Jedro

Temeljno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji je korist otroka, ki mora biti konkretizirana.

V primeru dodelitve obeh dečkov enemu od staršev, do umiritve situacije ne bi prišlo. Oba dečka namreč dolgoročno rabita oba roditelja, v primeru dodelitve enemu, pa bi bili stiki z drugim še bolj travmatični, tisti od staršev, ki mu otroka ne bi bila dodeljena, pa bi očitno težko odnehal z medsebojnim konfliktom, kar se je v postopku že večkrat pokazalo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da stiki med mladoletnim A. in materjo D. ter stiki med mladoletnim B. in očetom M. potekajo tako, da sta dečka pri vsakem od staršev vsak drugi vikend od petka po koncu šole do ponedeljka do začetka šole.

II. V preostalem delu se pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo in pritožba tožeče stranke zoper sklep s 16. 9. 2014 zavrnejo in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu ter sklep v celoti potrdita.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje A., roj. ..., dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožencu; B., roj. ..., pa tožnici. Vsakemu od staršev je naložilo plačevanje preživnine v znesku 200,00 EUR mesečno za vsakega od otrok, uredilo stike med dečkoma in staršema tako, da sta dečka med vikendi vselej skupaj, izmenično enkrat pri materi in drugič pri očetu. Sodišče je odločilo še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje sodni izvedenki za ustno podajanje izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 5. 9. 2014 odmerilo 417,00 EUR izvedenine in 9,38 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Toženec se pritožuje zaradi dodelitve sina B. v vzgojo in varstvo materi, stikov ter preživnine. Meni, da dodelitev mlajšega sina materi ni ustrezna. Izvedenka je podala jasno stališče, da je toženčev odnos do mlajšega sina primeren v pogledu igralnih situacij in udejanjanja volje očeta. To izkazuje, da je toženec zmožen skrbeti za oba otroka. Ker je izvedenka ugotovila, da toženec v dani situaciji izkazuje večje razumevanje potreb otrok in večjo stopnjo empatije, bi moralo sodišče oba otroka dodeliti njemu. Sodišče bi moralo biti pozorno na fizično nasilje, ki je bilo sprva sicer usmerjeno le na toženca, zaznati pa ga je tudi pri odnosu do otrok.

Vprašljiva je tako imenovana primarna navezanost B. na mamo, saj je sodna izvedenka jasno povedala, da je oče veliko bolj dojemljiv za potrebe otrok kot mati. Delitev otrok je nekoliko preuranjena in za odnos med otrokoma ni dobra, kar priznava tudi sodna izvedenka. Dečka bi pri očetu gotovo lažje napredovala in bi bila bolj mirna.

5. Tožnica se pritožuje zoper “sodbo v celoti“. Ne strinja se, da se otroka loči, saj sta čustveno zelo navezana, ločitev pa jima bo povzročila še dodaten stres. Zaradi takšne odločitve se med njima ustvarja razdor. Pritožnica opozarja, da otroka preživljata razvezo staršev, zdaj pa naj bi se še medsebojno ločila. Zaradi tega lahko dobita kompleks manjvrednosti oziroma dojemata situacijo tako, da ima starš, pri katerem otrok ne živi, rajši njegovega brata, njega pa ne mara in ga zato ne želi imeti ob sebi. Takšna ločitev lahko povzroči ljubosumje in tekmovanje za ljubezen staršev, med otrokoma pa velik razdor, saj bi se lahko videla kot tekmeca ali celo sovražnika. Zadošča, da sta zaradi razpada družine doživela travmo.

Otroka bosta od staršev dobivala nasprotujoča si sporočila, ker tožnica zahteva določen red, toženec pa ne. Takšno infantilno obnašanje toženca je za otroka zelo škodljivo. Ker sta oba otroka vzgojno zahtevna oziroma sta otroka s posebnimi potrebami, še toliko bolj potrebujeta red in ustaljen ritem.

Iz psihološkega poročila Centra za socialno delo ... s 25. 2. 2014 izhaja, da se pri A. pojavljajo čustveni izbruhi, njegov uspeh pa odstopa od sposobnosti; nakazujejo se tudi vedenjske težave. Pri B. je opažen slab govorni razvoj, zaradi česar potrebuje logopeda. Izhaja tudi, da toženec vztraja v položaju žrtve, kar kaže na to, da je odličen manipulator, ki svoje manipulacije oziroma nezdravo psihično kontrolo prenaša na otroka.

Korist otrok narekuje, da sta oba dodeljena tožnici, saj rabita rutino, navajanje na redno izpolnjevanje šolskih obveznosti, B. pa je treba zagotoviti redne govorne vaje. Ko je tožnica z otrokoma sama, sta umirjena, brez agresivnosti.

