2. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marka Gogale iz Ljubljane na seji dne 2. decembra 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 7. člena in drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik navaja, da v pravdnem postopku uveljavlja plačilo odškodnine za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi nepremičnine. Sodišče naj bi pri določanju odškodnine upoštevalo davčne predpise in tako neupravičeno zmanjšalo odškodnino. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, ki izhaja iz sklepa št. II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, bi bilo treba pri določanju višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) upoštevati višino najemnine (ki bi jo upravičenec lahko iztržil v posameznih obdobjih, ko nepremičnine ni mogel uporabljati oziroma z njo upravljati), zmanjšano za pripadajoče davščine, ki bi jih moral upravičenec plačati od prejemkov. Pobudnik meni, da je Vrhovno sodišče povsem prezrlo določbo prvega odstavka 7. člena ZDen. Če pa je določbi prvega odstavka 7. člena in drugega odstavka 72. člena ZDen mogoče razlagati tako, kot to izhaja iz omenjenega stališča Vrhovnega sodišča, pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj oceni skladnost navedenih določb z 2., 14., 15., 22., 26., 30. in 153. členom Ustave.

B.

Pobudnik v pobudi ne navaja, da v pravdi uveljavlja odškodninski zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen. Glede na to, da navaja, da v pravdi uveljavlja zahtevek za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja s premoženjem za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do njegove vrnitve, bi lahko šlo tudi za zahtevek na podlagi 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 17/78 in nasl. - v nadaljevanju ZIKS), ki je bil prvič uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 - ZIKS-G), kasneje pa spremenjen z Zakonom o spremembi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 59/02 - ZIKS-1A). Kljub temu se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali ima pobudnik pravni interes za vložitev pobude zoper izpodbijani določbi ZDen. Obe določbi (tako drugega odstavka 72. člena ZDen kot 145.c člena ZIKS) se namreč nanašata na izključitev odškodninskih zahtevkov od podržavljenja dalje, z metodami razlage pa dopuščata razlago, po kateri so po drugem odstavku 72. člena ZDen taki zahtevki mogoči za čas po uveljavitvi ZDen, po 145.c členu ZIKS pa za čas po dnevu pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Pobudnik pa z navedbami v pobudi neskladja izpodbijane ureditve ne more utemeljiti.

Pobudnik sicer zatrjuje, da sta določbi prvega odstavka 7. člena in drugega odstavka 72. člena ZDen v neskladju z 2., 14., 15., 22., 26., 30. in s 153. členom Ustave, vendar ne navaja, zakaj naj bi bili izpodbijani določbi ZDen v neskladju z Ustavo. Z navedbami v pobudi izraža predvsem svoje nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem je treba pri ugotavljanju premoženjske koristi, za katero naj bi bili denacionalizacijski upravičenci prikrajšani od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja, upoštevati tudi davke, ki bi jih upravičenci morali plačati od takšnih prejemkov.

Ustavno sodišče pojasnjuje, da uporaba zakonskih določb v posameznih primerih in zunaj postopka z ustavno pritožbo ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa. Ustavno sodišče tudi ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov oziroma posameznih določb istega zakona. Medsebojno skladnost zakonskih določb Ustavno sodišče presoja le takrat, ko bi nastala takšna nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave. Za tako neskladje pa v obravnavani zadevi ne gre. Določba prvega odstavka 7. člena ZDen določa, da plačilu davkov ne zapade pridobitev nepremičnin, drugega premoženja oziroma odškodnine po ZDen. To pomeni, da plačilu davkov ne zapadejo nepremičnine, kapital in odškodnine, pridobljene po ZDen, ne ureja pa načina ugotavljanja višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, kot to zmotno meni pobudnik.

Določbo drugega odstavka 72. člena ZDen je Ustavno sodišče že presojalo in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Z odločbo št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 (Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42) jo je presojalo glede na vsebino, ki izključuje odškodninske zahtevke (izgubljeni dobiček) od podržavljenja dalje. Z odločbo št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000 in OdlUS VIII, 273) pa jo je presojalo kot podlago za uveljavljanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od uveljavitve ZDen dalje. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je po stališču Ustavnega sodišča pri odločanju o teh zahtevkih v konkretnih primerih treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Sama vložitev zahtevkov na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen namreč še ne pomeni njihove utemeljenosti.

Katere okoliščine je treba ugotavljati pri določanju višine koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec res imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in v uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Pobudnik pa ne pojasni, iz česa naj bi izhajala neustavnost upoštevanja davkov, kot ene izmed okoliščin, ki lahko vplivajo na višino koristi, za katero naj bi bili upravičenci prikrajšani v obdobju od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločitve o vrnitvi podržavljenega premoženja. Glede na to, da bi neupoštevanje davkov od premoženjskih koristi, ki bi jih upravičenci v tem obdobju lahko imeli, pomenilo za upravičence večjo korist, kot če bi premoženje dobili v uporabo in upravljanje pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, bi ureditev oziroma razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen, za katero se pobudnik zavzema, celo povzročila neenakost med upravičenci. V boljšem položaju bi namreč bili tisti, ki so dobili premoženje vrnjeno kasneje. Pobudnik sam navaja, da so (člani njegove družine) od najemnine, ki so jo prejemali na podlagi najemne pogodbe, sklenjene po vrnitvi zaplenjenega premoženja, plačevali "pripadajoče davščine".

Iz navedb v pobudi pa je razvidno, da pobudnik zmotno razume tudi pomen upoštevanja normiranih stroškov pri ugotavljanju višine davčnih obveznosti, ki se jih po stališču sodišča upošteva pri določanju višine odškodnine. Upoštevanje normiranih stroškov namreč ne pomeni, da se s tem zavezancu za vrnitev premoženja priznava stroške za vzdrževanje, temveč zmanjšuje davčno osnovo in s tem višino davka. Zato pobude ni mogoče utemeljiti niti z navedbami, s katerimi pobudnik nasprotuje upoštevanju normiranih stroškov.

Ker je pobuda očitno neutemeljena, uporaba zakonskih določb v posameznih sodnih postopkih pa sama po sebi in zunaj postopka z ustavno pritožbo ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj