Jedro

Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.

Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 514,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, XI Pg 1805/2016 z dne 16. 1. 2017 delno ugodilo tako, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 44.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki v korist tožeče stranke prepove odtujitev in obremenitev investicijskih kuponov v krovnem skladu ..., z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve pri organizaciji, ki vodi register vrednostnih papirjev tožene stranke ter da se toženi stranki v korist tožeče stranke prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine, določene z ID znaki, z vpisom zaznambe prepovedi odsvojitve in obremenitve pri zadevnih nepremičninah v zemljiški knjigi. Nadalje je izpodbijani sklep ohranilo v veljavi v II. in III. točki izreka ter v preostalem delu izpodbijani sklep po I. točki izreka razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu (za zavarovanje denarne terjatve v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznih zneskov dalje) zavrnilo. V preostalem delu je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo ter odločilo, da se odločitev o stroških postopka zavarovanja pridrži za končno odločbo.

2. Zoper navedeno odločbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne ter da tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka iz svojega bančnega računa na bančni račun tožene stranke v obdobju med 13. 4. 2012 in 3. 7. 2013 izvedla pet bančnih nakazil v skupni višini 88.000,00 EUR. Nadalje je glede verjetnosti obstoja terjatve ugotovilo, da je toženka sporna denarna sredstva prejela brez veljavne pravne podlage (39. in 40. člen Obligacijskega zakonika; OZ), saj je bil cilj prenosa denarnih sredstev v oškodovanju upnikov tožnika, ki nanje zaradi prenosa niso mogli poseči v izvršbi niti se iz njih ne morejo poplačati v stečaju. Kavza posla, da se sredstva skrije pred tožnikovimi upniki, je nedopustna. Toženka je bila s tem seznanjena ter je tožniku pri poslu zavestno in hote pomagala. Tožniku je po izvedenih prenosih in drugih razpolaganjih ostalo le premoženje, ki ga zaradi prepovedi odtujitve ni mogel prenesti ali obremeniti ter premoženje, ki je brez dejanske vrednosti. Sodišče prve stopnje je sklenilo še, da tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik v času izpodbijanih nakazil v bolnišnični oskrbi ter da bi z navedenimi sredstvi tožena stranka plačevala gradbene storitve. Poleg tega iz dogovora o (delni) delitvi skupnega premoženja z dne 15. 5. 2012 izhaja, da nepremičnina v L. preide v izključno last toženke, zaradi česar ni verjetno, da bi tožnik nakazoval toženki sredstva za plačilo stroškov gradbenih storitev v zvezi z nepremičnino, ki je bila tedaj že njena izključna last. 6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nadalje ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v času nakazil v zakonski skupnosti, ki je trajala od 31. 12. 1966 do konca leta 2016. Ob upoštevanju domneve, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje, pa je sklenilo, da je verjetno izkazana le tožnikova terjatev do vrnitve - vsakega posameznega nakazila, saj nobena od strank ni izkazala, da bi šlo pri nakazilih za njeno posebno premoženje. Ob uporabi določbe prvega odstavka 87. člena OZ je zato sklenilo, da se dovoli zavarovanje denarne terjatve v višini polovice nakazanih sredstev. Poleg tega je sklenilo, da je verjetno izkazana predpostavka za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, kot tudi predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

7. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da v primeru skupnega premoženja, ki ni razdeljeno, eden od zakoncev ne razpolaga s svojim premoženjem, temveč skupnim premoženjem. Zato razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem, skupno razpolaganje z njim ali medsebojna nakazila med zakoncema, ne predstavljajo dejanja, ki bi bilo storjeno brez pravne podlage ali celo v nasprotju s predpisi ali moralo, temveč gre za ravnanja, ki so normalna in celo zakonsko dovoljena. Pravna podlaga nakazil je zato, po mnenju tožene stranke, podana v 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Nadalje zatrjuje, da toženi stranki ni potrebno dokazati, zakaj je porabila denar, ki je predstavljal skupno premoženje.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tem postopku utemeljevala in dokazovala, da je bil prenos sredstev iz računa tožeče stranke na račun tožene stranke opravljen zato, da se ta sredstva skrije pred tožnikovimi upniki, ki nanje zaradi prenosa ne bodo mogli poseči z izvršbo ali se iz njih poplačati v stečaju. Tako je navajala, da je do nakazil prišlo po tem, ko so upniki dosegli več plomb z zaznambo prepovedi obremenitve in odtujitve. Navajala je, da je bil z istim namenom sklenjen sporazum o delni razdelitvi skupnega premoženja z dne 15. 5. 2012, tako da je tožena stranka po delitvi postala lastnica premoženja skupaj vrednega več kot 1.000.000,00 EUR (cca 1.800.000,00 EUR), tožeči stranki pa je ostalo le premoženje vredno cca 270.000,00 EUR. Poleg tega je tožeča stranka pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili tudi dogovor o preživljanju opr. št. SV 569/2013 z dne 16. 7. 2013, s katerim je tožena stranka pridobila pravico, da od tožeče stranke zahteva plačilo preživnine v višini 1.600,00 EUR mesečno, zaradi česar tožeči stranki, glede na pokojnino v višini 2.200,00 EUR mesečno, ostane za lastno preživljanje le še 600,00 EUR, pri čemer pa tožena stranka sama redno prejema svojo mesečno pokojnino. Trdila je tudi, da je tožeča stranka tedaj tudi z drugimi sorodniki pričela sklepati pravne posle, s katerimi je obremenjevala ali odtujevala svoje premoženje ter da gre za simulirane pravne posle, sklenjene z istim namenom.

9. Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

10. Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše v L., vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.

11. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke, da sta zakonca v času trajanja zakonske zveze pridobila premoženje, ki znaša več kot 1.000.000,00 EUR. Le ob ugotovitvi, da bi bil obseg celotnega skupnega premoženja 88.000,00 EUR, bi bila, po njenem mnenju, pravilna ugotovitev, da je verjetno izkazana terjatev tožeče do tožene stranke v višini 44.000,00 EUR. Izračun deleža tožene stranke na skupnem premoženju bi se, po njenem mnenju, lahko pravilno ugotovil le ob pravilni ugotovitvi celotnega obsega skupnega premoženja. Tožena stranka v pritožbi nadalje meni, da je, v skladu z 57. členom ZZZDR, dokazno breme za dokazovanje obsega skupnega premoženja na tožeči stranki.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeno razzlogovanje tožene stranke nepravilno, da sta bili pravni stranki v obdobju, v katerem so bila izvedena sporna nakazila (med 13. 4. 2012 in 3. 7. 2013), zakonca (do leta 2016). V času trajanja zakonske zveze se lahko skupno premoženje razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca (58. člen ZZZDR), dogovor o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema pa mora biti sklenjen v notarskem zapisu (58. člen ZZZDR in 1. točke 47. člena Zakona o notariatu; ZN). Pravdni stranki s sklenjenim sporazumom o delni ureditvi premoženjskih razmerjih med zakoncema, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, št. SV 433/2012 z dne 15. 5. 2012, nista zajeli in delili denarnih sredstev pravdnih strank, tožena stranka pa tudi ne trdi, da so bila nakazana sredstva njeno posebno premoženje.

13. Za odločitev v tej zadevi zato ni bistvena ugotovitev obsega celotnega obsega skupnega premoženja strank, saj tožeča stranka v tem sporu ne zahteva delitve skupnega premoženja. Že zato ugotovitev obsega skupnega premoženja in višine deleža strank na njem ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem postopku (glede katerega bi bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki). Prav tako tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da so nakazila v celoti predstavljala njen delež na skupnem premoženju, saj bi to pomenilo, da se je s predmetnimi nakazili delilo skupno premoženje v nasprotju z zgoraj navedenimi pravili, ki za tovrstne pravne posle med zakoncema zahtevajo obličnost. Poleg tega je mogoče še dodati, da se obseg skupnega premoženja ugotavlja v času ob prenehanju zakonske zveze oziroma zakonske skupnosti, tožena stranka pa v tej smeri ni podala nobenih konkretnih trditev. Navedeni ugovor bo torej tožena stranka lahko uveljavljala v drugem postopku.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je verjetno izkazana tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, torej subjektivna nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Navedeni razlogi so, po presoji pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilni, tožena stranka pa s pritožbo odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne napada. Predpostavki iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ sta podani alternativno. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena že ob upoštevanju izkazane predpostavke iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, se s predpostavko, ki je določena v tretjem odstavku 270. člena ZIZ, pritožbenemu sodišču ni treba ukvarjati.

15. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje, glede na trditve tožeče stranke in podatke v spisu, samo ugotovilo vrednost predmetov oziroma sredstev zavarovanja in obravnavalo ugovor nesorazmernosti, ki ga je podala tožena stranka. Za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja po njenem mnenju to zadošča, saj vrednost premoženja, prenesenega na toženo stranko, po ugotovitvah sodišča prve stopnje dosega 1.000.000,00 EUR.

16. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti.

17. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člen ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora za pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ter 239. členom ZIZ). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene od vrednosti spornega predmeta v pritožbi (44.000,00 EUR). Na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) je tako tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo 900 točk (tar. št. 27/6 OT), kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 413,10 EUR, nadalje 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, torej stroške v skupnem znesku 514,06 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva morebitne zamude.