V pritožbi tožnica obsežno podaja svoje videnje družinskega življenja pred razdorom življenjske skupnosti in razloge zanj. Otroka sta živela v nezdravem okolju zaradi neprimernega vedenja toženca, kar se na njiju tudi odraža. Navaja, da je toženec otrokom o njej govoril grdo in jima pripovedoval podrobnosti o dogajanju na sodišču. To kaže na to, da ravna manipulativno; zmoten zaključek sodišča izvira prav iz dalj časa trajajočega manipulativnega obnašanja toženca, ki starejšega sina odvrača od matere. Tako ravna tudi, ko bi moral A. na stik z materjo. Tožnica opisuje, kakšno je ravnanje toženca, ko se poslavlja od otrok, in ocenjuje, da ju čustveno zasužnjuje. Toženec nima primernega odnosa pri šolskem delu.

Tožnica se ne strinja z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov, da je oče v večji meri empatičen od matere, saj njegova ravnanja kažejo vse kaj drugega. Sprašuje, kako je lahko empatičen nekdo, ki otroke zlorablja z namenom, da bi jih odtujil od drugega starša. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec zelo nepredvidljivega obnašanja, tudi do otrok, ko se ne more kontrolirati in je sposoben ogrožati varnost otrok. Tožnica obsežno graja izvedensko mnenje tudi v delu, v katerem je ta ocenila, kakšna je toženčeva osebnost. Opisuje ravnanja toženca, ki s takšnim zaključkom niso združljiva. Izvedenki pa očita, da se ne v pisnem mnenju niti ob ustnem podajanju mnenja ni hotela opredeliti do ekscesnih ravnanj toženca – sovražnega govora, čustvenega izrabljanja otrok, kršitev dogovora o stikih ... Sodišče bi moralo dokazovanje ponoviti z isto izvedenko ali z drugim izvedencem.

Pritožnica se boji, da pri tožencu za otroka, še posebej za A., ne bo ustrezno poskrbljeno, saj od stikov prihajata umazana, v raztrganih oblačilih, z zanemarjenimi nohti.

Tožnica še dodaja, da sta imela otroka 29. 10. 2014 razgovor na Centru za socialno delo ... v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja, predvsem zaradi čustvenega nasilja nad otroki.

6. V pritožbi zoper sklep pa toženec navaja, da je sodišče stroške odmerilo previsoko glede na zahtevnost zadeve, še posebej ob tem, da je že bilo izdelano pisno mnenje. Stroški so nastali le zaradi zahteve tožeče stranke. Toženec je bil pripravljen skleniti sporazum v skladu z že izdelanim pisnim mnenjem, če je tožnica zahtevala še dodatna pojasnila, je bil to njen dokazni predlog in mora stroške kriti sama.

7. Pritožbe so bile vročene nasprotnima strankama, pritožba zoper sklep pa tudi izvedenki. Toženec je odgovoril na tožničino pritožbo in predlagal njeno zavrnitev, ostalih odgovorov na pritožbe ni bilo.

8. Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni; pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

9. Ker obe pritožbi pravdnih strank pravzaprav izpostavljata isto dilemo (dodelitev otrok le enemu od staršev ali pa dodelitev enega otroka enemu, drugega pa drugemu), bo višje sodišče na večji del pritožbenih očitkov pravdnih strank odgovorilo hkrati. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je temeljno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji korist otroka.

10. Višje sodišče razume, da tožnica izvedenskega mnenja ne sprejema oziroma se z njim ne strinja. A njeno nestrinjanje ni razlog za ponavljanje dokaza z istim ali z drugim izvedencem. Izvedensko mnenje ni v nobenem delu nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, nima torej nobenih pomanjkljivosti. Izvedenka je odgovorila na vsa pravno pomembna vprašanja, mnenje pa je takšno, da je mogoče ugotoviti, kaj so na eni strani dejanski, na drugi pa strokovni razlogi za njene zaključke. Tožnici je bila na ustrezen način zagotovljena pravica do seznanitve z izvedenkinimi postopki ter z neposrednimi, konkretnimi, dejstvenimi izsledki teh postopkov.

Tožnica s svojimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi (gre predvsem za podrobnosti v ravnanju toženca, ki pa jih je izvedenka že strokovno osvetlila, čeprav pritožnica misli drugače) ni vzpostavila utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki dokazovanja z izvedenko ali z drugimi izvedenci ni ponovilo, je bilo torej pravilno (drugi in tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Ob tem višje sodišče še pojasnjuje, da ugotovitve izvedenke, pa tudi centra za socialno delo (zadnjim pritožnica ne nasprotuje), kažejo na to, da sta oba dečka žrtvi hude čustvene zlorabe, da se pri starejšem dečku kaže čustvena razrvanost in da deček v igralni terapiji ponazarja kaos med staršema. Prisoten je nemir in negotovost. Zaradi stresnih situacij imata oba otroka očitne znake stiske, ki se pri B. kažejo predvsem navzven z nemirom in vedenjskimi motnjami, pri A. pa navzven in navznoter z motnjami pozornosti, depresijo in posttravmatskimi motnjami. Stisko otrok je zaznalo tudi sodišče prve stopnje v neformalnem razgovoru z dečkoma. Višje sodišče ocenjuje, da sta (bila) že v dosedanjih postopkih otroka več kot dovolj izpostavljena pregledom, glede katerih se je treba zavedati, da zanju ob travmatičnem razhodu staršev predstavljajo še dodatno breme in hud stres. Ob tem ko potrebujeta tudi strokovno obravnavo, ponavljanje dokazovanja z izvedencem nikakor ne bi bilo v korist, ampak v škodo obeh otrok.

