Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da javno objavljeni podatki, pri čemer gre za vse vrste objav, od medijev do bonitetnih ocen, še ne morejo šteti kot podatki, s katerimi bi morala tožena stranka biti seznanjena in jih šteti kot verodostojne, ter še več, da bi zaradi teh objav morala prenehati poslovati s tožečo stranko in ne sprejemati plačil na način, ki je bil med strankama običajen ves čas poslovanja in ki ga je ves čas spremljalo plačevanje z zamudo ter da ji ni mogoče očitati opustitve najetja strokovne pomoči pri ocenjevanju poslovnih rezultatov tožeče stranke, če se v poslovnem razmerju sicer ni nič spremenilo.

Pravilna je presoja, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo, ki se pričakuje od samostojnega podjetnika, ki posluje brez zaposlenih, saj je to skrbnost potrebno presojati ožje in pri tem izhajati iz običajnega načina poslovanja med strankama in če je to vseskozi temeljilo na zamujanju pri plačilih in na poravnavanju obveznosti tudi z asignacijami ter cesijami ter ob vedenju, da poslovni rezultati poslovnega partnerja vseskozi oscilirajo, potem res ni mogoče od samostojnega podjetnika, kot je bila tožena stranka, terjati, da bi natančno bral in analiziral bilance tožeče stranke, preverjal njene bonitete in se plačilom odpovedal zaradi člankov, objavljenih v različnih medijih in v primeru takšne opustitve šteti, da je vedel ali bi moral vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 489/2011 z dne 15. 5. 2012 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki: - dne 25. 8. 2009 sklenjene asignacijske pogodbe številka ..., na podlagi katere je dala tožeča stranka družbi H. L. d.o.o., D. c. ..., L. nalog, naj namesto njej plača toženi stranki znesek 10.000,00 EUR, - dne 31. 8. 2009 sklenjene cesijske pogodbe številka ..., na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki odstopila svojo terjatev v znesku 8.520,00 EUR do M. O. K., S. t. ..., K.. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila in sicer v roku 15 dni, da ne bo izvršbe,” se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.349,64 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo Strokovnega mnenja kot del trditvene podlage, čeprav je tožeča stranka izrecno navedla, naj se to upošteva kot takšno, v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti pa je iz tega mnenja izrecno povzela v svojih navedbah, da je bila tožeča stranka insolventna že na dan 31. 12. 2008, kar izhaja iz letnega poročila tožeče stranke za poslovno leto 2008 (ki vključuje tudi računovodske izkaze tožeče stranke) in da so bili podatki o tem, da je bila tožeča stranka insolventna, javno objavljeni 25. 5. 2009, ko je bilo na portalu A. na podlagi 58. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) objavljeno to letno poročilo tožeče stranke; da je imela tožeča stranka v času, ko sta bili izpodbojni dejanji opravljeni, bonitetno oceno SB.7, ki kaže na to, da je bila zmožnost tožeče stranke za poravnano njenih obveznosti nizka; - da so različni mediji že od konca leta 2008 obširno poročali o finančnih težavah, insolventnosti, zadolženosti tožeče stranke; da so se načini poplačila tožeče stranke v obdobju izpodbojnosti spremenili in v obdobju izpodbojnosti denarnih poplačil ni bilo, kar jasno kaže na to, da izključno poplačevanje obveznosti tožeče stranke z asignacijami in cesijami ni bilo običajen način izpolnitve obveznosti. V dokaz svojih navedb je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, vendar pa je sodišče dokazni predlog zavrnilo, kar pa je po mnenju pritožbe napačno, saj bi sodišče običajnost plačil moralo ugotavljati na podlagi celovite pravne presoje pravnega razmerja med strankama, česar pa ni storilo ter je zato nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba meni še, da je zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke neustrezno obrazložena in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sta bili izpodbijani dejanji izvedeni skladno z dogovoroma, saj sta se z Dogovorom z dne 16. 10. 2008 pravdni stranki dogovorili, da se bo 60 % obveznosti tožeče stranke poravnavalo gotovinsko, 40 % pa z medsebojnimi kompenzacijami, tako da s tem dogovorom način poplačila preko asignacije in cesije ni bil predviden; z Dogovorom z dne 18. 3. 2009 pa sta se pravdni stranki dogovorili, da se bodo obveznosti prednostno poravnale z virmanom, po dogovoru pa tudi z medsebojnimi oziroma verižnimi kompenzacijami znotraj skupine V. d.d. ali pa s cesijami in asignacijami direktno od investitorja. Tako izpodbijani pravni dejanji nista skladni z dogovorom z dne 18. 3. 2009, ker pri njih ne gre za poplačilo s strani investitorja, saj po asignaciji z dne 25. 8. 2009 niso bile plačane fakture tožene stranke za gradbene projekte, pri katerih bi bil investitor asignat, enako velja za cesijsko pogodbo z dne 31. 8. 2009, kjer dolžnik ni bil investitor pri gradbenih projektih, v zvezi s katerimi so bile izdane fakture, ki so bile na podlagi cesije poravnane. Takšne trditve je tožeča stranka podala že v tožbi, tožena stranka pa jih ni prerekala in jih je šteti za priznane, sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno zaključilo, da je plačilo skladno z dogovorom.

Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni le napačno presodilo, da je toženi stranki uspelo izpodbiti domnevo glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti, ampak je tudi zmotno ugotavljalo obstoj subjektivnega elementa brez domneve, pri tem pa se je napačno sklicevalo na zamude pri plačevanju (13. točka obrazložitve), kar je materialnopravna podlaga za presojo obstoja domneve za objektivni element izpodbojnosti, pri tem pa je obrazložitev izpodbijane sodbe še sama s sabo v nasprotju, ker pod 16. točko obrazložitve pojasni, da se z obstojem objektivnega elementa izpodbojnosti ni ukvarjalo.

Pritožba meni, da je napačen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo pri preverjanju poslovanja tožeče stranke, ko ta svoj zaključek gradi na okoliščini, da tožena stranka ni imela potrebnih strokovnih znanj in ker ni imela drugih zaposlenih, ki bi ji pri tem pomagali.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka, sedaj stečajni dolžnik, in tožena stranka sta poslovno sodelovali na način, da je tožena stranka za tožečo stranko izvajala storitve projektiranja; - v izpodbojnem obdobju sta sklenili dva pravna posla, ki sta izpodbojna skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju - ZFPPIPP), in sicer sta dne 25. 8. 2009 sklenili asignacijsko pogodbo številka ..., po kateri je dala tožeča stranka družbi H. L. d.o.o. nalog, naj namesto njej plača toženi stranki znesek 10.000,00 EUR; dne 31. 8. 2009 pa sta sklenili cesijsko pogodbo številka ..., na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki odstopila svojo terjatev v znesku 8.520,00 EUR do M. o. K.; z navedenima pogodbama so se poravnali računi tožene stranke, ki nimajo nobene povezave s projekti, iz katerih izvirajo poravnani računi; v času sklenitve izpodbijanih pravnih dejanj je tožeča stranka bila insolventna in se je tožena stranka tega gotovo zavedala ali bi se morala zavedati, saj poplačilo konkretnih računov na podlagi asignacije in cesije ni bil dogovorjen način izpolnitve zapadlih obveznosti; tožeča stranka je postala insolventna konec leta 2008, torej 31. 12. 2008, javno dostopni podatki pa so bili objavljeni v maju 2009, vsaj od 25. 5. 2009, ko je bilo na spletni strani A. objavljeno Letno poročilo tožeče stranke za leto 2008, je tožena stranka lahko vedela za insolventnost tožeče stranke; poleg tega je poslovno stanje tožeče stranke bilo jasno razvidno iz bonitetnih poročil oziroma ocen na portalu S.BON pri A., slednja storitev je bila uvedena v maju 2009 in tožeči stranki je dodeljena boniteta SB7, kar predstavlja slabo bonitetno oceno in kaže na to, da je zmožnost podjetja za poravnavanje obveznosti nizka, insolventnost tožeče stranke pa izhaja tudi iz številnih medijskih objav; insolventnost tožeče stranke izhaja tudi iz konkretnega sodelovanja med pravdnima strankama, saj je tožeča stranka toženi stranki do obdobja izpodbojnosti (13. 8. 2009) svoje obveznosti poravnavala skoraj 50 % z denarnimi plačili, 10 % z meničnimi plačili, 40 % z drugimi načini (kompenzacije, asignacije, cesije), od pričetka obdobja izpodbojnosti pa denarnih plačil ni bilo več, kar 95 % pa je bilo poplačil na podlagi asignacij in cesij; tožena stranka je ugovarjala izpodbojnosti pravnih dejanj in trdila, da je pred uvedbo postopka prisilne poravnave veliko sodelovala s tožečo stranko, njene terjatve pa so se poplačevale na različne negotovinske načine, tudi s cesijami, asignacijami in verižnimi kompenzacijami; pred poplačevanjem sta sedaj pravdni stranki sklenili dogovore o načinu poplačil, iz katerih izhaja, da so kompenzacije, cesije in asignacije običajen način poplačila medsebojnih terjatev; tožeča stranka je takšen način poplačila uporabila v vseh letih svojega poslovanja s toženo stranko vsaj petstokrat; v času dvanajst mesec pred uvedbo insolventnega postopka je bila plačilna sposobnost tožeče stranke prav takšna kot pretekla leta, javne evidence pa v tem času niso izkazovale insolventnosti tožeče stranke; zamude pri plačevanju so običajne v gradbeništvu; tožena stranka časopisnih člankov ne prebira, ve pa, da je tožeča stranka odpirala nova delovna mesta, nove obrate in vlagala v proizvodnjo ALU in PVC v Š.; obseg poslov se je v letu 2009 večal, prav tako povpraševanje po steklenih fasadah; Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno niso sporne naslednje dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko začet s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 1392/2010 z dne 6. 