Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je dolžan delavcu izplačati odpravnino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine utemeljen.

Tožnik je imel ob prenehanju delovnega razmerja višek ur, ki jih do prenehanja delovnega razmerja ni mogel porabiti. Tožena stranka tožniku teh ur ni plačala. V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZDR ima delavec pravico do dodatka za nadurno delo. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno vtožuje plačilo za nadurno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 3.190,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, zavrnilo pa je kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača nadure v bruto znesku 2.705,96 EUR za opravljenih skupno 244 nadur, od tega bruto zneska plača vse prispevke in davke ter neto znesek 1.729,98 EUR plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v znesku 404,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, zavrnilo pa je kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 777,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od paricijskega roka dalje (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Navaja, da toženo stranko zavezuje kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami, v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba), ki v 54. členu določa, da je delodajalec delavcu, ki mu je zagotovil ustrezno zaposlitev ni dolžan izplačati odpravnine. Tožena stranka je na zavodu za zaposlovanje objavila prosto delovno mesto z enako vsebino, kot je bilo tožnikovo delovno mesto in je tožnika pisno pozvala, naj se odzove razpisu in se ponovno zaposli pri njej. Tožnik se na ta poziv ni odzval, prav tako ne na napotilo zavoda za zaposlovanje. Tožena stranka je tožnika tako pozvala nazaj na delovno mesto pod enakimi pogoji, vendar je tožnik s svojo pasivnostjo odklonil zaposlitev. Tožena stranka sodišču predlaga, da o tem pridobi podatke od zavoda za zaposlovanje. Tožnik je podpisal Dogovor z dne 19. 9. 2011, kjer je izrecno navedeno, da se za nazaj vse minus ure ukinejo (izbrišejo iz evidence). Sodišče prve stopnje tega dokaza ni upoštevalo.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ne navaja ničesar, kar bi bilo možno razumeti kot uveljavljenje pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnik je bil od 1. 6. 2004 do 31. 12. 2011 zaposlen pri toženi stranki; - tožniku je bila 1. 12. 2011 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - tožniku ob prenehanju delovnega razmerja ni bila izplačana odpravnina; - povprečna plača tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je znašala 1.823,39 EUR; - tožnik je skupaj z ostalimi delavci 19. 9. 2011 s toženo stranko sklenil Dogovor, v katerem je bilo v 2. točki določeno, da se nadure obračunavajo in izplačajo v skladu z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, v 7. točki pa, da se za nazaj ukinejo vse minus ure (izbrišejo iz evidence); - iz plačilne liste za november 2011 izhaja, da je imel tožnik 249 nadur, iz plačilne liste za december 2011, da jih je ostalo še 244; - iz plačilnih list izhaja, da je urna postavka za naduro 11,03 EUR; - tožnik zaradi obsežnega dela pri toženi stranki do prenehanja delovnega razmerja ni mogel izkoristiti 6 dni letnega dopusta.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) dosodilo vtoževano odpravnino v višini 1/4 osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača tožnika v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki. Prvi odstavek 109. člena ZDR namreč določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dolžan izplačati delavcu odpravnino. V skladu z 2. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR pa odpravnina znaša 1/4 osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu, če je bil delavec pri njem zaposlen od 5 do 15 let. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 7 let. Povsem zgrešeno je pritožbeno sklicevanje na določbo 54. člena Panožne kolektivne pogodbe. Ta določba bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožena stranka v okviru programa razreševanja presežnih delavcev tožniku zagotovila ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu. Vendar tožena stranka česa takšnega niti ne zatrjuje, temveč uveljavlja, da je tožnika potem, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pozvala da se odzove na razpisano prosto delovno mesto pri toženi stranki. Takšen naknaden poziv delodajalca ne vpliva na pravico delavca do odpravnine in delavec ne izgubi te pravice, če se na takšen poziv ne odzove.

Sicer pa se določbo 54. člena Panožne kolektivne pogodbe od 1. 3. 2003 več ne uporablja (Razlaga Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, Ur. l. RS, št. 48/2003). Razen tega v konkretnem primeru sploh ne gre za situacijo, kakršna je bila urejena v 2. odstavku 5. točke 54. člena Panožne kolektivne pogodbe, saj se je ta nanašala na primere, ko je delodajalec v okviru programa razreševanja presežnih delavcev delavcu zagotovil ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu ali pa mu je zagotovil dokup delovne dobe. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi tožniku pri drugem delodajalcu zagotovila zaposlitev in tudi ne, da bi mu dokupila delovno dobo. Ponudba zaposlitve pri toženi stranki pa bi bila relevantna le, če bi bila dana skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej v okviru inštituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kakor je ta urejen v 90. členu ZDR. Vendar pa tožena stranka tožniku take odpovedi ni podala, temveč je šele potem, ko je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, tožnika pozivala naj se prijavi na prosto delovno mesto. Tožniku je bilo delovno razmerje zaključeno 31. 12. 2011, tožena stranka pa je prosto delovno mesto objavila 27. 1. 2012, kar je skoraj 2 meseca po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in skoraj mesec dni po dejanskem prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Obveznost plačila odpravnine je zapadla ob prenehanju delovnega razmerja 31. 12. 2011, zato kasnejše aktivnosti tožene stranke na to obveznost ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi ko je tožniku dosodilo vtoževano plačilo za nadurno delo. Tožena stranka niti ne prereka tega, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja imel 244 ur viška, ki jih do prenehanja delovnega razmerja ni mogel porabiti. Tožena stranka teh ur tudi ni plačala. V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZDR ima delavec pravico do dodatka za nadurno delo. Sicer pa je višina urne postavke za naduro razvidna iz plačilnih list in jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v višini 11,03 EUR. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da tožena stranka nadur ni dolžna plačati, ker naj bi tako izhajalo iz Dogovora z dne 19. 9. 2011. Tožena stranka se pri tem zgrešeno sklicuje za določbo 7. točke Dogovora, v katerem je zapisano, da se za nazaj ukinjajo vse minus ure (izbrišejo iz evidence). To določbo je možno razumeti samo tako, da se iz evidence izbrišejo premalo opravljene ure delavcev, saj je v 2. točki dogovora, ki ga je podpisal tudi tožnik, izrecno navedeno, da se nadure obračuna in izplača v skladu z zakonom in delovno kolektivno pogodbo. Navedeno pomeni, da je vsebina Dogovora ravno nasprotna od tega kar zatrjuje tožena stranka. V Dogovoru se je tožena stranka izrecno zavezala, da bo delavcem plačala opravljene nadure.

Pritožba niti ne navaja, zakaj naj bi bila nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o plačilu nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Odločitev sodišča temelji na ustaljeni sodni praksi po kateri je delavec upravičen do takšnega nadomestila, če do prenehanja delovnega razmerja iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti celotnega pripadajočega letnega dopusta. Ob ugotovitvi, da tožnik zaradi tega ker je bilo pri toženi stranki veliko dela, ni mogel v celoti izkoristiti že odobrenega dopusta, je tožniku upravičen do nadomestila v višini plačila, ki bi ga prejemal med dopustom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.