Jedro

Tožnik je pri delu s strojem za izdelavo embalaže opazil, da so poškodovane pnevmatske cevi. Zato je zlezel pod delujoč stroj, kjer je nameraval ročno premakniti trakove na pravo mesto, tam pa mu je stroj zgrabil levo roko in jo stisnil med valja. Tožnik ni bil seznanjen z navodili o pravilni uporabi stroja in ni bil usposobljen za varno delo pri stroju. Stroj ni bil tehnično brezhiben in tudi ni bil ustrezno zavarovan. Tožena stranka je opustila dolžno nadzorstvo nad tožnikom, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik na podoben oziroma na enak način že pred tem odpravljal napake na stroju, pa tega nadrejeni delavec ni opazil, oziroma je tožena stranka dopuščala nepravilno ravnanje. Tožnik je vedel, da bi bilo potrebno stroj zaustaviti, preden bi odpravljal napake na stroju. Zato je po temelju podana odškodninska odgovornost tožene stranke do 70 % ter sokrivda tožnika za nastalo škodo v višini 30 %.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). Drugi toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 6.411,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila, znesek 1.673,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2013 dalje do plačila, znesek 1.785,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 150,00 EUR od 15. 9. 2013 dalje, od zneska 210,00 EUR od 15. 10. 2013 dalje, od zneska 210,00 EUR od 15. 11. 2013 dalje, od zneska 210,00 od 15. 12. 2013 dalje, od zneska 210,00 EUR od 15. 1. 2014 dalje, od zneska 210,00 EUR od 15. 2. 2014 dalje ter od enakih zneskov od 15. 3. 2014 in od 15. 4. 2014 dalje do plačila (točka II. izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo in sicer iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačilo zneska 15.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila, iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo plačilo zneska 11.576,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zneska 765,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku plačata stroške postopka v znesku 1.998,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naloži toženima strankama plačilo stroškov pritožbenega postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je sokriv za nezgodo v višini 30 %. Poudarja, da je bil dostop do gibljivih delov stroja prost, kar ni bilo v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Stroj je bil prvotno postavljen na stari lokaciji podjetja in na tej lokaciji je bil dne 27. 9. 2006 opravljen pregled in preizkus stroja s strani podjetja A. d.o.o.. Aprila 2009 je bil stroj prestavljen na novo lokacijo, torej ni šlo za premestitev znotraj objekta, pri čemer je bilo treba razdreti in ga ponovno sestaviti. Zato bi moral biti opravljen ponovni pregled in preizkus stroja. Odstranjeni so bili originalno nameščeni deli, kar pomeni, da stroj nima več originalne funkcije in ne more na enak način zadostiti standardom s področja varnosti. V Angliji je tožnik videl enak stroj, ki je bil zaščiten z elementi in senzorji, ki so delavcu preprečevali, da bi med obratovanjem posegel v delovno območje stroja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je druga tožena stranka kršila 5. in 23. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), ker tožnika ni seznanila z navodilom o pravilni uporabi stroja in o pravilnem postopanju v primeru poškodbe pnevmatske cevi oziroma cevi za dovod zraka („precvikanja šlaufov") oziroma napake na zračnih cevkah. Stroj v času nesreče ni bil tehnično brezhiben, tožnik ni bil pravilno usposobljen za delo, zato bi morala biti glede na vse okoliščine v glede na vse okoliščine biti podana 100 % odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju. Glede nepremoženjske škode tožnik povzema odločitev sodišča prve stopnje ter meni, da je sodišče nepremoženjsko škodo pravilno ovrednotilo in mu presodilo pravično odškodnino. Glede premoženjske škode pa navaja, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova plačila za tujo pomoč dosodilo znesek 1.944,00 EUR oziroma ob upoštevanju sokrivde 1.360,08 EUR, čeprav je zahteval odškodnino v višini 11.898,00 EUR. Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju podal ugotovitev, koliko časa je tožnik okvirno potreboval pomoč. Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tujo pomoč potreboval le 318 dni. Tožnik je izpovedal, da tujo pomoč še vedno potrebuje in sicer več ur na dan, kot je dosojeno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Glede potnih stroškov se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj meni da je sodišče utemeljeno upravičeno priznalo vse priglašene potne stroške, enako navaja tudi glede odločitve plačilu razlike zaradi manjše plače zardi bolniškega staleža ter poudarja, da sodišču prve stopnje ni bilo treba imenovati izvedenca medicinske stroke, saj bi s tem le naredilo dodatne stroške.

Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti ali v pretežnem delu zavrne in odloči glede stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji, oziroma podrejeno, da zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožnik 11. 9. 2009, ko se je zgodila nesreča pri delu, delal na stroju za izdelavo embalaže. Ker naj komandne tipke za premikanje luščilnih trakov niso delovale, ker naj bi bile pnevmatske cevi oziroma cevi za dovod zraka poškodovane ("precvikani šlaufi za zrak“), je tožnik zlezel pod delujoč stroj, da bi ročno premaknil luščilne transportne trakove, pri tem pa je prišlo do poškodbe. Tožnik morda na začetku ni imel potrebnih izkušenj za delo na stroju, vendar je v času poškodbe na tem stroju delal že tri leta in z delom pridobil vse potrebne izkušnje. Tudi sam je povedal, da je od vseh delavcev prav on najbolj poznal stroj. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožnikove izpovedbe, da je že večkrat na podoben način nameščal trakove. Tožnik je izpovedal, da je vedel, da v delujoč stroj ne sme posegati, torej se je zavedal, da je poseganje prepovedano, ter da s takšnim ravnanjem krši osnovno pravilo varnega dela. B.B. je izpovedal, da mu ni znano, da bi se na delujočem stroju popravljalo oziroma da bi se odpravljale napake. Tožnika niti kogarkoli drugega ni videl, da bi premikal trakove tako, kot je to storil kritičnega dne tožnik. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni bilo znano, kako se konkretna napaka odpravlja. Tožnik se je odločil za poseg na delujočem stroju, ker je bilo to hitreje kot pravilen postopek odprave napake. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. I Cp 363/2013, v zvezi z sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1305/2004 zavrnilo tožbeni zahtevek v povsem primerljivem primeru. Tožnik bi moral le ugasniti in zaustaviti stroj. Svojo odločitev sodišče prve stopnje opira predvsem na dejstvo, da druga tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o varnem delu oziroma o tem, da mora ugotovljeno nepravilnost prijaviti neposrednemu vodji. Meni, da je takšno stališče prestrogo, posebej glede na dejstvo, da je 33. člen takrat veljavnega ZDR določal, da mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da varuje svoje življenje in zdravje drugih oseb. V skladu s 34. členom ZDR pa je moral delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Opozarja, da je tudi izvedenec za varstvo pri delu pojasnil, da je tožnik vedel, da v delujoči stroj ne sme posegati ter da za popravilo ni bilo potrebno zlesti pod stroj, oziroma bi bilo za tožnika celo lažje, če bi takoj popravil dovod zraka. Če sodišče prve stopnje ne bi v celoti upoštevalo pritožbenih navedb, pa prva tožena stranka predlaga, da sodišče ugotovi pretežno odgovornost tožnika, glede na to, da je sodni izvedenec v svoji izpovedbi zaključil, da je bila krivda na delodajalcu, glavnina pa na tožniku.

Glede višine prisojene odškodnine za negmotno škodo navaja, da je odmerjena previsoko in odstopa od odškodnin, dosojenih v podobnih primerih. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 40/2009, s katero je bilo odločeno, da je odškodnina v višini 49.300,00 EUR primerna in pravična odškodnina za poškodbe, ki jih je utrpel tožnik s tem, da je oškodovanec v omenjeni zadevi utrpel še druge hude telesne bolečine z resnimi posledicami. Ne glede na telesne bolečine, ki jih je tožnik utrpel, prva tožena stranka meni, da je odškodnina iz tega naslova v višini 20.000,00 EUR previsoka. Nesporno je, da je tožnik utrpel kratkotrajen, vendar intenziven primarni strah, v skrbeh pa je bil za izid zdravljenja. Vendar pa je odškodnina, dosojena v višini 7.000,00 EUR, previsoka. Glede na to, da je tožniku ostala le omejena gibljivost leve roke, ki jo lahko še vedno uporablja, je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka. Tožnik lahko odškodnino terja neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. V zavarovalno vsoto 30.000,00 EUR se poleg odškodnine vštevajo tudi obresti, razen tiste, ki so posledica ravnanja zavarovalnice ter stroški spora o zavarovančevi odgovornosti. Enako določilo vsebuje tudi drugi odstavek 964. člena Obligacijskega zakonika. V konkretnem primeru je bil sporen predvsem obstoj odgovornosti, zato je šteti, da se ti stroški vštevajo v zavarovalno vsoto. Sodišče je tako prvo toženo stranko neutemeljeno obsodilo na plačilo zakonskih zamudnih obrestmi in morebitna zamuda namreč ni posledica ravnanja prve tožene stranke, saj je sledila stališču drugo tožene stranke, ki je kategorično zanikala odgovornost. Neutemeljeno je tudi zavrnjen stroškovni zahtevek prve tožene stranke, saj so stroški poštnine evidentni iz poštnega žiga, za kopiranje in papir pa je prva tožena stranka podala specificiran zahtevek. Stroški so nastali tudi zaradi prihoda na naroke.

