Jedro

Odpoved je torej nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka trem delavcem v TC E. 15. 7. 2020, ko tožniku še ni potekel odpovedni rok (kar seveda je aktualen čas odpovedi, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje), podaljšala pogodbe o zaposlitvi za pol leta, pri čemer dejansko niti ni šlo zgolj za začasno povečan obseg dela. Do zaposlitve v TC E. bi bil upravičen tudi v primeru, če bi bil dejansko pravilno najnižje ocenjen. Ključno je, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), zato obsežne pritožbene navedbe zoper obrazložitev sodišča o tem, zakaj ocena ni upoštevna, niti niso bistvenega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z 22. 6. 2020 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da tožniku delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo in traja od 22. 8. 2020 dalje, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (točka II izreka), da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno razmerje od 22. 8. 2020 do vrnitve na delo, ga prijaviti v socialna zavarovanja oziroma v matično evidenco pri ZPIZ in mu izplačati neto mesečna nadomestila plače, ki so obračunana od mesečnega bruto nadomestila plače 1.464,58 EUR, znižano za prejeto bruto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek za priznanje delovnega razmerja za 21. 8. 2020, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ter višje nadomestilo plače - ki ni znižano za prejeto bruto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (točka IV izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.837,48 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka) .

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da je odpoved nezakonita, ker ni mogoče zaključiti, da je bila tožniku ocena 1/2020 izdana upoštevaje znižane cilje zaradi njegovega bolniškega staleža. Sodišče je kršilo načelo proste presoje dokazov, ko je ugotovilo, da so bili tožniku cilji sorazmerno znižani, kar da so potrdile priče, tožena stranka pa o tem ni predložila listine. Dokazne ocene ni utemeljilo na oceni posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, ampak je menilo, da ima zaslišanje prič manjšo dokazno moč od listinskega dokaza (excel tabele). S tem je kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tožena stranka je v zvezi z resničnostjo in verodostojnostjo predloženih ocen oziroma znižanja tožnikovih ciljev zaradi bolniške odsotnosti predlagala zaslišanje A.A. in B.B., a je sodišče dokazna predloga zavrnilo in s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v zvezi z nepredloženo excel tabelo smiselno navaja, da bi s tem dokazom lahko ugotovilo, ali so bili cilji zaradi bolniške odsotnosti dejansko sorazmerno znižani. Zato gre za sodbo presenečenja. Ker temelji ravno na opustitvi navedenega dokaznega predloga, gre tudi za kršitev materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Priča A.A. je bila predlagana tudi v zvezi s predlagano sodno razvezo - da tožniku ni možno zagotoviti dela, saj ni potreb po opravljanju njegovega dela. Podana je tudi kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da je bila tožniku ocena 1/2020 izdana upoštevajoč znižane cilje, čeprav so tri priče izpovedale nasprotno. Tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da so bili njegovi cilji zaradi bolniške odsotnosti znižani. Sodišče je izpoved C.C. pripisalo D.D.. Tudi sicer je njeno izpoved glede neobstoja obveznosti tožene stranke, da tožnika dodeli v TC E., napačno povzelo. Okoliščine, povezane z ocenjevanjem (tudi odsotnost) so pri podaji ocene upoštevajo, kot je pojasnil tožnikov vodja F.F.. Zmoten je zaključek, da tožena stranka tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, ob dejstvu, da se iztečejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas osmim delavcem v obdobju pol leta po podaji odpovedi tožniku in glede na to, da tožena stranka za delo v TC E. konstantno potrebuje enako število delovne sile. Tožnikovo delo je bilo po stališču sodišča nepotrebno le z vidika TC G. (TCG.), ne pa tudi z vidika drugega poslovnega prostora v Ljubljani, v katerem tožena stranka zaposluje za isto delo za določen čas. S tem je napačno zaključilo, da je tožena stranka dolžna upoštevati potencialno prihodnje stanje, ki pa ga ne more predvideti. Med odpovedjo in podaljšanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas je preteklo kar nekaj časa. Šlo je za nepredvidljivo dogajanje na trgu dela zaradi epidemije. Podaljšanja pogodb so bila 13. in 14. avgusta 2020, ko je bila že druga situacija. Tožniku je bilo ponujeno podaljšanje odpovednega roka, s čimer se ni strinjal. Tudi danes tožena stranka nima prostih potreb po opravljanju tožnikovega dela, zato je napačna odločitev o zavrnitvi sodne razveze. Sodba je neživljenjska, saj mora tožena stranka, kljub temu, da za tožnika nima dela, tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Strinja se z odločilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot prodajni svetovalec. Dne 22. 6. 2020 mu je odpovedala pogodbo iz poslovnega razloga, ker je za leto 2019 v TC G. (TCG.) ugotovila upad prodaje in realizacije osnovnih storitev v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2018, trend pa se je nadaljeval v letu 2020. V maju 2020 je delovni proces v TCG. reorganizirala tako, da se ni več izvajal na dveh lokacijah (lokacija H. se je ukinila), spremenil se je urnik poslovanja, kar je pomenilo prehod iz dvoizmenskega na enoizmenski delovni čas. Posledično je trem delavcem v TCG. podala odpoved, za presežne je določila tiste, ki so imeli najnižje povprečje ocen delovne uspešnosti v letu 2019. Tožnik je imel najnižje povprečje, čemur je v sporu uspešno nasprotoval. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi. Presodilo je sicer, da je pri toženi stranki obstajal razlog za sprejem ukrepov racionalizacije poslovanja, vendar pa je glede tožnikove ocene delovne uspešnosti 1/2020, ki je bila ključna pri izbiri presežnih delavcev, poudarilo, da niso bili preverljivo upoštevani znižani cilji zaradi tožnikove bolniške odsotnosti od 25. 11. 2019 do 31. 12. 2019. Za ugodilno odločitev je pomembno, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi lahko delal v vseh poslovalnicah tožene stranke v Ljubljani, tožena stranka pa mu ni zagotovila dela v novo odprti TC E., ampak je tam zaposlovala nove delavce na podlagi pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, pri čemer tak razlog niti ni bil podan. V času tožnikovega odpovednega roka je pogodba o zaposlitvi za določen čas potekla trem delavcem v TC E. in tožena stranka jim je pogodbe podaljšala. S tem v zvezi, zaradi možne zaposlitve v TC E., je sodišče zavrnilo tudi predlog tožene stranke za sodno razvezo.