11. Glede starševskih zmožnosti pravdnih strank je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke, pa tudi poročil centra za socialno delo ugotovilo, da nobeden od staršev ni bistveno bolj primeren od drugega. Nobena od pritožb ne uspe prepričati višjega sodišča, da je tak zaključek napačen. Pritožbena trditev, da bosta otroka izpostavljena različnim ali nasprotujočim si vzgojnim stilom, glede na osebnostne lastnosti staršev gotovo drži. Tako je bilo verjetno že doslej, enako pa bi bilo (ob rednem stikovanju) tudi, če bi bila oba dečka zaupana v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Ker vzgoja nobenega od staršev ni idealna(1), pa to ni nujno slabo.

12. Najpomembnejša ugotovitev sodišča prve stopnje v tej zadevi je, da starša partnerskega konflikta nista uspela omejiti na partnersko zvezo, ampak sta otroka dnevno izpostavila travmatičnim situacijam kaosa, stresa in strahu, kar je na obeh dečkih pustilo hude in resne posledice. Da sta (bila) dečka žrtvi hude čustvene zlorabe in manipulacij, niti ni izpodbijano. Razčiščevanje, kateri od staršev je k temu prispeval več, ob tem, ko sta za vzgojo in varstvo oba enako (ne)(2)primerna, ni smiselno. V situaciji, ki je (bila) za dečka zelo slaba, je moralo sodišče najti rešitev, ki bo zanju najmanj škodljiva.

13. Ob skrbni presoji izvedenskega mnenja izvedenke B. D. R. in ob upoštevanju psihološkega poročila CSD s 25. 2. 2014 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v opisani situaciji za otroka najmanj škodljiva rešitev, da se starejši A., ki želi živeti pri očetu(3) in je do matere negativno nastrojen(4), dodeli v vzgojo in varstvo očetu. Siljenje v prehitre in preobsežne stike z mamo bi A. povzročilo dodatno negotovost, dodelitev materi pa bi ga še dodatno prizadela in bi bila za dečka škodljiva(5). Tudi razlogi, zaradi katerih je mlajšega B. dodelilo v vzgojo in varstvo materi, so tudi utemeljeni. Gre za dečkovo še aktualno primarno navezanost nanjo, za njegovo potrebo po podpori in osebni pozornosti, pa tudi nujo nadomeščanja govornega zaostanka in pomoči pri tem, kar mu (neizpodbijano) v večji meri nudi doslednejša tožnica.

14. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno obrazložilo, da zaradi posebnosti obeh dečkov, ki so posledica hudih stresov in konfliktov, ki sta jim bila izpostavljena, starševanje obema hkrati tako za tožnico kot toženca predstavlja (pre)velik zalogaj. V dani situaciji je moralo biti vodilo, da se situacija, kolikor je mogoče, umiri. Tudi višje sodišče deli prepričanje sodišča prve stopnje, da bosta starša med delovnim tednom vsak z enim otrokom lažje vzpostavila potreben dnevni ritem, red, mir ter stabilnost, ki jih dečka rabita, na kar opozarja tudi tožnica v pritožbi.

15. Glede na osebnostne lastnosti obeh staršev je višje sodišče prepričano, da v primeru dodelitve obeh dečkov enemu od staršev, do umiritve situacije ne bi prišlo. Oba dečka namreč dolgoročno rabita oba roditelja(6), v primeru dodelitve enemu, pa bi bili stiki z drugim še bolj travmatični, tisti od staršev, ki mu otroka ne bi bila dodeljena, pa bi očitno težko odnehal z medsebojnim konfliktom, kar se je v postopku že večkrat pokazalo.

16. Zavedajoč se tega, da ob razvezi staršev delitev sorojencev ni dobra rešitev, višje sodišče še pojasnjuje, da bosta dečka obiskovala isto šolo ter prav vse vikende ter počitnice preživljala skupaj. Nadaljnje izpostavljanje konfliktom med staršema bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča za dečka mnogo bolj škodljivo od tega, da bosta od ponedeljka zjutraj do petka popoldan bivala vsak pri drugem od staršev. Če se bosta starša sposobna izogibati konfliktu, bo takšna rešitev dečkoma končno omogočila ustalitev in umiritev.