10. 2010, pred tem pa je nad tožečo stranko tekel postopek prisilne poravnave, ki je bil uveden 13. 8. 2010, ko je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave; - da sta izpodbijani pravni dejanji bili opravljeni znotraj izpodbojnega obdobja (zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, ki se je v konkretnem primeru raztezalo od 13. 8. 2009 do 6. 10. 2010 (prvi odstavek 287. člena ZFPPIPP); - da je tožeča stranka tožbo vložila 6. 4. 2011, kar je v okviru zakonsko določenega prekluzivnega roka šestih mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, ki je bil objavljen 6. 10. 2010 (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP); - da zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj (izpodbojni zahtevek) vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo dejanje opravljeno; - da je po določbi 271. člena ZFPPIPP pravno dejanje, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če bi dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejši položaj za poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika in 2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen; - da morata za uspešno izpodbijanje biti izpolnjena kumulativno objektivni in subjektivni pogoj; - da tožeča stranka zahteva razveljavitev učinkov dne 25. 8. 2009 sklenjene asignacijske pogodbe številka ..., na podlagi katere je dala tožeča stranka družbi H. L. d.o.o. iz L. nalog, naj namesto njej plača toženi stranki 10.000,00 EUR in dne 31. 8. 2009 sklenjene cesijske pogodbe številka ..., na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki odstopila svojo terjatev v znesku 8.520,00 EUR do M. o. K.; - da je po določbi 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP pogoj (subjektivni) izpolnjen (v kolikor upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno - tožena stranka, ne dokaže drugače), če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika; - da se je tožeča stranka v zvezi z obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti sklicevala ravno na to zakonsko domnevo in navajala, da je tožena stranka kot upnik stečajnega dolžnika, prejela poplačilo svoje terjatve z asignacijo oziroma odstopom terjatve, kar po poslovnih običajih in praksi med sedaj pravdnima strankama naj ne bi predstavljalo običajne oblike oziroma načina izpolnitve obveznosti; Pritožba meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženi stranki uspelo izpodbiti subjektivni element izpodbojnosti zmoten in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zlasti v posledici neupoštevanja Strokovnega mnenja, ki ga je predložila tožeča stranka in v zvezi s katerim se je sklicevala naj se šteje kot trditve tožeče stranke in je tudi še povzemala navedbe iz mnenja ter predlagala v zvezi s temi trditvami dokaz z izvedencem finančne stroke, ki pa ga je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo in s tem storilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeni očitek o neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga je neutemeljen, saj je sodišče že na naroku dne 15. 5. 2012 obrazložilo svoj dokazni sklep (zapisnik o glavni obravnavni z dne 15. 5. 