Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke in na izbris vknjižene hipoteke. Sklenilo je, da sta tožnika dolžna toženki plačati 6.752,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je postopek tekel po določbah ZPP-D in ne ZPP-E. Toženka je namreč po prvem naroku za glavno obravnavo podala dodatne trditve in predlagala, da sodišče o tem zasliši priči. Ne strinjata se z obrazložitvijo sodišča, da je poskrbelo, da sta imeli pravdni stranki enake možnosti podajanja navedb in dokazov, saj je razmerje med banko in komitentom že v osnovi neenako. Sodišču očitata, da bi moralo v izpodbijani sodbi jasno obrazložiti, glede katerih trditev in katerih dokaznih tem (in pri katerih pričah) je dopustilo širitev, saj se sodišče v tem delu sklicuje zgolj na zapisnik o opravljeni glavni obravnavi. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj je neobrazložena. Menita, da je sodišče nerazumno dvakrat zaključilo glavno obravnavo. Sodišče je ponovno začelo glavno obravnavo in tožnikoma naložilo plačilo predujma za postavitev izvedenca s sklicevanjem na novo nastajajočo sodno prakso, pri čemer sodišče na dopis tožnikov, za katero sodno prakso gre, ni odgovorilo. Izvedenec zato ni bil angažiran, saj se tožnika nista imela možnosti seznaniti z novo nastajajočo sodno prakso. Posledično je bila tožnikoma kršena pravica do izjave. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pojasnilne dolžnosti, saj je prezrlo, da je K. K. izpovedal, da ni bil niti izobraževan niti šolan za to, da bi lahko svetoval strankam o valutnih tveganjih. Sodišče je zaključilo, da je bila opravljena pojasnilna dolžnost o področju, o katerem bančni uslužbenec nima znanj. Menita, da je sodišče predlog za odobritev kredita, ki predstavlja interno bančno listino, štelo za verodostojno listino. Očitno je listina prirejena potrebam predmetnega postopka, toženka pa tudi ni uspela dokazati, da ima listina dokazno moč. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče sledi navedeni listini oziroma zakaj listino ocenjuje za verodostojno. Opozarjata, da K. K. ni z gotovostjo izpovedal, da je sestavil predlog za odobritev kredita. Sodišče se v tem delu obrazložitve opira tudi na izpoved priče V. R., ki je bila predlagana prepozno. T. F. je v predmetnem postopku izpovedoval drugače kot v drugih postopkih, pri čemer sodišče ni obrazložilo, zakaj mu je verjelo. Nasprotujeta stroškovni odločitvi sodišča, ker tožnika nista imela nobenega vpliva na to, da je sodišče že zaključilo glavno obravnavo in jo nato dvakrat ponovno začelo. Toženka je po prvem zaključku prvega naroka za glavno obravnavo vlagala obširne pripravljalne vloge, tožnika pa sta iz previdnosti na te vloge odgovorila, zato dejstvo kasnejših obravnav ne more predstavljati stroškovnega bremena tožnikov, saj je stroške povzročila toženka. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so toženka (kot kreditodajalka) in prvi tožnik (kot kreditojemalec) ter druga tožnica (kot porokinja in plačnica) sklenili kreditno pogodbo, katere predmet je bil potrošniški hipotekarni kredit v znesku 137.000 CHF, ki se ga je prvi tožnik zavezal vrniti v 240 mesečnih anuitetah. Banka je kredit izplačala v evrih po nakupnem tečaju banke, veljavnem na dan izplačila. Pogodbene stranke so dogovorile način zavarovanja kredita s hipoteko in pravico kreditojemalca do konverzije kredita iz CHF v EUR.

6. Tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu, št. ... z 19. 12. 2007 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s 24. 12. 2007, ki sta bila sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV ... s 24. 12. 2007. Ničnost naj bi bila podana, ker gre za oderuško pogodbo (zaključku sodišča, da ne gre za oderuško pogodbo, pritožnika ne nasprotujeta) ter ker je toženka kršila pojasnilno dolžnost. Tožnika sta trdila, da jima je toženka izrecno svetovala, naj vzameta ugodnejši kredit v švicarskih frankih, pri tem pa nista bila opozorjena na valutna tveganja. Toženki sta očitala, da je bila sama s tveganji seznanjena, vendar ju s tem ni seznanila. Prav tako jima toženka ni ponudila možnosti kredita v evrih, ampak jima je vsilila kredit v CHF.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta opozorilo na valutno tveganje v sami pogodbi skupaj z ustnim opozorilom K. K., da rast tečaja CHF lahko privede do večje mesečne obveznosti in povečanja glavnice, zadostovala za sprejem poučne in preudarne odločitve. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da je K. K. izpovedal, da ni bil šolan za to, da bi svetoval, oziroma da nima znanj o valutnih tveganjih. Drži sicer pritožbena navedba, da je izpovedal, da ni bil prisoten na izobraževanju, ki ga je organizirala toženka, vendar kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bilo izobraževanje izvedeno šele nekaj mesecev po tem, ko sta tožnika sklenila kreditno pogodbo, zato izobraževanje ni moglo imeti neposrednega vpliva na samo izpolnitev pojasnilne dolžnosti referenta K. K. Zgolj okoliščina, da referent ni oziroma ne bi bil prisoten na izobraževanju (na katerih se je poudarjalo predvsem, kaj je treba predstaviti strankam v okviru pojasnilne dolžnosti), pa glede na to, da je potrdil, da je tožniku povedal, da nihanje valute lahko vpliva na višino anuitete in glavnice, ne pomeni, da ni imel znanja o valutnem tveganju, kot se za to zmotno zavzema pritožba.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče predlog za odobritev kredita štelo za verodostojno listino. Sodišče zaključka, da sta tožnika za CHF kredite vedela, še preden sta se obrnila na toženko, ni sprejelo zgolj na podlagi listine (predloga za odobritev kredita), iz katere izhaja, da sta tožnika razpolagala s konkurenčnimi ponudbami. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno podprlo tudi z izpovedjo K. K., da če je v predlogu za odobritev kredita naredil tak zapis (da sta razpolagala s konkurenčnimi ponudbami), potem to „definitivno“ drži. Prav tako je sodišče ocenilo kot (življenjsko) neobičajno, da se povprečno preudaren in pozoren potrošnik odloči za dvajsetletni stanovanjski kredit na kratkem razgovoru pri najbližji banki in ob prvem obisku banke, ki ni njegova matična banka, ne da bi se prej pozanimal o ponudbah drugih bank. Na podlagi obrazloženega je dokazna ocena sodišča, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika, da ni pridobival ponudb pri drugih bankah, celovita in prepričljiva, in ni oprta le na listino, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da je sodišče listino štelo za verodostojno. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da K. K. ni potrdil, da je ustvaril navedeno listino, saj je izpovedal, da pozna dokument - predlog za odobritev kredita, da so predloge izpolnjevali prodajni svetovalci ter da je on zapisal na navedenem dokumentu, da sta razpolagala s konkurenčnimi ponudbami (str. 20 prepisa zvočnega posnetka z 9. 1. 2018).

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič (V. R. in T. K.) oziroma podanih trditev in širitve dokazne teme toženke po prvem naroku za glavno obravnavo. Kršitev pravil o prekluziji predstavlja t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, temveč mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pa to pomeni, da morata pritožnika izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšnih trditev pritožnika v pritožbi nista podala, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

11. Neutemeljeno je pritožbeno nestrinjanje z obrazložitvijo sodišča, da je pravdni stranki pri navajanju novih dejstev in predlaganju dodatnih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo obravnavalo procesno enako. Sodišče prve stopnje ni dalo možnosti navajanja novih dejstev in predlaganja dodatnih dokazov le toženki, ampak tudi tožnikoma. Sodišče je namreč vpogledalo v zapisnik o zaslišanju priče T. F. v drugem sodnem postopku, na katerega sta se sklicevala tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi T. F., saj je njegovo izpoved ocenilo kot prepričljivo in skladno z izpovedjo V. R. Zgolj okoliščina, da sodba nima razlogov o zapisniku o zaslišanju T. F. v drugem sodnem postopku, pa ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, saj ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dokazov v postopku (temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni). Neutemeljen je tudi smiselni pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi z obrazložitvijo, glede katerih trditev in katerih prič je dopustilo širitev dokazne teme, sklicuje na zapisnik z naroka s 23. 1. 2018. Navedeno obrazložitev sodišča se namreč da preizkusiti, saj se sodišče sklicuje na že sprejet procesni sklep na naroku za glavno obravnavo.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je po zaključku glavne obravnave sklenilo, da se končana glavna obravnava začne znova, saj je ravnalo skladno z 292. členom ZPP. Na sklep procesnega vodstva o zaključku glavne obravnave sodišče namreč ni vezano. Ne drži, da je sodišče glavno obravnavo dvakrat začelo znova. Glavne obravnave z dne 22. 5. 2018 sodišče ni začelo znova, saj je narok izvedlo, ker je soglasje pravdnih strank za izdajo sodbe brez naroka (279. a člen ZPP) zaradi vlaganja pripravljalnih vlog s strani obeh pravdnih strank po podanem soglasju štelo za preklicano.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da izvedenec ni bil angažiran, ker se tožnika nista imela možnosti seznaniti z nastajajočo sodno prakso, zaradi katere je sodišče ugotovilo, da je treba postopek dopolniti z izvedbo dokaza z izvedencem.1 Izvedenec namreč ni bil postavljen, ker tožnika nista založila predujma za postavitev izvedenca (sodišče je opravilo tudi poizvedbe pri službi za brezplačno pravno pomoč in ugotovilo, da tožnika nista vložila prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči zaradi česar sta prosila za podaljšanje roka za plačilo predujma). Tožnika založitve zneska predujma tudi nista pogojevala s tem, da jima sodišče pred založitvijo predujma sporoči opravilne številke zadev, kot to želita prikazati v pritožbi.2 Tudi sicer pa je stranka, če želi izvedbo predlaganega dokaza, dolžna založiti predujem (prvi in tretji odstavek 153. člena ZPP), ki ga ne more (tudi sicer) pogojevati s tem, da ji sodišče priskrbi dokazno gradivo. Tožnikoma zato tudi ni bila kršena pravica do izjave.

14. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov (smiselno za zadnja dva) izvedena naroka za glavno obravnavo. Po prvem pozivu sodišča, če pravdni stranki soglašata z izdajo sodbe brez naroka (in ne po prvem zaključku glavne obravnave, kot to napačno navajata pritožnika), sta tudi tožnika vlagala pripravljalne vloge, kar je sodišče štelo kot preklic soglasja pravdnih strank (kot že obrazloženo v 12. točki obrazložitve predmetne sodbe) ter zato pravilno opravilo narok za glavno obravnavo (22. 5. 2018). Po sprejetem sklepu, da se glavna obravnava začne znova, pa je sodišče izvedlo narok še 13. 11. 2018, ker tožnika nista podala soglasja za izdajo sodbe brez izvedbe naroka, medtem ko je toženka tako soglasje podala. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da je strošek (teh) dveh narokov povzročila toženka in zato ne more predstavljati stroškovnega bremena tožnikov.

15. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1268/2016 z 28. 6. 2018 glavno obravnavo znova začelo in tožnikoma naložilo, da sta dolžna založiti predujem za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki sta ga pravočasno predlagala. V obrazložitvi sklepa je obrazložilo, da je po zaključku glavne obravnave in glede na nastajajočo sodno prakso v podobnih primerih ugotovilo, da je postopek treba dopolniti z izvedbo dokaza z izvedencem. 2 Tožnika sta po prejemu sklepa sodišča P 1268/2016 z 28. 6. 2018 z vlogo s 4. 7. 2018 prosila sodišče za podaljšanje roka za plačilo predujma za 30 dni (ker tožnika nimata dovolj sredstev za plačilo predujma in bosta zato zaprosila za brezplačno pravno pomoč), hkrati pa sta prosila sodišče, da sporoči opravilne številke zadev, ki predstavljajo novo nastajajočo sodno prakso, saj imata dostop le do javno objavljene sodne prakse.