Jedro

Pristnost dokazov o vročitvi pisanja (vročilnice oziroma obvestila organu o vročitvi) je mogoče ovreči le s konkretnimi trditvami o razlogih za neverodostojnost (npr. da zapis na vročilnici oziroma obvestilu organu o vročitvi ni resničen oziroma je pomanjkljiv) in s predlaganjem dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se storilcu znesek neplačanih glob v višini 1.933,46 EUR (po 13 plačilnih nalogih, navedenih v izreku sklepa), ki se niso mogle izterjati po pravilih upravne izvršbe, nadomesti z zaporom v trajanju 20 dni.

2. Proti sklepu vlaga storilec pravočasno pritožbo. Navaja, da mu obvestilo, da bo zoper njega odrejen nadomestni zapor, ni bilo vročeno; iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da naj bi mu bilo obvestilo vročeno po fikciji, kar je nezakonito, saj za to ni razlogov. Fikcija vročitve temelji na: (1) ugotovitvi o nevestnem ravnanju naslovnika, ki pisanja ni dvignil po svoji krivdi, in (2) opravljeni (nadomestni, fiktivni) vročitvi na način, ki v veliki meri omogoča (razumno pričakovanje), da bo pisanje dejansko prispelo do naslovnika. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo, zakaj in s čim naj bi nevestno ravnal oziroma naj sodnega pisanja ne bi dvignil po svoji krivdi oziroma kako naj bi bila opravljena fiktivna vročitev na način, da bi lahko vedel za pisanje, zato je sklep nezakonit in se ga ne da preveriti. Ker ni bil seznanjen z vsebino obvestila in za to ni kriv (v romskem naselju se pogosto zgodi, da poštar vroči pošto komu drugemu, ki je potem zanalašč ne vroči pravemu naslovniku ali pa jo po pomoti izgubi in nanjo pozabi), je bila vročitev po fikciji nezakonita. Izpodbijani sklep je prejel, tudi sicer sprejema pošiljke, ki so naslovljene nanj, če je z njihovim obstojem seznanjen. Sodišču predlaga, da mu namesto nadomestnega zapora odredi delo v splošno korist. Tako bo lahko še vedno skrbel za triletno hčerko L., ki ima težave s srcem in je zelo navezana nanj. Prilaga fotokopijo zdravniškega izvida za hčer.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba storilca pa ni utemeljena, prav tako je v tej fazi postopka neupravičen storilčev predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist. 5. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo storilec uveljavlja z navedbami, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo, zakaj in s čim naj bi nevestno ravnal oziroma naj sodnega pisanja po svoji krivdi ne bi dvignil oziroma kako naj bi bila opravljena fiktivna vročitev na način, da bi lahko vedel za pisanje. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo vsa pravno relevantna dejstva za izpodbijano odločitev in za ugotovitev, da storilec po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora ni podal izjave.

6. Prvi odstavek 192.a člena ZP-1 določa: "Ko organ, pristojen za izterjavo neplačane globe po pravilih upravne izvršbe ugotovi, da obstojajo okoliščine iz prvega ali drugega odstavka 20.a člena tega zakona, o tem obvesti sodišče, na območju katerega ima storilec stalno, če nima stalnega, pa začasno prebivališče."; v drugem odstavku pa so navedeni podatki, ki jih mora organ navesti v obvestilu. Če sodišče po prejemu navedenega obvestila ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega ali drugega odstavka 20.a člena tega zakona, na podlagi četrtega odstavka 192.a člena ZP-1 pošlje storilcu pisno obvestilo o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora, in ga pozove, da se v roku petih dni izjavi o vsebini obvestila. V tej izjavi storilec ne more uspešno uveljavljati ugovor zoper pravnomočno sodbo, odločbo ali plačilni nalog, s katerim je bila izrečena globa, lahko pa predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist oziroma navede in pojasni dejstva in okoliščine, povezane z nezmožnostjo plačila globe ali nezmožnostjo prestajanja nadomestnega zapora; za svoje navedbe mora storilec predložiti dokaze. Sedmi odstavek 192.a člena ZP-1 pa določa: "Če se storilec v zakonsko določenem roku ne izjavi ali če sodišče ugotovi, da v izjavi ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi vplivale na odreditev nadomestnega zapora, ali zanje ni predložil dokazov, izda sodišče sklep o nadomestnem zaporu po določbah 192.c člena tega zakona."

7. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijanega postopalo skladno z navedeno določbo četrtega odstavka 192.a člena ZP-1. Sodišče je namreč potem, ko je prejelo obvestilo organa, pristojnega za izterjavo neplačane globe po pravilih upravne izvršbe (to je Finančne uprave RS, Finančni urad ...; v nadaljevanju FURS), da obstajajo okoliščine iz 20.a člena ZP-1 za odreditev nadomestnega zapora zoper dolžnika – storilca, v katerem je FURS navedel seznam neizterjanih glob ter podatke, ki izkazujejo, da uprava izvršba ni bila uspešna, storilcu poslalo pisno obvestilo o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora (list. št. 2 in 3) in ga pozvalo, da se v roku petih dni od prejema obvestila izjavi o njegovi vsebini; poučilo ga je, da lahko na podlagi četrtega odstavka 192.a člena ZP-1 v izjavi predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist oziroma navede in pojasni dejstva ter okoliščine, povezane z nezmožnostjo plačila globe ali nezmožnostjo prestajanja nadomestnega zapora, pri čemer mora za svoje navedbe predložiti dokaze. Iz vročilnice pripete k obvestilu (na list. št. 3) je razvidno, da je bilo navedeno obvestilo storilcu vročeno skladno z določbami 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1. 8. Po prvem odstavku 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona; drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. Tretji odstavek 87. člena ZUP pa določa: "Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše." Na podlagi četrtega odstavka 87. člena vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument; če dokumenta ne prevzame v 15. dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka; po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika; v kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju; pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

9. Vročevalec je v obravnavanem primeru postopal skladno z navedenimi določbami ZUP, zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, da je bila fikcija vročitve nezakonita. Iz obvestila organu o vročitvi je namreč razvidno, da je bila vročitev opravljena s tako imenovano fikcijo vročitve potem, ko vročevalec 30. 7. 2020 pisanja naslovniku - storilcu ni mogel osebno vročiti po prvem odstavku 87. člena ZUP. Vročevalec je zato istega dne (to je 20. 7. 2020) obvestilo z navedbo, da je pisanje na pošti in da ga lahko prevzame v roku 15 dni, pustil na vratih stanovanja (ker naslovnik nima hišnega predalčnika) naslovnika (A. A., Ulica 5, ..., ki ga kot svoj naslov navaja tudi pritožnik). V obvestilu je bil storilec tudi opozorjen, da bo, če pisma ne bo prevzel v roku 15 dni, vročitev veljala za opravljeno z dnem poteka tega roka. Ker storilec pisma v navedenem 15-dnevnem roku ni prevzel, je v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP z dnem preteka 15-dnevnega roka nastopila fikcija vročitve, da je bilo storilcu obvestilo o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora vročeno 14. 8. 2020. Ker storilec nima hišnega predalčnika, je vročevalec pošiljko skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP po preteku 15-dnevnega roka vrnil pošiljatelju (Okrajnemu sodišču v Črnomlju, Trg svobode 1, 8340 Črnomelj). Rok 5 dni za vložitev izjave oziroma predloga za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist je tako iztekel 19. 8. 2020. Storilec pa v navedenem roku ni vložil izjave in tudi ni predlagal nadomestila plačila globe z delom v splošno korist. Obvestilo organu o vročitvi je, enako kot vročilnica, dokaz, da je bila vročitev pravilno opravljena. Dokazno breme, da vročitev ni bila pravilno opravljena, čeprav je obvestilo pravilno izpolnjeno, je tako na tisti osebi, ki pravilnost vročitve izpodbija. Pristnost dokazov o vročitvi pisanja (vročilnice oziroma obvestila organu o vročitvi) je mogoče ovreči le s konkretnimi trditvami o razlogih za neverodostojnost (npr. da zapis na vročilnici oziroma obvestilu organu o vročitvi ni resničen oziroma je pomanjkljiv) in s predlaganjem dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Storilec v pritožbi le posplošeno navaja, da ni prejel obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora; s pavšalnimi pritožbenimi navedbami glede vročanja v romskem naselju (da se pogosto zgodi, da poštar vroči pošto komu drugemu, ki je potem ali za nalašč ne vroči pravemu naslovniku ali jo pomotoma izgubi in nanjo pozabi) in navedbami o sprejemanju nanj naslovljenih pošiljk pa ne zadosti dokaznemu bremenu, da vročitev ni bila pravilno opravljena, zato pri višjem sodišču ni uspel vzbuditi dvoma o pravilnosti zapisov na obvestilu organu o vročitvi in o pravilnosti postopanja vročevalca.

10. Prvostopenjsko sodišče je odločitev pravilno oprlo na obvestilo FURS z dne 1. 7. 2020, iz katerega izhaja, da skupni znesek neplačanih in neizterjanih glob, ki so bile storilcu izrečene s plačilnimi nalogi, znaša 1.933,46 EUR in da glob ni bilo mogoče izterjati po pravilih upravne izvršbe (storilcu so bili izdani sklepi o davčni izvršbi, na dolžnikove – storilčeve denarne prejemke, denarna sredstva, denarne terjatve in vrednostne papirje z izvršbo ni bilo mogoče poseči, saj s tem premoženjem ne razpolaga; storilec ni zaposlen in nima odprtih računov pri banki; glob tudi ni bilo mogoče izterjati iz premičnega premoženja, saj nima rubljivih premičnin za poplačilo vseh dolgovanih obveznosti, zato izvršba ni bila uspešna oziroma glob ni bilo mogoče izterjati). Storilec pa v pritožbi teh za izpodbijano odločitev pravno relevantnih dejstev ne izpodbija.

11. Prvostopenjsko sodišče je nato odločilo, da se skupni znesek neplačanih in neizterjanih glob v znesku 1.933,46 EUR skladno z drugim odstavkom 20.a člena ZP-1 nadomesti z nadomestnim zaporom v trajanju 20 dni upoštevaje, da se za vsakih začetih 100,00 EUR globe določi en dan zapora.

12. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožnikove navedbe, da glob ne more plačati. Nadomestni zapor je namreč oblika izvršitve globe, katere bistvena značilnost je v tem, da obveznost plačila globe s prestanim nadomestnim zaporom ugasne. Iz celotne ureditve (materialnih in procesnih vidikov) nadomestnega zapora pa je razvidno, da je ta institut mišljen kot ukrep ultima ratio oziroma skrajno sredstvo, ko odpovedo vsi drugi mehanizmi zoper storilca, ki izvrši hujši prekršek ali prekrške izvršuje množično, izrečenih glob pa ne plača in jih tudi ni mogoče prisilno izterjati. Storilec se lahko izogne nadomestnemu zaporu le s takojšnjim plačilom globe.

13. Storilec pa bi moral skladno s četrtim odstavkom 192.a člena v zvezi s 192.b členom ZP-1 predlagati nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist v izjavi vloženi po prejemu obvestila sodišča o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora in ne šele v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča. 14. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo storilčevo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15. Ker storilec s pritožbo ni uspel, bi moral na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Vendar je višje sodišče storilca upoštevaje spisovne podatke (postopki davčne izvršbe na denarne prejemke, denarna sredstva, denarne terjatve in vrednostne papirje so bili neuspešni, ker storilec ni zaposlen in nima odprtih računov pri banki) oprostilo plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.