2012 - listna številka 75-77 spisa) in sicer je navedlo: “Sodnik sprejme dokazni sklep :ostali dokazni predlogi pravdnih strank se kot nepotrebni zavrnejo, saj stranke z njimi ne dokazujejo odločilnih dejstev oziroma so ta nesporna in je zadeva dovolj pojasnjena že z izvedenimi dokazi,” in enako obrazložitev je podalo tudi v izpodbijani sodbi, zato je očitek o neobrazloženosti zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke neutemeljen in sodišču prve stopnje se ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ravno tako je isti pritožbeni očitek neutemeljen v zvezi s tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v Strokovnem mnenju glede številnih elementov za obstoj subjektivnega in objektivnega elementa izpodbojnosti, saj se je sodišče do strokovnega mnenja opredelilo, ko je navedlo, da ga ne more sprejeti, ker je bilo mnenje pridobljeno izven pravde in izključno za potrebe tožeče stranke, po njenem naročilu in plačilu, s tem pa se je do mnenja opredelilo, če pa razlogi pritožbi ne ustrezajo, to še ne pomeni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje tudi ni v svojih razlogih navedlo, da strokovnega mnenja ne sprejema kot del trditvene podlage, kot zmotno meni pritožba, saj tega ni zapisalo, štelo je le, da je iz tega mnenja kot dokaza morda mogoče zaključiti, da je bila tožeča stranka insolventna konec leta 2008, pri čemer je torej mnenje štelo tudi kot dokaz, vendar mu ni dalo odločilne teže, kar pa je v okviru dokazne ocene vselej pristojnost sodišča prve stopnje, ki mora na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi tisto, ki odloči, katere predlagane dokaze bo izvedlo in katere zavrnilo (213. člen ZPP) in pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti tudi dokaz z izvedencem finančne stroke, da bi bilo dejansko stanje zadosti in pravilno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zadosti popolno in pravilno ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov in pravilno uporabilo materialno pravo in razloge za svojo presojo tudi zadosti obrazložilo.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov preuranjeno presodilo, da je toženi stranki uspelo dokazati, da sta v razmerju s tožečo stranko bili kot običajen način izpolnjevanja obveznosti tudi asignacije in cesije, ker da bi moralo način izpolnjevanja obveznosti ugotavljati celovito, ne zgolj na podlagi posamičnih poslov in da se je zmotno pri tem sklicevalo na Dogovora z dne 16. 10. 2008 in z dne 18. 3. 2009, ker po prvem niti asignacija niti cesija nista bili predvideni, v zadnjem pa le asignacije in cesije direktno s strani investitorja, vendar pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje z navajanjem obeh Dogovorov le poudarilo, da pri ugotavljanju ali je toženi stranki uspelo izpodbiti zakonsko domnevo glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti, ki temelji na neobičajnosti izpolnitve, ni več odločilno, kako je izpolnitev dogovorjena ob sklenitvi posla, na kar se je sklicevala tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih navedbah, temveč je odločilno, kakšna je bila utečena praksa med strankama.(1) Tudi pritožba ne zanika, da asignacije in cesije niso bile način izpolnitve obveznosti med sedaj pravdnima strankama,meni le, da bi bilo potrebno upoštevati časovni trend pri uporabi teh načinov plačila , ki se je kazal v tem, da v obdobju izpodbojnosti ni bilo več gotovinskih plačil in poseben pogoj iz Dogovora z dne 18. 3. 2009, da se kot način plačila dogovorijo asignacije in cesije (listina B 2 v spisu) direktno od investitorja, vendar pa pritožbeno sodišče takšnim naziranjem pritožbe ne more pritrditi, saj spreminjanje oblik poplačevanja v odstotkih še ne pomeni, da s tem asignacije in cesije postanejo neobičajen način poplačila. Prav tako pa ne more biti upoštevno sklicevanje na vsebino Dogovora, saj je ključno, da je z njim potrjeno, da so asignacije in cesije celo pisno dogovorjene, ne glede na prvotno drugačen način poplačevanja, na neobičajnost pa ne more kazati Dogovor s tem, da naj bi šlo za asignacije in cesije s strani investitorja, če pa so se v praksi med sedaj pravdnima strankama pojavljale asignacije in cesije, ki niso zavezovale le investitorje in to je odločilno za presojo (ne)običajnosti oblike izpolnitve med strankama v zvezi s posli, ki sta jih sklepali.