Druga tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni mogoče preveriti razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje šteje, da je podana odgovornost druge tožene stranke po temelju v višini 70 %. Tožnik je ob ogledu in rekonstrukciji izpovedal, da je prišel v službo, da so bile cevke za zrak, ki omogočajo, da komandne tipke delujejo, poškodovane oziroma „precvikane“ in je zato šel pod valje. Izpovedal je, da je napako sam že večkrat odpravljal. Vendar bi lahko to storil na tak način, kot je izpovedala priča B.B.. Cevi namreč po nekem določenem času enkrat do dvakrat letno počijo in se jih samo odreže in nastavi na cilinder. Priča je pokazala, kako bi moral tožnik ravnati po ustavitvi stroja, torej cevke samo odrezati in jih nastaviti na cilinder. Če se je tožnik že odločil za ročno nastavitev transportnih trakov, pa bi tudi v tem primeru moral naprej stroj ustaviti, dvigniti transporter, postaviti ustrezno pozicijo, prijeti trak in ga postaviti v želeno pozicijo, kar je potrdil tudi tožnik. Iz izpovedbe prič ne izhaja utemeljenost očitka, da je tožena stranka dopuščala, da se napako odpravlja na način, kot je navedel tožnik. Tega priče B.B., D.D. ter B.B. niso potrdile. Tožnik se je torej moral splaziti v kanal, počepniti in šele takrat je posegel z roko v stroj tako, da so valji njegovo roko zgrabili. Preden je to opravil, pa je bil dolžan samo pritisniti rdečo tipko na zunanji komandni enoti mimo katere je šel in stroj ustaviti. Tožnik je bil tudi seznanjen o pravilnem ravnanju s strojem, če pride do napake "precvikanja šlaufov", saj je napako sam odpravljal, večkrat pa tudi v C.C. na način, kot je ob rekonstrukciji pokazal C.C., kar je edini način za odstranitev napake. Ni mogoče očitati drugi toženi stranki, da tožnika ni seznanila, da mora pred vsakim posegom v stroj le-tega tudi ustaviti. Tožnik je kršil navodila za varno delo, ker stroja ni ustavil, zavedal pa se je možnosti, da se pri posegu v delujoč stroj lahko poškoduje. Drugi toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi lahko pričakovala, da bo tožnik posegel v stroj, medtem ko bo ta deloval, saj je tožnik štiri leta delal na tem stroju ter se je zavedal, da je pred posegom njegova dolžnost, da stroj ustavi, z načinom ustavitve pa je bil tudi sicer seznanjen. Nadalje navaja, da je odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena za vsaj 25 % previsoko, za strah bi bil tožnik upravičen do 5.000,00 EUR in ne do 7.000,00 EUR, predvsem pa meni, da je pretirana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni izkazal, da bi bile njegove psihične težave, ki so se pojavile šele v drugi polovici leta 2013, posledica bolečin v roki in njegove zmanjšane motoričnosti in tega sodišče pri oceni škode ne bi smelo upoštevati. Po zaključku zdravljenja je tožnik le en mesec delal s krajšim delovnim časom, potem pa s polnim delovnim časom brez omejitev glede dela s stroji. Tudi v zasebnem življenju se omejitve glede fizičnega dela niso tako zmanjšale, da bi to opravičevalo odškodnino v dosojenem znesku 20.000,00 EUR. Nasprotuje tudi odločitvi glede plačila razlike v plači, saj sodišče ni imelo podlage za to, da je tožniku dosodilo razliko v plači zaradi bolniškega staleža. Izvedenec dr. E.E. je izpovedal, da je bil tožnik prvič po zaključku zdravljenja obravnavan pri psihiatru 14. 8. 2013 ter ni mogel odgovoriti, ali gre za težave, povezane s težavami v službi ali obravnavano poškodbo. Tudi iz bolniškega lista je razvidno, da je bil tožnik upravičeno odsoten od dela v letu 2013 in 2014 zaradi poškodbe izven dela, iz izvida psihiatra pa ne izhaja, da so psihične težave posledica poškodbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zmanjšanje znašalo približno 300,00 EUR mesečno za čas od avgusta 2013 do februarja 2014, ni obrazložena.

