10. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Franca Nerata iz Nemčije in Antona Štebiha iz Švice na seji dne 10. marca 2005

sklenilo:

Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila o določitvi pokojninske osnove za odmero pokojnine upravičencu, ki po 1. 1. 1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo plače oziroma zavarovalne osnove za izračun pokojninske osnove (Uradni list RS, št. 57/96 in 85/98), se zavrneta.

Obrazložitev

A.

Pobudnik Franc Nerat, upravičenec do sorazmernega dela slovenske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, izpodbija Navodilo o določitvi pokojninske osnove za odmero pokojnine upravičencu, ki po 1. 1. 1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo plače oziroma zavarovalne osnove za izračun pokojninske osnove (v nadaljevanju Navodilo), s katerim je minister, pristojen za delo, na podlagi tretjega odstavka 49. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ92) opredelil poprečne mesečne izhodiščne plače, ki se vzamejo za izračun pokojninske osnove v primerih, na katere se Navodilo nanaša. Navodilo naj bi bilo nezakonito in protiustavno, ker ne ustreza odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-67/92 z dne 15. 7. 1993 (Uradni list RS, št. 43/93 in OdlUS II, 69), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo zakonsko določbo, po kateri se tistim, ki po 1. 1. 1970 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove. Meni, da enotni znesek poprečne izhodiščne plače za izobrazbene skupine I., II., III. in IV. stopnje, določen v okviru 3. člena Navodila, ne izpolnjuje napotka iz navedene odločbe Ustavnega sodišča in upravičencem ne zagotavlja enake pokojnine za enako plačo oziroma delo. Sprašuje, ali je prav, da njemu kot visokokvalificiranemu elektrikarju, Navodilo nudi odmero pokojnine, ki je nižja, kot če bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove. Vprašljiv naj bi bil tudi negativen vpliv 4. člena Navodila na odmero pokojnine.

Anton Štebih, prav tako upravičenec do sorazmernega dela slovenske pokojnine, meni, da je izpodbijano Navodilo neustavno in nezakonito, ker ne upošteva odločitve Ustavnega sodišča, saj se je pokojnina, izračunana na njegovi podlagi, približala višini, izračunani na podlagi najnižje pokojninske osnove, čeprav je bila pri izračunu upoštevana izhodiščna plača za VII. tarifni razred. Pobudnik meni, da je treba izhodiščne plače v Navodilu razlagati kot neto zneske in ne kot bruto zneske. Pri tem se sklicuje na višino poprečnih mesečnih bruto plač, kot jih je za leto 1993 ugotovil Statistični urad Republike Slovenije.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v svojem odgovoru zavrača očitke o neustavnosti in nezakonitosti Navodila.

B.

Navodilo, ki ga izpodbijata pobudnika, ne velja več, vendar so za njegovo oceno izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), saj ima prvi pobudnik odprt postopek, v katerem se izpodbijane določbe še uporabljajo. Ker prvi pobudnik izkazuje pravni interes, Ustavno sodišče glede na očitno neutemeljenost navedb ni posebej preizkušalo, ali pravni interes izkazuje tudi drugi pobudnik.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-67/92 razveljavilo prvotni 49. člen ZPIZ92 v delu, ki se je nanašal na zavarovance, za katere obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1. 1. 1970, ki omogočajo izračun pokojninske osnove, in v delu, ki se je nanašal na zavarovance, za katere ne obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1. 1. 1970, in je določal, da se jim starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove. Presodilo je, da je določba tudi v delu, ki se nanaša na zavarovance, za katere ne obstajajo podatki o plačah, v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, po katerem ni dopustno, da bi zakon enako uredil bistveno različne situacije, da bi torej "zavarovancem, ki so imeli bistveno različne plače, določil enako pokojninsko osnovo. Če točnih podatkov o teh plačah ni, pač pa so podatki o strokovni usposobljenosti, o delu, ki ga je zavarovanec opravljal itd., po katerih bi bilo možno zavarovance vsaj razporediti v primerljive skupine, načelo enakosti pred zakonom kot tudi načelo pravičnosti kot eno od načel pravne države zahtevata, da se zakonodajalec z uporabo takih kriterijev čimbolj (seveda v razumnih mejah glede na stroške, ki jih tako urejanje tega vprašanja zahteva) približa načelu: za enako plačo oziroma delo – enaka pokojnina." Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96, ZPIZ-B) je bil nato 49. člen spremenjen tako, da se za zavarovance, ki so dosegli vsaj eno leto zavarovanja v obdobju od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1969, za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove po 1. 1. 1969, zavarovancu, ki po 1. 1. 1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, pa se pokojnina odmeri od pokojninske osnove v višini poprečne izhodiščne plače, ki bi mu bila glede na stopnjo dejanske strokovne izobrazbe, ki jo je imel v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu, določena po kolektivni pogodbi za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine. Navedena osnova se poveča glede na dopolnjeno zavarovalno dobo v posameznem letu zavarovanja. Ministrstvu, pristojnemu za delo, navedeni člen nalaga, naj objavi višino poprečnih izhodiščnih plač in način povečanja obravnavanih osnov. Navodilo tako na tej pravni podlagi navaja poprečne izhodiščne plače po kolektivnih pogodbah določenih dejavnosti, po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in za druge dejavnosti.

Ustavno sodišče je že večkrat navedlo, da ima zakonodajalec avtonomno pravico, da za različne potrebe v mejah svoje pristojnosti opredeljuje dejanska stanja in nanje veže pravne posledice. Široko polje presoje mu gre zlasti na področjih, kjer uresničuje načelo socialne države (2. člen Ustave). Smiselno izražen očitek prvega pobudnika o neskladnosti izpodbijane ureditve z 2. členom Ustave in z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj ne bi bil uresničen napotek Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-67/92, očitno ni utemeljen. Z zakonsko ureditvijo, ki jo dopolnjuje izpodbijano Navodilo, je določanje pokojninske osnove za obravnavane izjemne primere zavarovancev urejeno tako, da se je po kriteriju izobrazbe približalo položajem teh posameznikov. Ali je navedena ureditev najbolj primerna, Ustavno sodišče ne more presojati. To velja tudi za skupni podatek o izhodiščni plači za prve štiri izobrazbene skupine po kolektivnih pogodbah.

Tudi očitek drugega pobudnika, če se ga razume tako, da je Navodilo nezakonito in neustavno, ker izhodiščnih plač ne določa v neto zneskih, je neutemeljen. Če predpis izrecno ne opredeljuje, da gre za neto plačo, je po splošnem razumevanju plače kot bruto zneska tudi v izpodbijanem Navodilu navedene zneske mogoče upoštevati le kot bruto zneske.

Ustavnosti in zakonitosti določbe 4. člena Navodila Ustavno sodišče ni posebej presojalo, ker je že prvi pobudnik sam izrazil le pomislek o njeni primernosti oziroma o primernosti načina njene uporabe. Za oceno tega pa Ustavno sodišče ni pristojno.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS

v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj