Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je sodišče prve stopnje napravilo zmotno materialno pravno presojo, da sta toženčevo parkiranje vozila na sporni poti 18. in 19. 7. 2020 ter nezmožnost tožnika odpirati vrtna vrata z daljinskim upravljalnikom 19. 7. 2020 posegli v dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti na sporni poti, je napačno ugotovilo, da je 30 dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti iz 32. člena SPZ zaradi postavitve zabojnikov in onemogočanja ročnega odpiranja vrat iztekel že 18. 8. 2020.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede zatrjevanih dejanj motenja posesti z namestitvijo komunalnih zabojnikov ter onemogočanjem ročnega odpiranja vrtnih vrat (v I. točki izreka) in glede odločitve o stroških postopka (II. točka izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi motenja posesti (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan tožencu v 8 dneh povrniti 943,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške.
V pritožbi podrobno povzema navedbe obeh strank ter izpovedbe pravdnih strank in priče A. A. Navaja, da ni mogoče enačiti toženčeve notranje odločitve o prenehanju umikanja vozila s seznanitvijo tožnika o nastalem motenju, saj rok za vložitev posestnega varstva začne teči, ko je posestnik izvedel za motenje. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec tudi 19. 7. 2020 na poziv tožnika umaknil svoje vozilo, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno prezrlo. Tožnik je 20. 7. 2020 odpeljal vozilo s svoje parcele, kar pomeni, da ga toženec tedaj ni oviral in je bilo vzpostavljeno prvotno stanje. Iz SMS sporočila z 22. 7. 2020 izhaja, da toženec tožniku ne ovira dostopa do parcele, da pa ga tožnik moti v mirni posesti z vožnjo po delu nepremičnine, kjer ne poteka služnostna pot. Ni jasno, zakaj naj bi telefonska sporočila tožnika z 18. 7. 2020 utemeljevala zaključek, da se je toženec odločil, da ne bo več umikal vozila. Poslani sporočili tožnika v poznih urah večera 18. 7. 2020 izkazujeta, da je toženec svoje vozilo umaknil. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je 19. 7. 2020 posest tožnika z izklopom elektrike iz pomičnih vrat motil toženec ali njegova žena, priča A. A. Kot dokaz, da je to storila toženčeva žena, je sodišče prve stopnje upoštevalo toženčevo SMS sporočilo, pri tem pa vsebine sploh ni povzelo. Tožnik je na podlagi sporočil z 19. 7. in 22. 7. 2020 štel, da je nezmožnost odpiranja vrat nastopila po volji toženca. Iz sklepa sodišča prve stopnje je izostalo nesporno dejstvo, da je tožnik lahko ročno odpiral vrtna vrata še 2. 8. 2020, pozneje pa mu je toženec v celoti onemogočil dostop. Brez dokazov je zaključek, da so se drsna vrata lahko zgolj ročno odpirala do 22. 7. 2020. Če storilec na različne načine preprečuje uporabo poti, kot v konkretnem primeru, gre za ponavljajoča se dejanja, in subjektivni rok za vložitev tožbe začne teči od zadnjega motilnega ravnanja, zato rok ni začel teči 19. 7. 2020. Pritožnik se sklicuje na odločbo VSL I Cp 4442/2009, ki kot razlikovalno okoliščino med ponavljajočimi in nadaljevanimi motilnimi ravnanji opredeli vzpostavljeno prvotno stanje. Tožnik se je tudi 22. 7. 2020 še peljal po sporni poti, zato ne drži stališče v izpodbijanem sklepu, da prejšnje stanje ni bilo vzpostavljeno. Toženec je zabojnike večkrat namestil na pot in jih nato pospravil; iz sklepa sodišča prve stopnje pa izhaja, da so bili na sporno pot prvič nameščeni 21. 7. 2020. Pritožnik še opozarja, da je bila glavna obravnava opravljena 15. 6. 2021, sklep pa izdan več kot štiri mesece pozneje, čeprav mora sodišče spore o motenju posesti obravnavati prednostno. Predlaga, da se zaradi ugotovitve vseh odločilnih dejstev opravi pritožbena obravnava. Podredno predlaga, da se v primeru razveljavitve zadeva dodeli novemu sodniku, saj je izpodbijani sklep obremenjen s pomanjkljivostmi, ki izkazujejo pristranskost sodnice.
3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Sodišče obravnava tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženec motil tožnika v mirni posesti hoje in vožnje po nepremičnini s parc. št. 313/4 k. o. X, ter za prepoved motenja posesti tožnika z 1.) namestitvijo komunalnih zabojnikov, 2.) parkiranjem vozil na poti, 3.) z onemogočanjem ročnega ter 4.) daljinskega odpiranja vrat oziroma na kak drugačen način. Do zatrjevanih motilnih ravnanj je prišlo v obdobju od 18. 7. 2020 do 2. 8. 2020 - najprej je bilo na služnostni poti parkirano toženčevo vozilo, a ga je ta kasneje umaknil, nato je bilo onemogočeno daljinsko odpiranje vrat na poti, za tem so bili na pot postavljeni komunalni zabojniki, nazadnje pa je bilo onemogočeno ročno odpiranje vrat. Tožba je bila vložena 19. 8. 2020. 6. V skladu z določbo 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo.
7. Pritožnik tehtno opozarja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožnik oziroma njegova pravna prednica dopuščala tožencu parkiranje vozila na služnostni poti. Iz navedb pravdnih strank tako nesporno izhaja, da je bilo med njima dogovorjeno, da toženec lahko parkira vozilo na sporni poti (oziroma, da sta na ta način izvrševala posest), a ga je na poziv tožnika umikal. Toženec je tudi 19. 7. 2020 svoje vozilo na poziv tožnika umaknil. S takšnim ravnanjem toženec torej ni posegel v dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti, tožnik pa takšnemu dejanju ni mogel pripisovati in ni pripisoval motilnosti; nasprotni pravni zaključek sodišča prve stopnje je materialno pravno napačen.
8. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo, da je tudi nezmožnost tožnika odpreti vrtna vrata z daljinskim upravljalnikom 19. 7. 2020 predstavljala motilno dejanje, ki je posegalo v dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti na sporni poti. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da se je že v preteklosti dogajalo, da tožnik zaradi izklopa elektrike ni mogel odpreti vrat z daljinskim upravljalnikom. V pritožbi izpostavlja, da nezmožnosti odpiranja vrat z daljinskim upravljalnikom ni pripisoval motilnega ravnanja, ampak se je šele na podlagi SMS sporočila toženca z 22. 7. 2020 prepričal, da je vzrok nezmožnosti odpiranja vrtnih vrat z daljinskim upravljalnikom v namernem ravnanju toženca. Tudi nezmožnost tožnika odpreti vrata z daljinskim upravljalnikom 19. 7. 2020 torej še ni spremenila dotedanjega načina izvrševanja posesti, ki bi ga tožnik lahko utemeljeno razumel kot motilno dejanje in bi sodilo v sklop nadaljevanega motilnega dejanja.
9. Zgoraj predstavljena vsebinska presoja narave zatrjevanih motilnih dejanj bi sicer narekovala meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče pa je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kljub temu potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe glede motenja posesti s parkiranjem vozil na poti in onemogočanjem daljinskega odpiranja vrtnih vrat ter v tem delu pritožbo zavrnilo. Četudi bi šlo v primeru parkiranja in nezmožnosti daljinskega odpiranja vrtnih vrat za motenje posesti, skupaj s preostalima dejanjema ne tvorita nadaljevanega motilnega dejanja1 in je tožba v tem delu v vsakem primeru prepozna. Z umikom toženčevega vozila je bilo namreč vzpostavljeno prvotno stanje, saj je tožnik lahko ponovno izvajal posest na sporni poti na nespremenjen način. Glede na trditveno podlago pravdnih strank in nesporna dejstva, tudi že v preteklosti večkrat ni bilo mogoče daljinsko odpirati vrtnih vrat, kot motenje posesti po 20. 7. 2020 pa tožnik navaja postavitev zabojnikov na poti in onemogočanje ročnega odpiranja vrat.2 Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede motenja tožnikove posesti na sporni poti s parkiranjem toženčevega vozila in onemogočanjem odpiranja vrtnih vrat z daljinskim upravljalnikom.
10. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pa je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da dejanja toženca 18. 7. 2020, ko že v poznih večernih urah ni umaknil avta, ter nezmožnost tožnika naslednjega dne, 19. 7. 2020, odpreti vrtna vrata z daljinskim upravljalnikom, pomenijo motilna dejanja, ki spreminjajo obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti na sporni poti. Posledično je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da dejanji z 18. 7. in 19. 7. 2020 pomenita (s kasnejšimi) istovrstni motilni dejanji, usmerjeni k istemu cilju - preprečiti tožniku vožnjo z avtomobilom po sporni poti in skupaj s postavitvijo zabojnikov ter nezmožnostjo ročnega odpiranja vrat predstavljata nadaljevano motilno ravnanje. Šele postavitev zabojnikov na sporni poti in nezmožnost ročnega odpiranja vrat bi v konkretnem primeru torej lahko predstavljala motilna dejanja, ki so posegla v dotedanji način izvrševanja posesti. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik za postavitev zabojnikov in nezmožnost ročnega odpiranja vrat izvedel šele po 20. 7. 2020 (sodišče prve stopnje in pravdni stranki navajajo kot čas namestitve zabojnikov 21. oziroma 22. 7. 2020, kot čas, ko tožnik ni mogel niti ročno odpirati vrat pa 22. 7. oziroma 2. 8. 2020), je bila tožba v tem delu pravočasna.
11. Ker je sodišče prve stopnje napravilo zmotno materialno pravno presojo, da sta toženčevo parkiranje vozila na sporni poti 18. in 19. 7. 2020 ter nezmožnost tožnika odpirati vrtna vrata z daljinskim upravljalnikom 19. 7. 2020 posegli v dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti na sporni poti, je napačno ugotovilo, da je 30 dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti iz 32. člena SPZ zaradi postavitve zabojnikov in onemogočanja ročnega odpiranja vrat iztekel že 18. 8. 2020. Zatrjevani motilni dejanji sta nastali po 20. 7. 2020. Tožba je zato v tem delu pravočasna. Višje sodišče je zato pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze, izdelati celovito dokazno oceno in meritorno odločiti o tožbenem zahtevku. Ob tem mora biti pozorno na zahtevo iz 425. člena ZPP.
12. Pritožbenemu predlogu po spremembi sklepa ob opravi pritožbene obravnave višje sodišče ni moglo slediti. Kadar je razveljavljeni sklep sodišča prve stopnje procesne narave, čeprav se z njim postopek konča (sklep o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke), pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje namreč (z izjemo dejstev, relevantnih za presojo pravočasnosti tožbe) ni ugotavljalo dejanskega stanja in bi moralo pritožbeno sodišče, da bi odpravilo kršitev, samo napraviti celotno dokazno oceno. V tem primeru bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi bilo na pritožbeni ravni prvič odločeno o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.3
13. Predlog tožnika, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, ni utemeljen in mu pritožbeno sodišče ni sledilo. Pritožbene trditve, da je sodnica pristranska zaradi storjenih napak v izpodbijanem sklepu, so neutemeljene in posplošene, pritožbeno sodišče pa tega iz načina vodenja postopka in vsebine sklepa ni razbralo. Podano je le napačno materialnopravno stališče sodnice glede določenih dejanj motenja posesti.
14. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).
15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Pritožbeno sodišče lahko ravna tako tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo (3. in 4. odst. 165.člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zato pridrži za končno odločbo.
1 Kar trdi tudi sam pritožnik. 2 Zadnje ravnanje za razliko od prejšnjih predstavlja odvzem posesti. 3 Prim. mag. Nina Betteto, Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Revija Odvetnik št. 5/2020, stran 11.