Pritožba se tako po povedanem neuspešno sklicuje na Dogovor in njegovo vsebino ter odstotke pri načinih izpolnjevanja obveznosti s strani tožeče stranke, saj je pravno odločilno, da so asignacije in cesije, kot način izpolnjevanje obveznosti s strani tožeče stranke toženi stranki bile v poslovni praksi med sedaj pravdnima strankam običajne, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in zato utemeljeno presodilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti zakonsko domnevo glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

Sodišče prve stopnje je moralo glede na to, da je presodilo, da je zakonska domneva obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP izpodbita, presojati, če je tožeči stranki uspelo dokazati, da je tožena stranka morala vedeti ali bi morala vedeti, da je tožeča stranka v času izvršitve izpodbojnih dejanj insolventna.

Sodišče prve stopnje je res pri tem navedlo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti z zamudo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je dejansko element za ugotavljanje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, kot pravilno opozarja pritožba, vendar pa se zgolj zaradi tega, ker je sodišče nato v 16. točki obrazložitve sodbe navedlo, da se sploh ni ukvarjalo z ugotavljanjem obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, še ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče s temi navedbami ni podajalo razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi bi sami s sabo v nasprotju, temveč je zgolj povzelo stanje spisa in nato obrazložilo, zakaj se ni ukvarjalo z ugotavljanjem obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni vedela ali mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke in pri tem obrazložilo, da tožena stranka na podlagi podatkov iz poslovnih listin in podatkov objavljenih na A. za tožečo stranko ni mogla ugotoviti tega pravnega dejstva, saj je tožeča stranka na presečni dan 31. 12. 2008 izkazala dobiček, za obdobje, ko sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni, pa ni imela možnosti preveriti podatkov o njenem finančnem stanju.

Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka ravnala z vso možno skrbnostjo pri zaznavanju finančno poslovnega stanja tožeče stranke in pri tem v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje: da javna objava poslovnih podatkov ne pomeni nujno domneve, da so poslovni podatki o subjektih vpisa v poslovni register poznani vsem ali da bi morali biti poznani vsem, saj ni možna domneva, da bi tožena stranka morala poznati vsa javno objavljena dejstva kot to velja pri javno objavljenih predpisih oziroma pravnih pravilih po poteku roka za seznanitev; - da tožena stranka glede na podatke iz Letnega poročila, objavljenega na A., ni mogla spoznati, da je tožeča stranka v času izvršitve izpodbijanih dejanj, insolventna, saj ji kot samostojnemu podjetniku, brez zaposlenih, ni mogoče naložiti obveze preučevanja objavljenih podatkov iz letnega poročila za leto 2008 in ne dolžnosti, da pred vsako posamično poravnavo obveznosti presoja te podatke, pri čemer se utečen način poslovanja med strankama ni spremenil; da pa sicer iz objavljenih in dostopnih podatkov na presečni dan 31. 12. 2008 ni moč sklepati, da so bili toženi stranki tudi znani oziroma da bi ji morali biti znani, kvečjemu so ji bili le dostopni, pri čemer je bistveno, da tožena stranka ni imela zaposlenih strokovnjakov, ki bi vsakodnevno preverjali ali je možno zaključiti, da se je v času izpolnitve vsakokratne poslovne obveznosti stalni poslovni partner znašel v stanju insolventnosti ter da zato ni mogoče presoditi, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna v času izvedbe izpodbijanih pravnih dejanj.

Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno nesporno, da je tudi priča H. T., direktorica tožeče stranke v spornem obdobju, izpovedala, da so se težave tožeče stranke začele šele konec leta 2009, poprej pa je tožeča stranka celo leto pridobivala bančne garancije in uspešno sodelovala na javnih razpisih, česar nekdo, ki ni imel ustreznih bonitet, ne bi mogel storiti in pritožbeno nesporna je njena izpovedba, da je bilo poslovanje tožeče stranke v letu 2008 dobro, kar izhaja tudi iz letnega poročila, kjer je na peti strani zapisano, da je bilo leto 2008 polno izzivov, pa vendar uspešno, kot še nobeno do zdaj in da pritožbeno ni sporno, da je čisti poslovni izid tožeče stranke v letu 2008 bil preko 1,5 mio EUR in pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da vse to še dodatno kaže, da tožena stranka v avgustu 2009 ni vedela in ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji potrebne skrbnosti tožene stranke glede zaznavanja stanja pri tožeči stranki spregledalo, da je tožena stranka lahko o stanju tožeče stranke brala v časopisih, o njej bila seznanjena iz bonitetne ocene pri A., vzpostavljeni v maju 2009, iz G. in da bi si lahko pridobila pomoč strokovnjakov, vendar pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da javno objavljeni podatki, pri čemer gre za vse vrste objav, od medijev do bonitetnih ocen, še ne morejo šteti kot podatki, s katerimi bi morala tožena stranka biti seznanjena in jih šteti kot verodostojne, ter še več, da bi zaradi teh objav morala prenehati poslovati s tožečo stranko in ne sprejemati plačil na način, ki je bil med strankama običajen ves čas poslovanja in ki ga je ves čas spremljalo plačevanje z zamudo ter da ji ni mogoče očitati opustitve najetja strokovne pomoči pri ocenjevanju poslovnih rezultatov tožeče stranke, če se v poslovnem razmerju sicer ni nič spremenilo.

Pritožba zmotno meni, da je standard skrbnosti pri poslovnih subjektih presojati po enakih merilih pa če gre za veliko delniško družbo ali če gre za samostojnega podjetnika, ki niti nima zaposlenih. Če bi bilo temu tako, potem bi bil standard skrbnosti v primeru subjektivnega pogoja izpodbojnosti že zakonsko domnevan in ga ne bi bilo potrebno šele ugotavljati, pač pa bi bilo na toženi stranki, da te domneve izpodbije.

Ker pa temu ni tako, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo ki se pričakuje od samostojnega podjetnika, ki posluje brez zaposlenih, saj je to skrbnost potrebno presojati ožje in pri tem izhajati iz običajnega načina poslovanja med strankama in če je to vseskozi temeljilo na zamujanju pri plačilih in na poravnavanju obveznosti tudi za asignacijami ter cesijami ter ob vedenju, da poslovni rezultati poslovnega partnerja vseskozi oscilirajo, potem res ni mogoče od samostojnega podjetnika, kot je bila tožena stranka, terjati, da bi natančno bral in analiziral bilance tožeče stranke, preverjal njene bonitete in se plačilom odpovedal zaradi člankov, objavljenih v različnih medijih in v primeru takšne opustitve šteti, da je vedel ali bi moral vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Tako je po navedenem sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da ni dokazan obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, in se mu potem ob zahtevani kumulativni izpolnitvi tako subjektivnega kot objektivnega pogoja izpodbojnosti, da je pravno dejanje izpodbojno, ob izostanku subjektivnega pogoja, res ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti.

Pritožba ne izpodbija obrazloženo odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

op. št. 1: M. Đorđević, Pravosodni bilten št.1/2012, Upoštevnost sodne prakse po ZPPSL glede na pravno ureditev izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po ZFPPIPP, stran 138