odločilno spremenila situacije; voznikom motornih vozil, ki nameravajo prečkati železniško progo, se je s tem le skrajšal čas, ki ga imajo za preverjanje, ali prihaja vlak. Pri presoji odgovornosti tožnika za nastalo škodo je najpomembnejša dejanska ugotovitev, sledeča iz izvedenskega mnenja, da ni obstojala ovira, zaradi katere tožnik že nekaj metrov pred železniško progo ne bi mogel imeti popolnega pregleda nad dogajanjem na progi in možnim približevanjem vlaka. Po 25. členu ob nezgodi veljavnega Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 28/81 do 38/86) je upravljalec javne ceste bil dolžan na cestnem zemljišču zagotoviti zadostno preglednost ceste na železniško progo tako, da lahko udeleženci v prometu ob potrebni pazljivosti varno in neovirano prečkajo cestno - železniški prehod. Ob dejanskih ugotovitvah ni mogoče argumentirano zatrjevati, da tej določbi ni bilo v celoti zadoščeno. Ob takšni razlagi in ob dejstvu, da dokazne ocene o tem, da je strojevodja bližajočega se vlaka oddal dva zaporedna piska, ni mogoče revizijsko izpodbijati, je v izpodbijani sodbi sprejeta pravna razlaga o tožnikovi izključni odgovornosti za nastalo škodo, sprejemljiva tudi za revizijsko sodišče. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.