Jedro

Zgolj dejstvo, da je preživninska upravičenka svoj delež na skupni stanovanjski hiši podarila hčerki, še ne pomeni, da si je sama poslabšala gmotni položaj in da zato ni upravičena do preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 1980 leta sklenili obe pravdni stranki, tožencu naložilo, da od 5. 1. 2010 dalje plačuje za tožnico preživnino v višini 60,00 EUR mesečno, višji tožničin zahtevek za plačilo 50,00 EUR mesečno pa je sodišče zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče je o preživnini zakonca odločilo na podlagi določb 81. do 83. čl. ZZZDR, ugotovilo, da tožnica mesečno prejema 314,00 EUR invalidske pokojnine, da ima zdravstvene težave, ki so razvidne tudi iz priložene zdravstvene dokumentacije in da si pri starosti 69 let ne more najti dodatne zaposlitve. Pravdni stranki sta v zakonski zvezi živeli 30 let. Toženec prejema starostno pokojnino v višini 828,90 EUR, živi v stanovanjski hiši skupaj s sinom, s katerim imata skupno gospodinjstvo. Sodišče je še ugotovilo, da je toženec solastnik te stanovanjske hiše, tožnica pa je svoj delež z darilno pogodbo odstopila hčerki iz prvega zakona.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Izpodbija samo del sodbe, s katerim je sodišče odločilo o njeni preživninski obveznosti do bivše žene. V pritožbi navaja, da sta s tožnico že pred razvezo živela ločeno in da zakonska zveza med njima že dalj časa ni funkcionirala. Tudi ni povzročil situacije, zaradi katere se je tožnica izselila iz stanovanjske hiše. Tožnica si je sama povzročila dodatne stroške. Če tožnica ne bi razpolagala s svojim solastniškim deležem na hiši, bi imela dovolj sredstev, da bi se lahko preživljala sama. Zato meni, da ni dolžan plačevati preživnine in je odločitev sodišča v tem delu nepravilna, saj bi lahko tožnica razpolagala s precejšnjim premoženjem, če ga ne bi izročila hčerki. Iz tega premoženja bi si lahko pomagala pri preživljanju. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zahtevek v celoti zavrne ali pa da se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v zakonski zvezi od 1980. leta dalje, 30 let, in da se jima je v tem času rodil sin Z., ki je že polnoleten in preskrbljen. Zakonca sta živela v skupni stanovanjski hiši, v kateri še živita toženec in skupni sin, tožnica pa je svoj delež z darilno pogodbo podarila hčeri iz prvega zakona. Oba zakonca sta upokojenca, tožnica prejema mesečno invalidsko pokojnino v višini 314,00 EUR, toženec pa starostno pokojnino v višini 828,90 EUR.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o zahtevku pravilno oprlo na določbo 81. čl. ZZZDR, ki daje podlago za določitev preživnine zakoncu po razvezi zakonske zveze, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. 82.a čl. določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. Pravilno je zato sodišče ugotavljalo ali ima tožnica dovolj sredstev za lastno preživetje, kot tudi, ali si je sposobna dobiti delo oz. ali ima premoženje, s katerim se lahko preživlja. Toženec s pritožbo zaključku sodišča prve stopnje o tem, da si tožnica ob starosti 69 let in zaradi težav z zdravjem, ne more poiskati dodatnega dela, ne izpodbija. Meni, da bi si tožnica s prodajo deleža na hiši lahko zagotovila sredstva za preživljanje. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se tožnica s temi sredstvi ne bi mogla preživljati, saj je to stanovanjska hiša, v kateri poleg toženca živi še skupen sin s partnerko. Zato so zaključki sodišča o tem, da ni šlo za premoženje, s katerim bi lahko po razvezi razpolagala in ga vnovčila, pravilni. Toženec v pritožbi neutemeljeno in poenostavljeno šteje kupnino, ki bi jo, če bi bil delež prodan, prejela, kot del sredstev za preživljanje. Ne glede na to, pa tudi le dejstvo, da je zakonec skupni lastnik ali solastnik premoženja, za ugotovitev njegove nepreskrbljenosti ne zadošča, saj je važno, ali ima zakonec možnost, da takšno premoženje izkorišča. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnica te možnosti ne bi imela, saj gre za bodočo in negotovo dejstvo o prodaji hiše in izplačilu deleža. Utemeljeni pa tudi niso pritožbeni očitki o tem, da si je tožnica z odselitvijo iz hiše sama povzročila stroške, zato ni upravičena do preživnine. Dejstvo, da se je tožnica odselila (zaradi konflikta s sinom) ne more pomeniti, da ni upravičena do toženčeve pomoči, saj sta se zakonca razvezala. Tudi toženec je zaslišan kot stranka povedal, da sta s tožnico imela težave že 10 let, kar kaže na to, da med nima ni bilo več pogojev za skupno življenje. Važno je, da sta zakonca skupaj živela 30 let ter da je toženec ostal v hiši, da si sinom delita stroške in da prejema veliko večjo pokojnino kot tožnica. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da bo zmogel za tožnico mesečno prispevati po 60,00 EUR, pravilna.

Sodišče je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, določbe 81. in 82.a čl. ZZZDR, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel , zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 154 in 165).