Tožnik je odgovoril na obe pritožbi, prerekal navedbe v pritožbah ter predlagal njuni zavrnitvi in potrditev izpodbijanega ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, prav tako je prerekala navedbe iz pritožbe ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti glede ugotovitve o odgovornosti druge tožene stranke po temelju v višini 70 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, tako glede temelja kot tudi glede višine odškodnine. zato jo je v celoti mogoče preizkusiti.

Tožnik uveljavljala odškodninsko odgovornost delodajalca po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo. Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, se domneva tudi vzročna zveza. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/199 s spremembami; ZVZD), ki je veljal v čas nastanek nesreče pri delu). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz dne 1. 8. 2005 (A26) na delovnem mestu „delo v proizvodnji, delo na strojnih linijah in čiščenje naprav in delovnega prostora“. Tožnik se je dne 11. 9. 2009 poškodoval pri delu, ko je zagnal stroj za izdelavo embalaže, na katerem je delal ter opazil, da so so poškodovane pnevmatske cevi oziroma cevi za dovod zraka (stranke jih poimenujejo tudi kot "šlaufi", ki so bili „precvikani“) preprečevale običajno strojno nameščanje transportnih trakov na valjih. Zato je tožnik zlezel pod delujoč stroj, kjer je nameraval ročno premakniti trakove na pravo mesto, tam pa mu je stroj zgrabil levo roko in jo stisnil med valja. Zaradi posledic mu je nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, ki jo uveljavlja v tem sporu. Na podlagi izpovedbe tožnika, listinske dokumentacije v spisu ter mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke travmatologa prof. dr. E.E. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pri delu utrpel hudo kompresijsko poškodbo leve podlahti z odprtim zlomom ter poškodbo arterije radialis, zlom podlahtnice in koželjnice, „crush“ poškodbo podlahti, poškodbo radialne arterije v predelu podlahti, poškodbe mišice in tetive fleksorja drugega prsta v predelu podlahti in poškodbo več mišic in tetiv v predelu podlahti. Zato je bil operiran 18. 9. 2009, 11. 9. 2009, 29. 9. 2009, 2. 10. 2009 in 8. 10. 2009. Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer 20.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 7.000,00 EUR iz naslova strahu, 20.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 3.000,00 EUR iz naslova skaženosti. Uveljavlja tudi plačilo premoženjske škodo in sicer za stroške, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem ter zaradi škode, ki jo je utrpel v posledici bolniškega staleža zaradi posledic poškodbe.

K odločitvi o temelju tožbenega zahtevka Po oceni izvedenih dokazov, posebej še po proučitvi izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu mag. F.F. in njegove izpovedbe, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je po temelju podana odškodninska odgovornost tožene stranke do 70 %, ter sokrivda tožnika za nastalo škodo v višini 30 %. Takšna odločitev temelji na naslednjih pravilno ugotovljenih dejstvih: - tožnik ni bil seznanjen z navodili o pravilni uporabi stroja, saj ga druga tožena stranka ni seznanila s pravilnim ravnanjem s strojem če pride do poškodbe zračnih cevi, oziroma do napake v delovanju stroja; - tožnik ni bil usposobljen za varno delo pri stroju, saj ni bil poučen o ravnanju oziroma obveščanju neposrednega vodje v primeru napak na stroju in o tem, kako ravnati v primeru napak,; - stroj ni bil tehnično brezhiben in tudi ni bil ustrezno zavarovan, saj je omogočal neoviran dostop in kontakt