17. Prav zaradi opisanega pa je višje sodišče delno poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o načinu izvrševanja stikov. Že iz razlogov izpodbijane sodbe (zaključek 7. točke obrazložitve) izhaja, da ob predaji otrok na stik prihaja do konfliktov med pravdnima strankama. Kot je bilo pojasnjeno, otroka temu ne smeta biti več izpostavljena. Zato je višje sodišče način izvajanja stikov uredilo po modelu, kakršnega je sodišče prve stopnje uporabilo v začasni odredbi, ki jo je izdalo 9. decembra 2014. Višje sodišče je prepričano, da bo takšna ureditev stikov v korist obeh dečkov, nenazadnje pa tudi v korist pravdnih strank.

18. Z opisano spremembo poteka stikov je odločitev, ki je plod angažiranega in skrbnega dela sodišča sodišča prve stopnje, pa tudi ažurnega dela centra za socialno delo, po prepričanju višjega sodišča najboljša možna. Če bosta starša sposobna obvladati konflikt in predvsem pred njim obvarovati otroka, utegne to pomeniti rešitev v situaciji, ki je bila že tako težka, da je kazalo, da bo dečka treba dodeliti tretji osebi (postopek CSD), o čemer je resno razmislilo tudi višje sodišče (drugi stavek 3. odstavka 105. člena ZZZDR), a nazadnje presodilo, da je prav sprejeta odločitev tista, ki v opisani situaciji zagotavlja največjo korist obeh dečkov.

19. Pritožbi tožnice in toženca glede tega, komu se dečka dodelita, torej nista utemeljeni, zato ju je višje sodišče zavrnilo (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo skrbno in pravilno, v izpodbijanem delu pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa ni zagrešilo očitane kršitve, pa tudi nobene od tistih, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Kot je bilo pojasnjeno, je pritožbeno sodišče v majhnem obsegu spremenilo le odločitev o načinu izvrševanja stikov, tako da otroka na bosta izpostavljena srečanjem med pravdnima strankama in njunim konfliktom.

20. Glede pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov za ustno podajanje izvedenskega mnenja pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Pritožnik sicer trdi, da je takšna odmera previsoka, a sploh ne pojasni, zakaj bi bila previsoka in v katerem delu. S takšno pritožbo je lahko dosegel le uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri stroškov, ki pa napak ni pokazal. Z opredelitvijo, da je bilo delo izvedenke v tej zadevi zelo zahtevno, soglaša tudi višje sodišče. Takšno stališče ob vsem, kar je bilo pojasnjeno zgoraj, niti ne terja posebne dodatne obrazložitve.

21. V sklepu, ki ga pritožnik izpodbija, ni odločeno o tem, katera od strank krije kakšen del nazadnje odmerjenih izvedenkinih stroškov. Ne glede na to višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da je šlo za skupen dokazni predlog, za isto dokazno temo, vrh vsega je primarni način izvedbe dokaza z izvedencem ustno podajanje mnenja. Tako nedvomno ni mogoče slediti trditvi, da bi morala stroške ustnega podajanja mnenja kriti le ena od pravdnih strank.

22. Pritožba zoper sklep torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

23. Pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. V skladu s 413. členom ZPP je višje sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Gre namreč za postopek za ureditev razmerij med njima kot staršema, torej postopek v korist obeh, predvsem pa za zagotovitev koristi otrok.

Op. št. (1): Nobena vzgoja ne predstavlja modela, na katerem bi se otroka naučila prevzemanja odgovornosti, razvila socialno zrelost in čustveno odzivnost, samospoštovanje in samokontrolo (tako: 5. točka izpodbijane sodbe; strokovno poročilo CSD s 25. 2. 2014).

Op. št. (2): Pomembno je pojasnilo izvedenke, da se bo ocena starševskih zmožnosti približala negativni, če starša ne bosta uspela odstraniti konfliktov.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno kritično ovrednotilo pristnost takšnega stališča in korektno obrazložilo, da sta oba dečka sposobna izraziti stališča glede trenutnih želja, nista pa seveda sposobna razumeti dolgoročnih posledic svojih odločitev. Poleg tega sta tudi pod vplivom vsega, kar sta starša izrekla v njuni prisotnosti.

Op. št. (4): Izvedenka je pojasnila, da bi bilo mogoče, da bi bežal, če bi bil dodeljen v vzgojo in varstvo materi, čemur tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje.

Op. št. (5): Dalj časa trajajoča lojalnost dečka do očeta je zdaj dejstvo, ki ga je treba sprejeti, zaradi česar sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da vzroki za njen nastanek niso več odločilni.

Op. št. (6): Zaključek sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve.