Jedro

1. Če je znižanje plače posledica razporeditve, tožnik ne more ločeno uveljavljati plačila razlike plače, če ni zahteval sodnega varstva zoper dokončen sklep o razporeditvi. 2. Določba kolektivne pogodbe, ki govori o tem, da je razporeditev sindikalnega zaupnika, h kateri ni dal soglasja sindikat, brez pravnega učinka, določa sankcijo izpodbojnosti, ki jo je mogoče uveljavljati po postopku in v rokih, določenimi z delovnopravnimi predpisi (tj. z ugovorom oz. zahtevo za varstvo pravic zoper sklep o razporeditvi).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: " Tožena stranka je dolžna plačati tožniku: - 19.353,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 1996 dalje do plačila, - 19.353,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 1996 dalje do plačila, - 16.588,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 1996 dalje do plačila. V presežku se zahtevek zavrne. Stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 13.387,50 SIT.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnika za plačilo razlike v plači za čas od 1. 9. 1996 do 31. 1. 1997 s pripadki. Hkrati je tožniku naložilo povračilo stroškov postopka tožene stranke. Pri tem je štelo, da tožnik, ki ni zahteval sodnega varstva zoper sklepa o razporeditvi, ne more ločeno zahtevati višje plače, saj je znižanje plače posledica razporeditve. Zoper takšno sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopenjske sodbe. V pritožbi navaja, da je razporeditev nična, pravica uveljavljati ničnost pa ne ugasne. Pri tem se sklicuje na 94. čl. Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (v nadaljevanju KPD, Ur. l. RS, št. 15/95), ki določa, da je odločitev delodajalca o razporeditvi sindikalnega zaupnika brez pravnega učinka, če sindikat k njej ne poda pisnega soglasja. Soglasje sindikata za razporeditev tožnika ni bilo dano. Ne glede na veljavnost razporeditve pa gre tožniku še najmanj dve leti nespremenjena plača glede na določilo, ki ščiti sindikalnega zaupnika glede plače same. Podrejeno opozarja pritožba na utemeljenost zahtevka vsaj do dokončnosti sklepa o razporeditvi. Pritožba je delno utemeljena. Stališče prvostopenjskega sodišča, da v primeru, ko je znižanje plače izključno posledica razporeditve, tožnik ne more ločeno uveljavljati nezakonitosti znižanja plače, če ni zahteval sodnega varstva zoper dokončen sklep o razporeditvi, je pravilno. V zvezi s tem je neutemeljena navedba pritožbe, da pripada tožniku ne glede na zakonitost razporeditve nespremenjena plača še najmanj dve leti po prenehanju funkcije sindikalnega zaupnika, ker je sindikalni zaupnik po KPD ščiten tudi glede plače same. Določilo 9. odst. 94. čl. KPD, ki govori o znižanju plače sindikalnega zaupnika in na katerega se očitno sklicuje pritožba, je po oceni pritožbenega sodišča mogoče uporabiti samo, ko znižanje ni v povezavi z razporeditvijo. Če pa je znižanje plače posledica razporeditve, pa je zakonitost znižanja odvisna od zakonitosti razporeditve, za presojo zakonitosti razporeditve pa je treba uporabiti 8. odst. 94. čl. KPD. Po tem določilu je razporeditev sindikalnega zaupnika, h kateri ni dal soglasja sindikat, brez pravnega učinka, kot taka pa po stališču pritožbe nična in zato še vedno izpodbojna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z uporabo dikcije "brez pravnega učinka" predpisana neveljavnost razporeditvenih odločb, ne da bi bila izrecno določena tudi oblika neveljavnosti (ničnost ali izpodbojnost). V primerih, ko oblika neveljavnosti s predpisi ni izrecno določena, jo mora določiti sodišče, pri čemer mora odločitev temeljiti na ugotovitvi, ali napaka, zaradi katere je predpisana neveljavnost, pomeni kršitev norme, postavljene v splošnem interesu (ničnost) ali v interesu posameznika (izpodbojnost). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neveljavnost razporeditvenih sklepov sindikalnih zaupnikov, h katerim ni dano soglasje sindikata, predpisana z namenom, da se zagotovi, da se v postopek razporeditve sindikalnega zaupnika vključi sindikat, ki ima možnost preprečiti razporeditev, ki bi bila zgolj posledica sindikalne dejavnosti. Namen opisane ureditve je torej varstvo interesov posameznika, sankcija za njeno nespoštovanje pa zato izpodbojnost razporeditvenih sklepov, ki jo je mogoče uveljavljati po postopku in v rokih, določenimi z delovnopravnimi predpisi (V. poglavje zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 66/93, VIII. poglavje zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000). Utemeljena pa je pritožba v delu, ko opozarja, da je tožnik do nespremenjene plače upravičen vse do dokončnosti razporeditvenih sklepov. Kot pravilno ugotavlja že prvostopenjska sodba, je tožnik zoper sklep o razporeditvi ugovarjal, sklep o ugovoru pa je prejel dne 26. 11. 1996. Tega dne je postal sklep o razporeditvi dokončen (1. odst. 83. čl. ZTPDR). Ker ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve (1. odst. 106. čl. ZDR), lahko učinkuje sklep o razporeditvi in posledično znižanje plače šele od 26. 11. 1996 dalje. Glede na navedeno je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači (njena višina v znesku 19.353,40 SIT se med pravdnima strankama ni izkazovala kot sporna), ki se nanaša na čas pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi, to je do razlike od septembra 1996 do vključno 26. novembra 1996. Višino razlike za čas od 1. do 26. 11. 1996 je sodišče ugotovilo tako, da je ob mesečni razliki ugotovilo sorazmerni del glede na delež delovnih dni v mesecu novembru do 26. v tem mesecu. Od zamude dalje je upravičen tožnik tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti (1. odst. 277. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 88/99). Delodajalec je dolžan izplačati plačo najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (4. odst. 35. čl. splošne kolektive pogodbe za gospodarsko dejavnost, Ur. l. RS, št. 36/93), to pa pomeni, da je nastala zamuda v zvezi s plačilom posameznih prisojenih zneskov razlike vsakega 19. v mesecu za plačo za pretekli mesec (1. odst. 324. čl. ZOR). Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 373. čl. zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP/77). Ob ugotovitvi, da znaša uspeh vsake izmed strank v sporu približno polovico, je odločilo, da nosita stranki vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožniku polovico njegovih pritožbenih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožnika odmerilo po predloženem stroškovniku, v skladu z dejansko potrebnimi stroški ter veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 in 49/2000). Tako je tožniku priznalo: 250 točk za pritožbo, kar ob vrednosti točke 90,00 SIT in upoštevanju 19% DDV znese 26.775,00 SIT, polovico tega zneska pa predstavlja znesek 13.387,50 SIT. Stroškov za takso za pritožbo tožnik po višini ni opredelil.