delavcev z gibljivimi deli ter je druga tožena stranka tožnikov delodajalec šele po nezgodi namestila zaščitne ograje ob stroju; - za opravljanje dela na tožnikovem delovnem mestu druga tožena stranka ni imela programa teoretičnega in praktičnega usposabljanja, kot tudi ne vsebine obsega preizkusa in praktične usposobljenosti, s čimer je prekršila 24. člen ZVZD; - tožena stranka je opustila dolžno nadzorstvo nad tožnikom, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik na podoben oziroma na enak način že pred tem odpravljal napake na stroju, pa tega nadrejeni delavec D.D. ni opazil, oziroma je tožena stranka dopuščala nepravilno ravnanje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenca za varnost pri delu mag. F.F. zadoščajo za sklepanje o tem, da je podana odgovornost druge tožene stranke po temelju, (oziroma je podana pravna podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v višini 30.000,00 EUR zavarovalnega kritja od prve tožene stranke, pri kateri je imela druga tožena stranka zavarovano odgovornost).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo, da je tožnik sokriv za nastalo škodo. Na podlagi mnenja izvedenca mag. F.F. in izpovedbe tožnika je zaključilo, da tožena stranka sicer ni dokazala, da bi delavcem posredovala originalna navodila proizvajalca stroja za varno uporabo stroja, vendar pa je tudi ugotovilo, da je tožnik vedel, da bi bilo potrebno stroj zaustaviti, preden bi odpravljal napake na stroju. To je utemeljeno pričakovati od vsakega delavca, ki dela s trojem, na katerem so vrteči elementi, ki lahko zaradi svojih lastnosti (pritisk, hitrost, teža) poškodujejo delavca, če seže v območje delovanja stroja. Vendar pa ni mogoče šteti, da je zaradi tega v celoti podana tožnikova krivda za nastalo škodo. Kot je bilo obrazloženo, je druga tožena stranka zakrivila nepravilnosti, zaradi katerih ni mogoče šteti, da je tožniku zagotavljala varno delovno okolje. Pri delu v proizvodnji je tudi relevantno dejstvo, na katero opozarja tožnik, da bi ugašanje stroja vzelo dodaten čas in zahtevalo dodatna opravila. To je navsezadnje tudi eden izmed razlogov, da delavci z neprevidnim in lahkomiselnim ravnanjem sami posegajo v delujoč stroj, kar je v svoji izpovedbi prepričljivo pojasnil tudi tožnik. Vendar pa je predvsem glede na to, da je tožnik tako že postopal, da pri tem ni prišlo do poškodbe ter da tožena stranka tega niti ni opazila, neutemeljeno zavzemanje toženih strank, da je v celoti podana krivda tožnika za nastalo škodo. Na drugačno odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti ne vpliva dejstvo, da bi tožnik lahko ustavil stroj ter varno odpravil napako niti to, kar je izpovedala priča C.C., da bi lahko tožnik tudi drugače odpravil napako in da mu ne bi bilo treba zlesti pod valje ter tam poskusiti odpraviti napake. Gre namreč za večji stroj, na katerem je tožena stranka tudi odstranila ovire, ter s tem tožniku omogočila dostop pod stroj in stik z vrtečimi valji, zato izpoved priče C.C. ni mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti.

Ker stroj ni bil tehnično brezhiben, tožnik pa ni bil seznanjen z vsemi elementi varnega dela, pri čemer je tožena stranka tudi opustila nadzor nad delavcem, je odškodninska odgovornost druge tožene stranke po temelju pravilno določena v višini 70 %. Zato ni utemeljeno sklicevanje prve tožene stranke na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani or. št. I Cp 363/2013, saj ne gre za identičen primer in ugotovitve, ki so predstavljene zgoraj, utemeljujejo odločitev o obstoju delne odškodninske odgovornosti druge tožene stranke za nastanek poškodbe.

K odločitvi glede višine nepremoženjske škode Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

Glede na pravilno ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku pravilno prisodilo znesek 20.000,00 EUR oziroma približno 20 povprečnih plač glede na statistične podatke Republike Slovenije o povprečni plači v Republiki Sloveniji v času odločanja, torej v višini, kot je tožnik zahteval. Navedena odškodnina tudi ni previsoka glede na objavljeno sodno prakso. Tako je bilo v zadevi opr. št. VIII Ips 218/2009 odločeno, da delavcu za podobno poškodbo z manjšimi posledicami, pripada odškodnina v višini 44.000,00 EUR, pri čemer se je delavec poškodoval ob delu na strojni liniji za izdelavo izpušnih loncev iz pločevine, ko mu je stroj zmečkal dlan desne roke, ko je tudi v nasprotju z varnostnimi pravili obšel zaščitno ograjo, da bi odpravil napako potem, ko se je stroj ustavil zaradi zataknjene pločevine. Delavcu je bila takrat določena sokrivda v višini 10 %, odškodnina pa mu je bila priznana 10.000,00 EUR za bolečine, pri čemer so stalne hude bolečine trajale 14 dni, stalne srednje hude bolečine 6 tednov, lažje bolečine v času zdravljenja za 4 mesece. V zadevi opr. št. VIII Ips 454/2009 pa je bila prisojena primerna odškodnina v višini 42.500,00 EUR z škodo, ki jo je tožnik kot fizični delavec utrpel pri delu in sicer pri čiščenju tekočega traku za dovoz peska do tehtnice, kjer mu je spodrsnilo na zasneženih tleh, tako da mu je vrteči se valj na traku zagrabil desno roko. Utrpel je odprt zlom desne podlahti z razcefranem mišic, zdravljenje je trajalo več kot leto dni. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prejel 12.000,00 EUR, torej 12 povprečnih plač, pri čemer so stalne hude telesne bolečine trajale 5 dni, stalne srednje hude 10 dni, stalne lahko hude 20 dni, nato pa so bolečine prišle prek pojemajočega tipa v občasne, ki so trajale 8 mesecev, 8 dni je bil hospitaliziran po prvi operaciji, po ambulantnem zdravljenju pa je bila potrebna ponovna operacija in IMG slikanje. Opravil je 50 fizioterapij. Tožniku torej utemeljeno pripada višja odškodnina, kot je prisojena v navedenih podobnih primerih, saj so bile fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v tožnikovem primeru bistveno hujše. Tožnik je moral opraviti 5 operacij v splošni anasteziji in en poseg v regionalni anasteziji. Štiri mesece je dobival kombinacijo antibiotikov po centralnem kanalu, nekaj dni je imel nastavljeno vakumsko črpalko na odprto rano na podlahti, rane na podlahti so bile vsakodnevno povezovane 5 dni po prvem posegu, nato 2 do 3 krat tedensko do zacelitve, do odpusta in po obeh posegih, odstranili so mu šive po operaciji, nameščen je imel kateter za ancilarni protibolečinski blok, jemal je številna zdravila proti bolečinam, ki poškodujejo sluznico želodca in črevesja ter obremenjujejo jetra in ledvice: Prejemal je antiulkusno, antitrombotično in antiedemsko terapijo. Tožnik je bil vsaj 38-krat rentgentsko slikan (v zadevi, ki jo je sodišče zgoraj navedlo je bilo 8 slikanj), opravil je CT preiskavo, ker je zaradi ionizirajočega sevanja škodljivo, moral pa je do odpusta iz URI (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut ...) 29. 5. 2010 izvajati intenzivno fizioterapijo, nato ambulantno 3 krat tedensko v URI vsaj 80 seans in v zdravstvenem domu, kar je bilo za tožnika neprijetno boleče in zamudno. Tožnik je bil 31-krat ambulantno pregledan pri specialistih, 29-krat pri osebnem zdravniku, vse to je bilo neprijetno, zamudno, opravil pa je še EMG preiskave. Bistveno je tudi, da je moral tožnik 5 mesecev nositi pasivno nočno opornico in fleksijsko dinamično opornico za prste in zapestje, kar je bilo boleče in neprijetno, uporabljal pa je tudi silikonske ploščice in elastično rokavico za brazgotine. Hospitaliziran je bil od 11. 9. do 9. 11. 2009 na travmatološki kliniki, zatem od 9. 11. do 24. 12. 2009, torej mesec in pol, od 4. 1. do 29. 1. 2010, od 19. 1. do 24. 1. 2011 ter od 3. 6. 2011 do 6. 6. 2011. Tožnikove hospitalizacije so torej trajale prva skoraj dva meseca, druga mesec in pol, tretja slab mesec, četrta in peta pa sta bili krajši. Tožnik je imel zaradi poškodbe kožnih vej živcev zgornjega uda ves čas reinervacije, dokler se okvara živcev ni sanirala, slabši in moten občutek za dotik ter bolečine, ki so se postopoma manjšale, vendar popolnoma niso izginile. Vse to utemeljuje odškodnino v prisojenem znesku 20.000,00 EUR, šlo pa je tudi za bistveno zahtevnejša zdravljenja kot v primerih, ko je bila prisojena nižja odškodnina.

Neutemeljena je pritožba druge tožene stranke, v kateri navaja, da je prisojena odškodnina za strah v višini 7.000,00 EUR previsoka. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ štelo, da je bil primarni strah dovolj intenziven, da je pustil v duševnosti tožnika trajnejše posledice. Tožnik je nedvomno ob samem dogodku, ko mu je pri zavesti nenadoma potegnilo roko med dva valja in je trpel zelo hude bolečine, doživel zelo intenziven primarni strah. Kasneje, ko pa je videl, kakšno je stanje s poškodovano roko, pa tudi utemeljen strah za izid zdravljenja oziroma za izgubo roke. Povsem sprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da vsaka operacija pomeni določeno stopnjo strahu pri osebi, ki bo operirana, Ker je bil tožnik petkrat operiran, je utemeljeno prisojena odškodnina višja, kot če bi bilo to število manjše. Tožnik se je tudi bal za izid zdravljenja, ker roke ni mogel uporabljati, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno štelo, da je ta strah trajal od 11. 9. 2009 pa do zaključka zdravljenja pri travmatologu 8. 12. 2011, torej 2 leti in 3 mesece, ker tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje prisojen znesek. Pri odškodnini je treba upoštevati tožnikovo mladost v času dogodka, hudo poškodbo, ki jo je utrpel ter utemeljen strah kako bo v nadaljnjem življenju lahko delal oziroma ali bo roko sploh še lahko uporabljal. Toženi stranki tudi neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede plačila odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 20.000,00 EUR, torej v znesku, kot ga je zahteval tožnik v tožbi. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke travmatologa prof. dr. E.E., izpovedbe tožnika ter listinske dokumentacije v spisu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikova roka zaradi slabše prekrvavljenosti in motenj senzibilitete zaradi posledic poškodbe občutljiva na dotik in mraz, da tožnik roke ne more stisniti v pest, da ne zmore pincetnega prijema s palcem in kazalcem ter da trpi vsakodnevne bolečine pri uporabi roke pri dotikih in določenih položajih podlahti in ob spremembah vremena. Na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik trpi trajne anatomske posledice in sicer nezaraščen zlom koželjice, sinostoze (zraščenje med podlahtnico in koželjnico, kar onemogoča obračanje podlahti), mrežaste brazgotine in brazgotine po operacijskih posegih na ranah, ki jih je utrpel v poškodbi, ki zajemajo približno polovico površine podlahti in zapestja na iztezni in upogibni strani. Brazgotine so slabše kvalitete kot normalna koža ter so bolj ranljive na mehanične obremenitve, ne samo na sile od zunaj, temveč tudi na sile, ki zaradi raztezanja ob upogibu in iztegu komolca povzročilo razpok in posledično razjede na koži. Plošča na podlahtnici se tipa skozi kožo in podkožje, tožnik pa trpi trajne funkcionalne posledice, kot jih je ugotovil izvedenec in sicer ima omejeno gibljivost komolca in podlahti - iztek zaostaja 10 stopinj do nevrtalnega položaja (oz. 15 stopinj v primerjavi z desnim komolcem), levi komolec iztegne 5 stopinj čez nevtralni položaj, upogib je obojestranko enak in je popoln. Supinacija zaostaja 60 stopinj (90 stopinj desno), pronacija zaostaja 40 % (desno 90 stopinj). Dorzifleksija zapestja zaostaja 15 stopinj (desno 70 stopinj), prav tako pa je manjša gibljivost komolca, gibljivost podlahti in zapestja. Zaradi številih posegov in še vedno nezaraslega zloma je neuporabnost roke v celoti dokazana, zato je sodišče prve stopnje lahko tudi sledilo tožnikovi izpovedbi, v kateri je pojasnil, katerih opravil ne more več opravljati in sicer ni sposoben navadnih gospodinjskih opravil, ni več športno aktiven, prej pa je igral odbojko, kitaro, ukvarjal se je z jahanjem, po poškodbi pa samo občasno igra odbojko in še to po priporočilu psihiatra, da bi se vklopil v bivše okolje. Tožnik ne more več igrati kitare, opravljati domačih opravil, kot je npr. cepljenje drv. Prav tako ni mogel pomagati pri fizičnih opravilih ob obnovi hiše, težko si tudi popravlja ovratnik, pobira drobiž, bolečina pa se je razširila tudi na lopatni del, ker se roka nepravilno uporablja. Izvedenec je ugotovil, da mora tožnik zaradi slabe gibljivosti podlahti vse gibe pri aktivnostih, ki zadevajo pronacijo ali subinacijo, izvajati iz ramena, zato je ramenski sklep bolj obremenjen kot prej.

Tožnik kot mlajši moški pri 28 letih v času poškodbe nedvomno zaradi takšnih posledic trpi duševne bolečine, ki se kažejo predvsem v zmanjšanju gibljivosti roke in grobe moči, pa kakor tudi pri preciznih opravilih, torej je funkcionalnost roke drastično omejena in zmanjšana. Zato je neutemeljeno zavzemanje toženih strank za to, da bi se tožniku prisodili nižji znesek odškodnine, saj glede na posledice, ki jih ima zaradi poškodbe, to ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pravilno je tudi določena odškodnina za skaženost v znesku 2.000,00 EUR. Tožnik v tem delu sicer ne izpodbija odločitve, vendar bi bila kvečjemu lahko ta odškodnina določena še v višjem znesku glede na ugotovljene posledice, ki se izkazujejo na estetskem področju. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo in kar izhaja iz fotografij, ki so priložene izvedenskemu mnenju oziroma fotografij, ki so priloge v spisu, so poškodbe pustile resne estetske posledice. Roka nedvomno vzbuja pri opazovalcu pomilovanje, celo odpor. Glede na vse navedeno je neutemeljena pritožba toženih strank zoper odločitev sodišča o višini pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

K odločitvi o premoženjski škodi Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke prof. dr. E.E. pravilno ugotovilo obseg ur, ki jih tožnik potrebuje oziroma jih je potreboval za tujo pomoč ter mu je iz tega naslova pravilno dosodilo znesek 1.944,00 EUR. pri tem je ugotovilo, da je bil tožnik 5 dni po poškodbi in prvi operaciji in en dan po vsaki nadaljnji operaciji, skupaj 9 dni, v celoti odvisen od drugih oseb za vse dnevne aktivnosti, tudi pri zagotavljanju osnovnih fizioloških potreb. Nato pa je bil pri oblačenju, obuvanju, umivanju in pripravi obrokov delno odvisen od drugih ves čas rehabilitacije v URI (od 25. 11. 2009 do 29. 1. 2010 in po približno teden dni po spongioplastiki, ki je bila izvedena 19. 1. 2011, približno 4 ure dnevno. Do končanega zdravljenja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno datumsko lociralo na 8. 12. 2011, je tožnik potreboval pomoč pri prevozih, nakupih in pripravi obrokov pri osebnih in domačih opravilih, ki zahtevajo fizično delo z levico ali obeh rok, ter pri izvajanju finih del, ki zahtevajo souporabo levice, npr. pri zapenjanju gumbom, zavezovanju vezalk, kar je približno trajalo eno uro. Sodišče je tudi pravilo presodilo znesek urne postavke v višini 6,00 EUR ter na podlagi seštevka vseh ur, tožniku dosodilo znesek prikrajšanja. Tožnik ni uspel dokazati, da bi za pomoč potreboval več časa, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tuja pomoč v celoti pravilno objektivizirana, zato tožnik neutemeljeno izpostavlja v pritožbi, da potrebuje več ur pomoči, od tistih kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je pri tožniku zaradi hudih poškodb prišlo do poslabšanja psihičnega stanja, ki se je kazalo tudi v bolniški odsotnosti. V celoti je torej izkazana vzročna zveza med psihičnim stanjem tožnika ter materialno škodo, ki mu je nastala iz razloga, ker je prejemal v času bolniškega staleža nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg ur kot jih navaja tožnik ter iz tega naslova pravilno dosodilo odškodnino, odločitev pa je v tem delu v celoti mogoče preizkusiti.

Ker pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbe zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. S tem v zvezi prva tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da ni dolžna kriti zakonske zamudne obresti oziroma da zavarovala vsota 30.000,00 EUR vključuje tudi obresti, razen tiste, ki so posledica ravnanja zavarovalnice ter stroški spora o zavarovančevi odgovornosti v smislu določbe drugega odstavka 964. člena OZ. Prva tožena stranka je neutemeljeno nasprotovala tožbenemu zahtevku, torej so tožniku utemeljeno dosojene zamudne obresti od prisojenega zneska zavarovalnega kritja v višini 30.000,00 EUR od prvega dne od izteka roka za prostovoljno izpolnitev odškodninske obresti prve tožene stranke. Prva tožena stranka se s tem v zvezi ne more sklicevati na to, da je le sledila stališču drugo tožene stranke, ki je kategorično zanikala odgovornost. Utemeljeno je bil tudi zavrnjen stroškovni zahtevek prve tožene stranke, saj so stroški niso bil ustrezno dokumentirani in specificirani, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka glede na to, da nobena ni uspela s pritožbo oziroma da odgovori na pritožbo niso v ničemer prispevali k odločitvi o zadevi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).