8. Odpoved je torej nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka trem delavcem v TC E. 15. 7. 2020, ko tožniku še ni potekel odpovedni rok (kar seveda je aktualen čas odpovedi, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje), podaljšala pogodbe o zaposlitvi za pol leta, pri čemer dejansko niti ni šlo zgolj za začasno povečan obseg dela. Do zaposlitve v TC E. bi bil upravičen tudi v primeru, če bi bil dejansko pravilno najnižje ocenjen. Ključno je, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), zato obsežne pritožbene navedbe zoper obrazložitev sodišča o tem, zakaj ocena ni upoštevna, niti niso bistvenega pomena.

9. Sodišče je torej sledilo tožniku, da tožena stranka pri podaji ocene delovne uspešnosti ni ustrezno upoštevala njegove bolniške odsotnosti, čemur pritožba obširno nasprotuje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopa iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in B.B., ki naj bi izpovedali o izdelavi ocene glede na bolniško odsotnost. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo z navedbo, da je odločilna dejstva o tem, o čemer sta bili predlagani priči, ugotovilo že z zaslišanjem preostalih prič, ki jih je tožena stranka predlagala za zaslišanje o istih dejstvih. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (sploh, ker sodišče zaslišanim pričam ni sledilo) ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno. Vendar pa bi bilo tako v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa predlog za zaslišanje spornih prič ni bil. Kot je sodišče prve stopnje samo navedlo, ne sicer v delu, ki se nanaša na dokazni sklep, ampak kasneje v nadaljevanju sodbe, tožena stranka niti ni navedla zadostne podlage o uporabi kriterijev. Ocena uspešnosti temelji na sedmih kriterijih iz ocenjevalnega lista, oštevilčenih od 1.1 do 1.7, tožena stranka pa je podala trditveno podlago le za kriterije 1.1, 1.2 in 1.7. Sporna ocena temelji na vseh kriterijih, pri čemer je vsak od kriterijev, glede katerih tožena stranka ni podala trditev o upoštevanju bolniškega staleža, ponderiran z 10 % skupne ocene. Tožena stranka torej ni podala navedb za kriterije, ki skupaj pomenijo 40 % ocene. Pravilnost upoštevanja znižanih kriterijev (v obrazcu so navedeni cilji, ki ne upoštevajo bolniške odsotnosti) je dokazovala s pričami, kar po poudarku sodišča prve stopnje ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb. Enako stališče bi moralo veljati tudi za excel tabelo, ki naj bi vsebovala podatke o sorazmerno znižanih ciljih. Posledično so nebistvene pritožbene navedbe o sodbi presenečenja ter o tem, da je sodišče kršilo načelo proste presoje dokazov, ker naj bi pripisalo večjo težo manjkajoči listini kot izpovedim prič. Enako velja za pritožbene navedbe o kršenem 285. členu ZPP (materialno procesno vodstvo), češ da bi bilo sodišče dolžno toženo stranko pozvati k predložitvi tabele. Tudi ni res, da je tožnik sam v izpovedi priznal, da so mu bili znižani cilji znani. Izpovedal je, da cilji niso bili dovolj znižani. Tožena stranka ni bila uspešna pri dokazovanju nasprotnega. Temu neutemeljeno nasprotuje še s sklicevanjem na protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi to, da je sodišče izpoved C.C. pripisalo D.D., ni odločilno, saj sta glede znižanja ciljev izpovedala enako. Sodišče je ustrezno povzelo izpoved D.D. tudi glede urnika v TC E., pri čemer pa je za odločitev v zadevi ključno, da je pri toženi stranki še naprej obstajalo delo za tožnika, zaradi česar razlogovanje sodišča prve stopnje (in posledično pritožbenega sodišča v tej točki obrazložitve) glede kriterijev za izbiro presežnega niti ni odločilno.

10. Kot že omenjeno, je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo v vseh poslovalnicah tožene stranke v Ljubljani. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno le z vidika TCG., ne pa tudi z vidika drugega poslovnega prostora v Ljubljani. Da ima tožena stranka v TC E. konstantno potrebo po delu, potrjuje tudi ponovno podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas tudi še v februarju 2021. Ni relevantno sklicevanje tožene stranke na nepredvidljivo dogajanje na trgu dela zaradi epidemije. Tudi v korist toženi stranki ne more biti pritožbena navedba, da je tožniku ponudila podaljšanje odpovednega roka.

11. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje reintegraciji tožnika z navedbami, da je sodba neživljenjska, saj da mora tožena stranka tožnika, čeprav nima dela zanj, sprejeti nazaj v delovno razmerje. V zvezi z zavrnitvijo njenega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je sodišče v smislu določb 118. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da je glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki možno. Tožena stranka od odprtja poslovalnice TC E. ohranja enako sestavo in število prodajnih svetovalcev, pri čemer ima najmanj polovica delavcev sklenjeno pogodbo za določen čas. Vztrajanje tožene stranke, da tožnika ne potrebuje več je posledica nezakonitega stanja, ki ga sama vzdržuje, to pa ne sme biti ovira za reintegracijo. Te okoliščine tudi izpoved priče A.A. o tem, da tožena stranka tožnika ne potrebuje več, ne bi mogla spremeniti.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti za odgovor na pritožbo 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).